Jedro

Uporabnik, kateremu je dana v zakup celotna nepremičnina, čeprav ve, da se eden od solastnikov s tem ne strinja (3. odst. 15. čl. ZTLR), njegov del uporablja brez pravne podlage, zaradi česar je neupravičeno okoriščen, solastnik pa neupravičeno prikrajšan.

Izrek

Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se stroškovna odločitev pod tč. 4 izpodbijane sodbe razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Sicer pa se pritožbi toženih strank glede odločitve pod tč. 1 in 2 izreka sodbe zavrneta kot neutemeljeni in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških toženih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka A. H. dolžna tožniku M. Š. plačati 1.149,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1997 dalje do plačila, toženec M. R. pa da je dolžan plačati tožniku M. Š. 26.087,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1997 dalje. Višji tožben zahtevek glede obeh tožencev je zavrnilo. Odločilo pa je še, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno povrniti njegove pravdne stroške v znesku 348.940,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1998 dalje do plačila.

Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožujeta obe toženi stranki, ki obe uveljavljata pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje, podredno pa zavrnitev tožbenega zahtevka.

Toženka v svoji pritožbi ponovno poudarja svoje stališče, da je bila ves čas od leta 1970 naprej dobroverna lastnica parcel 533/84 in 503/18 k.o. ... na podlagi skupnega dogovora z brati in materjo.

Sporni parceli, ki funkcionalno pripadata k domači hiši, je toženka tudi ves čas uživala, saj bi bila sicer hiša brez vrta in koščka obdelovalne zemlje, kar pa ni običajno. Ves čas je bila prepričana, da so parcele njene in le pravna neukost je bila kriva, da se v zapuščinskem postopku po materi ni prijavila kot dedinja za navedeni parceli, upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da so se vsi bolj ukvarjali s polsestro, ki je uveljavljala svoj delež na zapuščini.

Drugače pa je bilo v razdružitvenem postopku, kjer se je toženka ves čas potegovala za navedeni parceli. Tudi obe darilni pogodbi iz leta 1989, sklenjeni s Š. F. ter Š. I. potrjujeta, da je parceli toženka uživala že od leta 1972 dalje. Sodišče tudi napačno interpretira izjavo Š. F. in Š. L., zaslišanih v postopku. Upoštevati pa je tudi potrebno, da ta dva brata že dolgo ne živita več na domačem naslovu in nista zainteresirana za domače probleme. V letu 1977 je pok. mati toženke kot lastnica tudi naročila na GU Novo mesto parcelacijo parc.

št. 533/32, postopek je bil že izveden na terenu v letu 1976 skupaj z odmero poti in iz elaborata meritve je razvidno, da je bila parcela 533/84 odmerjena za H. A.. Nadalje še pritožba opozarja, da je napačno odločeno tudi o pravdnih stroških, tega dela zahtevka se sploh ne da preveriti, saj v obrazložitvi sodbe piše, da se stroški, ki jih je sodišče naložilo v plačilo tožencem obsegajo stroške sodnih taks, kar je nemogoče glede na ugotovljeni znesek stroškov, drugič pa stroškov toženca ne moreta povrniti nerazdelno. Tožbeni zahtevek obsega vsaj dva samostojna zahtevka proti vsakemu od tožencev in ne skupaj, drugič bi bilo potrebno stroške posamično ločiti na vsakega od tožencev, saj gre za različne parcele, različne deleže in za različna časovna obdobja. Nadalje nikakor ne gre le za izračun, ki je drugačen od prvotnega, saj je tožnik uspel z bistveno nižjim zahtevkom, kot je bil tožen.

Toženec pa v svoji pritožbi ponovno poudarja, da je uporabljal sporni parceli že od leta 1969 dalje, ker mati pravdnih strank zaradi starosti ni mogla več vzdrževati svojih zemljišč in nekaj njenih otrok je tudi po materini smrti reklo, da naj z deli nadaljuje še naprej do razdelitve parcel. Tudi tožnik je uporabljal in izkoriščal zemljišča, čeprav mu potem ta po sklepu o dedovanju niso (v celoti) pripadla, pa čeprav ni imel nobenega soglasja od (so)dedičev teh zemljišč. Do pravnomočnosti sklepa o dedovanju je bila tudi toženka A. dedinja teh zemljišč, zato mu je tudi ona lahko dovolila obdelovanje. Leta 1990 je prenehal delati na teh parcelah.

Obdelovanju je ugovarjal samo Š. M., ki je leta 1988 nagovoril še ostala dva brata na vložitev tožbe, čeprav iz njegove izjave izhaja, da navedenih parcel ni imel namena sam uporabljati ali uživati, ostala dva pa sta itak od tožbenega zahtevka odstopila. Tožnik pa je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju stvari dobil le delež 160/1000, ostali pa vsak delež 183/1000. Tožniku sta brata odstopila svoj solastninski delež šele 15.11.1989 in po tem času tudi ni več delal na teh zemljiščih (zima, sneg). Sicer pa je imel po takratnih predpisih vso pravico in dolžnost do obdelovanja navedenih zemljišč.

Protivi se odločitvi tožbenega zahtevka za obdobje od leta 1988 do vključno leta 1991, saj je za to obdobje zahtevek zastaral in je rok za vložitev takšnega zahtevka že potekel. Sodnica ga tudi kot neuko stranko ni poučila, da bi lahko ugovarjal glede zastaranja, ko je tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek. Sicer pa je tožnik uveljavljal višino zakupnine brez dokazil, cenitve ob vsaki obravnavi zmanjševal, cenitev je opravljena šele 18. oktobra 1997, zato taki odločitvi ugovarja. Navedena zemljišča je več let vzdrževal in z obdelovanjem le izboljševal ter zemljišča ohranjal. Večina opravil so bila ročna in je bilo njegovo delo malo vredno, saj gre za vrednotenje dela kmeta, kmetovo delo je v glavnem zastonj. Po pritožnikovo pa je napačno tudi odločeno o pravdnih stroških in jih toženca ne nameravata povrniti nerazdelno, saj nastopata posamezno.

Pa tudi tožnik je uspel z bistveno nižjim zahtevkom kot je bilo prvotno tožen, zahtevek 6.000 DEM - sedaj tožba še ne 300 DEM. Iz tega sledi, da je sodišče o strošovnem delu odločilo povsem napačno.

Pritožbi glede glavne stvari sta neutemeljeni, glede stroškovne odločitve pa utemeljeni.

K pritožbi prvotoženke glede glavne stvari: Po dopolnjenem dokaznem postopku, v katerem je prvostopno sodišče v celoti sledilo napotkom pritožbenega sodišča, je tokrat zanesljivo ugotovilo odločilno dejstvo, da toženka ni bila dobroverna posestnica spornih parcel ter na tej podlagi tudi pravilno zaključilo, da je za uporabo tuje stvari dolžna plačati tako imenovano uporabnino v obliki letnih zakupnin v prisojenem znesku (člen 219 ZOR). Ker gre za uporabo nepremičnin, bi bila teoretično pravilnejša sicer materialnopravna podlaga 210. čl. ZOR, ki obravnava neupravičeno okoriščenje na eni strani oziroma prikrajšanje na drugi strani brez pravne podlage, vendar to ne vpliva na samo pravilnost odločitve.

Povedano velja tudi glede prisoje uporabnine drugotožencu. Po tem, ko je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in ocenilo, da je toženka vedela, da uporablja tuji in ne lastni parceli, saj so zaslišane priče in tožniki prepričljivo pojasnili, da dogovor iz leta 1970 ni bil realiziran, nadalje, da sta bili sporni parceli obravnavani tudi v zapuščinskem postopku po materi kot del njene zapuščine in le-teh toženka v zapuščinskem postopku tudi ni pridobila kot dedinja, ter da je bilo končno v posebni pravdi ugotovljeno, da spornih parcel toženka ni priposestvovala, nikakor ne more uspeti s svojimi dejanskimi pritožbenimi trditvami, ki naj bi kazale na njeno dobrovernost. Zaradi navedene zanesljive in prepričljive dokazne ocene prvostopnega sodišča pritožnica ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je bila le njena pravna neukost kriva, da se v zapuščinskem postopku po materi ni prijavila kot dedinja za sporni parceli, češ da so se vsi bolj ukvarjali s polestro, ki je uveljavljala svoj delež na zapuščini, saj poleg ostalega prvostopno sodišče tudi ugotavlja, da je bil toženkin dedni delež izčrpan že z darilom matere iz leta 1972. Nadalje, darilni pogodbi iz leta 1989, na kateri se sklicuje toženka, lahko glede na njuno vsebino le potrjujeta edino to, kar toženka zatrjuje sama v pritožbi, torej dolgoletno uporabo teh parcel, nikakor pa ne njene dobrovernosti v smislu lastništva pri tej uporabi. Povsem neprepričljivo in v nasprotju z listinskimi dokazi oziroma zapisniki o zaslišanju F. Š. in L. Š. pa je tudi očitek o napačni interpretaciji njunih izjav glede dobrovernosti toženke. Spornega dejstva tudi ne more potrditi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bila parc. št. 533/84 odmerjena za A. H., češ da tako izhaja iz elaborata meritve iz leta 1976 oziroma 1977, saj končno to njenega lastništva ne potrjuje (nelastništvo sicer ni sporno), pa tudi ne vsaj njene kasnejše nedobrovernosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo glede glavne stvari in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP/77).

K pritožbi drugotoženca glede glavne stvari: Po dopolnjenem dokaznem postopku je prvostopno sodišče tokrat tudi v zvezi s tožbenim zahtevkom proti drugotožencu zanesljivo ugotovilo odločilno dejstvo, da je drugotoženec tožniku pripadajoči delež spornih parcel uporabljal proti njegovi volji in v nasprotju z njegovimi izrecnimi zahtevami po prenehanju uporabe spornih zemljišč, ki segajo že v vtoževano obdobje. Dokazna ocena prvostopnega sodišča, zakaj verjame tožniku glede opozarjanja toženca naj preneha z uporabo in sicer zato, ker je takrat opozarjal že tudi drugotoženko, naj tudi ona preneha z uporabo, je logično sprejemljiva in življenjsko prepričljiva, saj je končno toženka tožnikova sestra, pa je tudi njej skušal uporabo, čeprav drugih nepremičnin, preprečiti. Pravilna je tudi dokazna ocena glede dobe oziroma trajanja uporabe tožnikovega deleža, saj je celo sam toženec izpovedal, da je uporabo opustil šele v letu l991. Pravilen je torej zaključek prvostopnega sodišča, da je tudi drugotoženec tožniku pripadajoči delež spornih parcel uporabljal brez pravnega naslova v časovnem obdobju, kot ga ugotavlja prvo sodišče. Nepomembno je, pa četudi ostala dva tožnika tožbe ne bi umaknila, da naj bi ju k tožbi nagovoril le prvotožnik, kot poudarja toženec v pritožbi in to nima nobenega vpliva na obravnavano zadevo, prav tako tudi zatrjevano dejstvo, da naj tožnik sploh ne bi imel namena uživati oziroma uporabljati spornih parcel, čeprav v nadaljevanju pritožbe sam toženec pojasnjuje, da je sporna zemljišča leta 1991 pričel uporabljati že sam tožnik. Tudi zatrjevano dejstvo, da je imel tožnik na spornih parcelah manjši delež kot ostali sodediči oziroma solastniki, nima vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika, saj ima po čl. 14 ZTLR vsak solastnik pravico imeti tudi solastno stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu delu in torej brez vsakega dvoma tudi za svoj delež stvari terjati odmeno za njeno neupravičeno uporabo. Ker je za oddajo cele stvari v zakup kot enega od poslov, ki presegajo okvir rednega upravljanja, po 3. odst. 15. člena ZTLR potrebno soglasje vseh solastnikov, se toženec zaman sklicuje na tožnikov manjši solastni delež. Nikakor seveda tudi ne drži pritožbena trditev, da bi imel toženec po takratnih predpisih "vso pravico in dolžnost do obdelovanja zemljišč", ob upoštevanju dejstva, da je šlo za tuja zemljišča in da mu je delni lastnik teh zemljišč uporabo branil. Kolikšna je vrednost koristi, ki jo je toženec pridobil z uporabo tožnikovih solastnih zemljišč, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca kmetijske stroke, katerega strokovne utemeljenosti tožnec ne more izpodbiti s posplošeno trditvijo o tem, da je z uporabo zemljišča zgolj ohranjal njegovo vrednost ter da je itak delo kmeta razvrednoteno.

Kar pa se tiče ugovarjanega delnega zastaranja tožbenega zahtevka, je treba najprej tožencu pojasniti, da je zastaranje materialno pravni pojem, glede katerega sodnica ni bila dolžna toženca z njim seznanjati, pač pa bi celo presegla meje svojih pooblastil v pravdnem postopku, v kolikor bi toženca poučevala glede ugovora zastaranja.

Sicer pa tudi v pritožbi uveljavljani ugovor zastaranja ni utemeljen, saj terjatev iz naslova neupravičene pridobitve zastara v splošnem zastaralnem roku petih let, kar za obravnavani primer pomeni, da oktobra 1996 razširjeni tožbeni zahtevek še do vključno leta 1991, ni zastaral. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77).

K pritožbama obeh tožencev glede stroškovne odločitve: Obe pritožbi pa upravičeno opozarjata na nezakonitost izpodbijane stroškovne odločitve. Kot pravilno opozarja prvotožena stranka, se te odločitve ne da preveriti, saj je nejasna, pa tudi protispisna, ko sodišče ugotavlja, da pravdni stroški obsegajo le stroške sodnih taks, kar je v nasprotju s podatki spisa. Nadalje je prvostopno sodišče z odločitvijo, da morata stroške toženca, pa čeprav sta njuna tožbena zahtevka samostojna in sta v pravdi tudi različno uspela, povrniti nerazdelno, nepravilno uporabilo 3. odst. 161. člena ZPP/77, ki določa, kdaj so sosporniki dolžni nerazdelno plačati pravdne sroške, kar je vplivalo na pravilnost stroškovne odločitve. Na to slednje pravilno opozarja tudi pritožba drugotožene stranke. S takšno odločitvijo je prvostopno sodišče torej bistveno kršilo določila pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. in po 1. odst. 354. čl. ZPP/77, zaradi česar je bilo potrebno sodbo v tem delu razveljaviti po 3. tč. 380. čl. ZPP in jo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Ko bo torej prvostopno sodišče ponovno odmerjalo prvostopne stroške, naj upošteva, da toženca nastopata kot samostojni pravdni stranki nasproti tožeči stranki, ki zoper vsakega od njiju uveljavlja svoj, različen tožbeni zahtevek, zaradi česar ni na mestu odločitev o nerazdelnem plačilu pravdnih stroškov, pač pa bo moralo odločiti koliko svojih pravdnih stroškov nosi vsaka tožena stranka posebej.

Nadalje bo moralo pojasniti, katere pravdne stroške priznava in v kakšnih zneskih ter na kakšni pravni podlagi, saj je evidentno zapis o tem, da pravdni stroški obsegajo le sodne takse, nastal po pomoti.

Glede na to pa, da glede stroškovne odločitve obe pritožbi utemeljeno tudi grajata odločitev prvostopnega sodišča iz 3. odst. 154. čl. ZPP/77, v skladu s katerim je vse stroške prisodilo toženima strankama, češ da samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka nista zmagali, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, naj v svoji ponovni odločitvi s pomočjo matematične operacije ugotovi s kolikšnim delom celotnega tožbenega zahtevka je tožeča stranka uspela do vsakega toženca oziroma s kolikšnim delom toženca nista zmagala, da bo lahko uporabilo pravilno stroškovno pravilo oziroma ga vsaj pravilno obrazložilo.

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo glede tega dela vrnilo v ponovno odločitev, je pridržana odločitev o pritožbenih stroških v zvezi z obravnavanima pritožbama pravdnih strank za končno odločbo.

To pomeni, da mora tudi o pritožbenih stroških pravdnih strank odločiti prvostopno sodišče, pri čemer bo moralo oceniti uspeh tožencev v pritožbenem postopku glede na to, da sta s pritožbo proti glavni stvari propadla, uspela pa zgolj v stroškovnem delu.