Jedro

Zemljiškoknjižno dovolilo je razpolagalni pravni posel stvarnega prava, ki za svojo veljavnost potrebuje veljaven zavezovalni pravni posel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženec izstavi listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. 411, 412/1, 413, 417 in 420, vse v vl. št. 4142 k.o. ..., sicer jo bo nadomestila izdana sodba, ter da mu toženec povrne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Materialno pravo je uporabljeno zmotno. Sodbi prezreta, da stranki za prenos nepremičnin nikoli nista sklenili nobenega pravnega posla in da zanje kupnina nikoli ni bila plačana. Tožnik vztraja, da je od nameravanega posla odstopil, ko je ugotovil, da ne gre za kmetijska temveč stavbna zemljišča. Odstop je bil nujen, saj bi sklenitev posla pomenila storitev kaznivega dejanja. Toženec je za te zadržke vedel in ni bil v dobri veri, da je predmet prodaje identičen s ponujenim. Pravnomočna sodna odločbe ne more legalizirati nedopustnega posla. Toženec je izigral zakon, saj njegov namen ni bil, da bi kot predkupni upravičenec pridobil kmetijsko zemljišče za kmetijsko proizvodnjo, temveč da bi izigral predpise in se polastil prvovrstnih stavbnih zemljišč v neposredni bližini turističnega kompleksa S.. Tožnik je v dokaz čezmernega prikrajšanja predlagal vrsto dokazov. Izpodbijani sodbi kršita pravilo Zakona o pravdnem postopku, po katerem sodišče ni vezano na pravno opredelitev v tožbi. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravnorelevantnih dejstev oziroma ponudila dokazov, jo mora na to opozoriti, sicer gre za kršitev 285. člena zakona. Sodbi kršita tudi 22. člen Ustave RS, ker tožnik, ki ni bil seznanjen s tem, katera dejstva bo sodišče štelo za pravno odločilna, svoje pravice do izjave ni mogel izkoristiti. Ker ga sodišče ni opozorilo, mu je kršilo pravico do poštenega sojenja (Up-312/03).

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je pri presoji pravilno izhajalo iz stališča, da je zemljiškoknjižno dovolilo razpolagalni pravni posel stvarnega prava, ki za svojo veljavnost potrebuje veljaven zavezovalni pravni posel. Ker tožnik ni zatrjeval, da bi bil med strankama sklenjen posel, po katerem bi moral toženec na tožnika prenesti lastninsko pravico, toženec zemljiškoknjižnega dovolila ne more izstaviti in mu te obveznosti tudi ni mogoče (pravno pravilno) naložiti s sodbo.

7. Tožnik je tožbo utemeljeval s trditvami, da je tožnik kot pravni prednik toženca zaradi neobstoječe oziroma neveljavne prodajne pogodbe neupravičeno prikrajšan in s postavljenim zahtevkom na izstavitev primerne zemljiškoknjižne listine od toženca kot neupravičenega pridobitelja zahteva vnovično vknjižbo lastninske pravice na svoje ime. V zvezi s tem je dodati le, da so v reviziji izpostavljene okoliščine o neobstoju in neveljavnosti pravnega posla za odločitev brez pomena, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je toženec vknjižen na podlagi pravnomočne zamudne sodbe in ne pravnega posla.

8. Neutemeljeni so tudi očitki o bistveni kršitvi določb postopka iz 285. člena ZPP in kršitvi pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS. Tožniku je potrebno pojasniti, da v obravnavani zadevi ne gre za to, da tožnik glede na postavljeni tožbeni zahtevek ni navedel vseh pravnorelevantih dejstev, kar bi v postopku terjalo uporabo materialnega procesnega vodstva in dolžnost sodišča, da tožnika seznani, katera dejstva šteje za pravno odločilna. V zadevi gre namreč za to, da glede na zatrjevana dejstva postavljeni tožbeni zahtevek ni primeren oziroma da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica, kot jo v zahtevku postavlja tožnik. Ali povedano drugače: tožnik je za varstvo zatrjevanih pravic izbral napačno pravno pot, te njegove napake pa ni mogoče sanirati skozi materialno procesno vodstvo, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. V skladu z načelom dispozitivnosti se postopek začne, teče in zaključi po volji strank, kar pomeni, da je od tožnikove volje odvisno, kakšno sodno varstvo bo uveljavljal. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je zato predvsem stvar tožnika. Ravnanje sodišča, ki bi tožniku dalo pobudo za spremembo, naj postavi drug tožbeni zahtevek, bi zato preseglo okvire ravnanj, ki jih zakon v 285. členu predvideva v okviru materialnega procesnega vodstva, hkrati pa poseglo v tožnikovo avtonomijo, da v skladu z načelom dispozitivnosti opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem opredeli meje sodnega preizkusa.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožnika zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).