Jedro

V primerih, ko je podana odpoved zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele, ko se delodajalec seznani s potekom dogodka, na podlagi katerega lahko ugotovi obstoj vseh znakov kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da lahko delodajalec tudi na zagovoru ugotovi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je od okoliščin konkretnega primera odvisna presoja, kdaj je ugotovil ta razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2011, in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15. 11. 2011, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2006 in aneksa z dne 15. 1. 2009. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijske zahtevke. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo tudi reparacijske zahtevke in zahtevek za denarno povračilo namesto reintegracije.

2. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). V odpovedi mu je očitala kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 122. člena KZ-1, teža kršitve pa ni omogočala nadaljevanja delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje napačno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, znotraj subjektivnega roka. V obravnavanem primeru je bil zagovor zgolj formalnost, saj je glede na podatke spisa očitno, da je delodajalec razlog za odpoved ugotovil že dne 12. 10. 2011 in se takrat seznanil tudi z vsemi bistvenimi elementi kršitve. Zato je izredna odpoved, podana dne 15. 11. 2011, prepozna. Sodišče je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da se lahko delodajalec z razlogi za odpoved seznani tudi na zagovoru, ker se lahko šele na zagovoru ugotovijo okoliščine, ki delodajalcu do takrat niso bile znane. Poleg tega je tudi mimo trditvene podlage tožene stranke protispisno ugotavljalo vpliv zagovora na ugotavljanje razlogov za odpoved. V zvezi s tem tožnik očita tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ker obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede začetka teka subjektivnega roka in tem, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Upoštevaje razhajanja v izpovedbah prič in nasprotujoče dokaze sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti zaključka, da je do poškodbe prišlo zaradi ravnanja tožnika. Ker ni moglo z gotovostjo sprejeti dokaznih zaključkov, je kršilo načelo ugotavljanja materialne resnice in načelo in dubio pro reo ter ni upoštevalo načel iz kazenskega postopka. Do teh pritožbenih ugovorov se sodišče druge stopnje ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S takšnim načinom sojenja so kršene tudi ustavne pravice tožnika. Pritožbeno sodišče ni pojasnilo zaključka, da je tožnik ravnal z eventualnim naklepom (ker se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), niti se ni opredelilo do motiva za očitano kaznivo dejanje. S tem, ko ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal in substanciral tožnik, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokaz z rekonstrukcijo dogodka na kraju samem bi pripeljal do zaključka, da do poškodbe oškodovanca ni prišlo na način, kot ga je ugotovilo sodišče. S poizvedbo pri PP Sevnica bi se sodišče prepričalo o verodostojnosti prič in tožnika. S pribavo dodatne medicinske dokumentacije pa bi se ugotovilo, da so poškodbe oškodovanca nastale že prej. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb glede zavrnitve dokaznih predlogov ni konkretno opredelilo in je zgolj pavšalno povzelo obrazložitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je v sodbi sklicevalo na utemeljitve pravočasnosti odpovedi v predhodnih sodbah, višje sodišče pa je ta pritožbeni ugovor spregledalo. Sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb glede neskladnosti izpovedb prič in ni presojalo njihove verodostojnosti. Prav tako je glede odločilnega dejstva storitve kaznivega dejanja upoštevalo le del izvedenskega mnenja in ga interpretiralo v nasprotju z zaključki tega mnenja in na ta način v škodo tožnika kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožena stranka je tožniku dne 14. 11. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu delavec na regeneraciji, strojnik II, zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je tožnik dne 31. 3. 2010 v proizvodni hali tožene stranke vrgel proti delavcu A. Š. kovinsko koleno s ciklosa silosa pralne linije ter ga telesno poškodoval, tako da mu je zlomil osmo in deveto rebro, kar ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 122. člena KZ-1. Pri tem je ravnal z eventualnim naklepom.

9. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznim predlogom tožnika in dokazov ni izvedlo. Velja načelna dolžnost sodišč, da izvajajo predlagane dokaze, saj zavrnitev predlaganih dokazov utemeljujejo le upravičeni razlogi. Ti razlogi so npr. nesubstancirani dokazni predlogi strank, izvedba dokazov za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno relevantna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana, itd. 10. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza z rekonstrukcijo dogodka na kraju samem, s poizvedbami pri P. S. o intervencijah pri družini oškodovanca in s pridobitvijo celotne medicinske dokumentacije oškodovanca. Ker so se stroji v proizvodni hali zamenjali in je sedaj delovno okolje pri toženi stranki drugačno, je sodišče dokazni predlog z rekonstrukcijo dogodka utemeljeno zavrnilo. Rekonstrukcija dogodka namreč ne bi dosegla svojega namena. S pridobitvijo medicinske dokumentacije bi se ugotovilo, da naj bi poškodbe oškodovanca izvirale iz nekega drugega dogodka, ker pa med strankama ni sporno, da je bil oškodovanec dne 31. 3. 2010 poškodovan, izvedba tega dokaza ni bila potrebna. O verodostojnosti in prepričljivosti izpovedb tožnika in oškodovanca pa se je sodišče prepričalo že z neposrednim vtisom na zaslišanjih in poizvedbe pri P. S. o intervencijah pri družini oškodovanca prav tako niso bile potrebne. Zato je sodišče dokazne predloge utemeljeno zavrnilo in to tudi ustrezno obrazložilo.

11. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi konkretno opredelilo do pritožbenih navedb glede razhajanj v izpovedbah prič in nasprotij med izvedenimi dokazi. Bistvena kršitev ni podana, ker je sodišče druge stopnje ustrezno in zadostno obrazložilo, zakaj in v kakšnem obsegu je sledilo posameznim izpovedbam prič in navedlo kriterije prepričljivosti posamičnih izpovedb. Pojasnilo je tudi razloge za presojo, da je tožnik ravnal z eventuelnim naklepom (kot enim izmed znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 122. člena KZ-1). Tudi sicer je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje (1). Do motiva se sodišče druge stopnje ni bilo dolžno opredeljevati, saj gre za delovni spor in motiv ni eden izmed znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 122. člena KZ-1. 12. Sodišče prve stopnje se je res v obrazložitvi sklicevalo na utemeljitev pravočasnosti izredne odpovedi v predhodnih sodbah, vendar je v nadaljevanju navedlo razloge in ustrezno utemeljilo svojo presojo glede pravočasnosti. Zato to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve in ni bilo bistveno. Sodišče druge stopnje pa se je do tega smiselno opredelilo.

13. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Obstajalo naj bi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede ugotovitve o storitvi kaznivega dejanja in tem, kar izhaja iz izpovedi prič, zapisnika o delovni nesreči in izvedenskega mnenja. Tudi zaključek sodišča glede začetka teka subjektivnega roka za odpoved naj bi bil po prepričanju tožnika v nasprotju z izvedenimi dokazi. Če se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene. Na mestih, kjer tožnik v reviziji očita protispisnost, gre dejansko za nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Očitek kršitve načela ugotavljanja materialne resnice, načela in dubio pro reo in domneve nedolžnosti, ni utemeljen. Po prepričanju tožnika sodišče na podlagi razhajanj v izvedenih dokazih ni moglo z gotovostjo zaključiti, da je tožnik storil očitano kaznivo dejanja. V primeru delovnega spora glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR lahko tudi delovno sodišče presoja obstoj znakov kaznivega dejanja. S tem ni kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, saj delovno sodišče ne odloča o kazenski odgovornosti storilca, kot to zmotno meni tožnik v reviziji, ampak zgolj presoja obstoj znakov kaznivega dejanja (2). Za presojo zakonitosti izredne odpovedi iz tega razloga zadošča dokazanost, da so v ravnanju delavca podani vsi znaki kaznivega dejanja, kot so opredeljeni v KZ-1 (3).

15. Nižji sodišči sta vsebino izvedenih dokazov korektno povzeli in svoje zaključke napravili na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da sta skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtali vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Tožnik pod pretvezo procesnih kršitev z navedbami o vsebinsko neprepričljivi dokazni oceni in o selektivnem obravnavanju izpovedb prič nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi revizijske navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje svoje prepričanje, da je direktor že na podlagi izjav prič dne 12. 10. 2011 ugotovil vse elemente za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju nižjih sodišč.

16. Revizija sodišču druge stopnje očita, da je zmotno presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Po prepričanju tožnika je delodajalec razlog za odpoved ugotovil že dne 12. 10. 2011 in se takrat seznanil tudi z vsemi bistvenimi elementi kršitve.

17. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po drugem odstavku 110. člena ZDR mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

18. V primerih, ko je podana odpoved zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele, ko se delodajalec seznani s potekom dogodka, na podlagi katerega lahko ugotovi obstoj vseh znakov kaznivega dejanja (4). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da lahko delodajalec tudi na zagovoru ugotovi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je od okoliščin konkretnega primera odvisna presoja, kdaj je ugotovil ta razlog (5). V obravnavanem primeru je delodajalec za ravnanje tožnika izvedel šele po letu in pol, zato je razumljivo, da je moral ugotoviti vse okoliščine primera. V ta namen je dne 12. 10. 2011 opravil razgovore in pridobil izjave prič N. M. in B. B. ter oškodovanca A. Š. Ker je hotel o očitani kršitvi pridobiti tudi izjavo tožnika, mu je dne 9. 11. 2011 omogočil zagovor in po ugotovitvah nižjih sodišč šele na zagovoru ugotovil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi na podlagi ugotovitve, da je direktor po tožnikovem zagovoru sklical ponovni sestanek z oškodovancem, je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da dejansko stanje dogodka ob pridobitvi izjav dne 12. 10. 2011 še ni bilo v celoti razjasnjeno. Sama pridobitev izjav prič in seznanitev z njimi še ne pomeni, da je delodajalec že takrat ugotovil tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

19. Revizija neutemeljeno navaja, da sta nižji sodišči mimo trditvene podlage tožene stranke ugotavljali vpliv zagovora na ugotavljanje razlogov za odpoved. Ker se je v sodnem postopku vprašanje pravočasnosti izredne odpovedi izpostavilo kot sporno, je sodišče utemeljeno presojalo, ali je bila ta podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začel teči 9. 11. 2011, ko je ugotovila razlog za odpoved in v nadaljnjih vlogah še dopolnila trditveno podlago v zvezi s pravočasnostjo odpovedi. Zato očitek, da tožena stranka ni podala trditvene podlage v tej smeri, ne drži. 20. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 321/2014 z dne 5. 2. 2015. Op. št. (2): Primerjaj sklep VS RS VIII Ips 436/2009 z dne 21. 6. 2011. Op. št. (3): Primerjaj sklep VIII Ips 53/2014 z dne 2. 6. 2014 in sodbo VIII Ips 120/2014 z dne 18. 11. 2014. Op. št. (4): Primerjaj sodbo VIII Ips 221/2013 z dne 31. 1. 2014 in VIII Ips 236/2013 z dne 10. 2. 2014. Op. št. (5): Primerjaj sodbo VIII Ips 85/2013 z dne 10. 5. 2013, VIII Ips 164/2013 z dne 9. 12. 2013 in VIII Ips 88/2014 z dne 27. 10. 2014.