Jedro

Čeprav leta 1982 sprejeti Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR) na službenih stanovanjih ni več poznal stanovanjske pravice (40. člen), je v tem primeru odločilno, da je toženka po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj priznala tožniku položaj imetnika stanovanjske pravice s ponovno odločbo z dne 26.9.1984. S tem pa je nastal tak položaj, kot ga urejajo privatizacijske določbe v tretjem odstavku 129. člena Stanovanjskega zakona (SZ).

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje zaradi delne ugoditve pritožbi toženke delno spremeni tako, da se odločitev sodišča prve stopnje v točki 2. glasi: Tožena stranka je dolžna v naslednjih 15 dneh omogočiti tožniku nakup drugega (sedanjemu tožnikovemu stanovanju v Ljubljani) primernega stanovanja pod pogoji 117. do 119. člena Stanovanjskega zakona. V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Toženkina zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega in revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je kot imetnik stanovanjske pravice na službenem stanovanju zahteval s tožbo, da mu toženka proda stanovanje v Ljubljani, po določbah Stanovanjskega zakona, za kupnino 680.000,00 SIT. Podrejeno pa je zahteval od toženke prodajo drugega primernega stanovanja za enako kupnino. Sodišče prve stopnje je tožnikov primarni zahtevek zavrnilo, ugodilo pa je njegovemu podrejenemu zahtevku. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila le toženka, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se tožnikov zahtevek v celoti zavrne. Čeprav je tožnik pridobil stanovanjsko pravico na službenem stanovanju po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974, meni revidentka, da po uveljavitvi Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982, ki stanovanjske pravice na službenih stanovanjih ni več poznal, ni mogel obdržati stanovanjske pravice. Ker tako stanovanjske pravice ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona tožnik ni imel, ne more zahtevati od toženke prodajo stanovanja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče uporabilo pri presoji te zadeve na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99).

Revizija je delno utemeljena.

Na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj je revizijsko sodišče vezano (ker po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Ugotovitev, da je tožnik dobil stanovanjsko pravico na leta 1979 dodeljenem službenem stanovanju, ki mu ga je dodelila toženka s stanovanjsko odločbo, je dejanske narave. Čeprav leta 1982 sprejeti Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR) na službenih stanovanjih ni več poznal stanovanjske pravice (40. člen), je v tem primeru odločilno, da je toženka po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj priznala tožniku položaj imetnika stanovanjske pravice s ponovno odločbo z dne 26.9.1984. S tem pa je nastal tak položaj, kot ga urejajo privatizacijske določbe v tretjem odstavku 129. člena Stanovanjskega zakona (SZ). Po tem določilu se za stanovanja, namenjena osebam za opravljanje službene dolžnosti (40. člen ZSR), na katerem je bila dodeljena stanovanjska pravica, smiselno uporabljata tudi prvi in drugi odstavek istega člena. Po teh določbah pa morajo lastniki (ki niso dolžni prodati stanovanja v objektih, predvidenih za rušenje in podobno), omogočiti prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji iz 117. in naslednjih členov SZ, če so zahtevali nakup stanovanja v 2 letih po uveljavitvi Stanovanjskega zakona. Ob takem dejanskem in materialnopravnem stanju, sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, ko sta naložili toženki, da mora omogočiti tožniku nakup drugega primernega stanovanja.

Revizijsko sodišče se iz materialnopravnih razlogov delno ne strinja le z delom odločitve, ki zadeva obseg toženki naloženih obveznosti. Sodna praksa je ob uporabi privatizacijskih določb SZ izoblikovala enotno stališče, da določil o obveznostih lastnikov iz privatizacijskih določb, po katerih so prejšnji imetniki stanovanjske pravice lahko pod zelo ugodnimi pogoji odkupili stanovanja, ni mogoče tolmačiti v njihovo škodo to je v smeri širjenja obveznosti lastnikov. Zato je v nasprotju z določilom drugega odstavka 129. in 117. člena SZ po oceni revizijskega sodišča tisto določilo sodne odločbe sodišč nižjih stopenj, s katerim je naloženo toženki, da mora prodati tožniku nadomestno stanovanje za ceno 680.000,00 SIT, namesto z zakonom določene obveznosti, da mu mora omogočiti nakup drugega primernega stanovanja pod privatizacijskimi pogoji. Prodajna cena, oblikovana po določbah 117. in naslednjih členov SZ, namreč more biti določena le v razmerju do konkretnega (nadomestnega) stanovanja, zaradi česar jo je zneskovno nemogoče določiti, dokler predmet nakupa ni določen. V skladu z obrazloženim je revizijsko sodišče iz razlogov pravilne uporabe materialnega prava delno spremenilo sodbi sodišč nižjih stopenj v obsegu, ki ga določa izrek te sodbe. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP. Revizijska izvajanja v preostalem delu, ki zavračajo toženkino obveznost v celoti, pa je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljena, ker nimajo opore v Stanovanjskem zakonu.

Ker je delna sprememba sodb sodišč nižjih stopenj posledica le delno drugačne pravne presoje spora v revizijskem postopku, opravljene v okviru 386. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi določb prvega odstavka 166. in 154. člena ZPP zavrnilo toženkino zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Namreč toženka je v svojih pravnih sredstvih uveljavljala le pravno irelevantne razloge, ki ne utemeljujejo priznanje stroškov (155. člen ZPP).