Jedro

Tožnik je s tožbo od tožene stranke zahteval, da izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah, ne da bi zatrjeval, da je bil med njima sklenjen pravni posel za prenos lastninske pravice (zavezovalni pravni posel). Takšen zahtevek ima stranka le takrat, kadar je na podlagi zavezovalnega pravnega posla, pogodbe obigacijskega prava pridobila pravico zahtevati, da ji ta izstavi zemljiškoknjižno dovolilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izstaviti na ime tožeče stranke listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. 411, 412/1, 413, 417 in 420, vse vpisane v vl. št. 4142 k.o. P., sicer bo to listino nadomestila ta pravnomočna sodba in ji povrniti pravdne stroške. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 110.788,00 SIT v 15 dneh.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 335. čl. ZPP. Naslov, na podlagi katerega se je tožena stranka vpisala kot zemljiškoknjižni lastnik ni odraz volje pravdnih strank. Tožeča stranka vztraja pri postavljenih trditvah, da tožena stranka ni nikoli plačala kupnine za sporna zemljišča. Tožeča stranka je res v postopku sanacije prodajala sporne nepremičnine kot kmetijska zemljišča, kasneje pa je ugotovila, da gre dejansko za stavbna zemljišča, zato je od nameravane pogodbe odstopila. Tožena stranka je izigrala predpise in se polastila prvovrstnih stavnih zemljišč za ceno 2,5 EUR za kvadratni meter, kar je gotovo nedopustno, še posebej ob primerjavi s cenami gradbenih zemljišč na O. Tožeča stranka meni, da tudi pravnomočna sodna odločba ne mora legalizirati nezakonitega nedopustnega pravnega posla. Sodišču očita kršitev iz 22. čl. Ustave, ker tožeča stranka ni mogla izkoristiti pravice do izjave, ker ni bila seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo za pravno odločilna. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravnorelevantnih dejstev oz. ponudila dokazov, jo je sodišče dolžno opozoriti.

Pritožba ni utemeljena.

Če stranka postavi tožbeni zahtevek, ki je po materialnem pravu napačen, ni dolžnost sodišča prve stopnje, da ji postavi pravilen zahtevek, kot napačno razume materialnopravno vodstvo tožeča stranka. Sodišče mora s svojimi vprašanji le nadgraditi navedbe, ki sta ji stranki že podali, ne more pa dajati pobude, da stranka popolnoma spremeni že podane navedbe oz. ji postaviti tožbeni zahtevek.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pri vtoževanih nepremičninah vknjižena lastninska pravica na ime toženca na podlagi pravnomočne zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Piranu z dne 19.4.2002. Tožnik je s tožbo od tožene stranke zahteval, da izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah, ne da bi zatrjeval, da je bil med njima sklenjen pravni posel za prenos lastninske pravice (zavezovalni pravni posel). Takšen zahtevek ima stranka le takrat, kadar je na podlagi zavezovalnega pravnega posla, pogodbe obigacijskega prava pridobila pravico zahtevati, da ji ta izstavi zemljiškoknjižno dovolilo. To pomeni izpolniti obveznost, prenesti (izročiti) nepremičnino tako, da bo tožeča stranka postala lastnica te nepremičnine (primerjaj 1. odst. 435. čl. OZ). Sklenjenega pravnega posla pa tožeča stranka ni zatrjevala, zato po materialnem pravu tudi nima zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Če pa je bila vknjižba lastninske pravice iz kakršnegakoli materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice tožeče stranke na vknjiženih nepremičninah, lahko tožeča stranka vloži izbrisno tožbo, skladno z določbo 243. čl. ZZK-1. Pritožba tožeče stranke torej ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.