Jedro

Tožnik je spornega dne v času dela v proizvodnji hali tožene stranke vrgel proti sodelavcu kovinsko koleno s ciklosa silosa pralne linije ter ga telesno poškodoval (zlomil mu je 8. in 9. rebro). Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz prvega odstavka 122. člena KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2011, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da tožniku dne 15. 11. 2011 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, temveč mu še vedno vztraja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med tožnikom in toženo stranko oziroma njenim pravnim prednikom dne 1. 6. 2006 in z aneksom z dne 15. 1. 2009, in da je tožena stranka dolžna za tožnika pri ZPIZ urediti vpis pokojninske dobe od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je od 15. 11. 2011 dalje do reintegracije, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od dne 16. 11. 2011 dalje, ga pozvati nazaj na delo na delovnem mestu delavec na regeneraciji, strojnik II in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja pa do ponovne reintegracije obračunati zaostalo plačo v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe; kot zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2011, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožniku dne 15. 11. 2011 ni prenehalo delovno razmerje, temveč mu je prenehalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med tožnikom in toženo stranko dne 1. 6. 2006 in z aneksom z dne 15. 1. 2009, in da je tožena stranka za tožnika dolžna pri ZPIZ urediti vpis pokojninske dobe od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je od 15. 11. 2011 dalje do odločitve sodišča prve stopnje, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno od 16. 11. 2011 dalje do odločitve sodišča prve stopnje ter mu za ta čas obračunati zaostalo plačo v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino oziroma denarno povračilo namesto reintegracije v bruto znesku 7.836,69 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davke ter tožniku izplačati neto znesek odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo; kot zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moralo sodišče izvesti predlagan dokaz rekonstrukcije dogodka, na katerem bi se dejansko ugotovilo, kako je prišlo do poškodbe oškodovanca A.A.. Na tej podlagi bi se tudi izvedenec medicinske stroke natančneje opredelil, kako je prišlo do oškodovančevih telesnih poškodb. Takrat tožnik ni nikogar poškodoval. Na naroku 17. 4. 2012 je izpovedal, da je kovinsko koleno s ciklona silosa pralne linije prvič videl v pisarni direktorja ob priliki zagovora. Varnostnemu inženirju je povedal, da ni bil očividec nesreče, videl je le oškodovanca, da je takrat rahlo šepal. Priča C.C. je izpovedala, da so danes drugi stroji na istih mestih, vendar je ostalo delovno okolje enako. Bistvo rekonstrukcije pa niso stroji, temveč položaji oseb, razdalja med njimi in domnevni predmet, ki naj bi povzročil poškodbo. Zato sodišče ni pravilno ravnalo, ko je zavrnilo dokaz po izvedbi rekonstrukcije dogodka. Poleg tega bi moralo sodišče pridobiti dokaz pri PP B. o posredovanju v domačem okolju pri oškodovancu in izdanih prekrškovnih odločbah v letu 2010 in 2011. Oškodovanec se je lahko poškodoval tudi drugje. Tožnik vztraja na tem, da je bila izredna odpoved podana po izteku 30 dnevnega subjektivnega roka iz določbe drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Direktor tožene stranke je ugotovil dejstva in okoliščine tožniku očitane kršitve že 12. 10. 2011. Pritožba opozarja na sprejeto sodno prakso v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 177/2011 glede tega, da ugotovitev razloga za odpoved ni vedno vezana na zagovor, pa nadalje na sodno prakso v zadevah opr. št. VIII Ips 153/2012 in VIII Ips 8/2013. Izvedba zagovora ne more podaljšati roka za izredno odpoved, saj lahko to procesno dejanje glede na očitano kršitev pomeni le potrditev ali ovrženje delodajalčevega prepričanja o obstoju odpovednega razloga. Tožnik je ves čas med postopkom opozarjal na konstrukt, naperjen zoper njega s strani direktorja in sodelavcev. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbam zaslišanih prič, predvsem pa oškodovancu in sodelavcema C.C.. ter D.D.. Poleg tega njihove izpovedbe niso verodostojne. Ni resnično, da se ga sodelavci bojijo. Na takšno dejstvo se je začel sklicevati direktor šele v zadnji izpovedbi. Tožnik ni bil nikoli obsojen ali kaznovan za prekršek, in nobenega ni nikoli poškodoval. Tožnik opozarja na postopek v drugem sporu, na podlagi katerega je bilo toženi stranki naloženo plačilo odškodnine. Oškodovanec A.A. ter sodelavca D.D. in C.C. so očitno spremenili svoje izjave, saj so najprej lagali, nato pa izpovedovali, da je bil tožnik tisti, ki je poškodoval oškodovanca. Očitno so se uskladili, kako bodo pričali na sodišču. Vsi trije so zainteresirani za izid postopka v korist tožene stranke, saj so pri njej še vedno zaposleni. Izvedenec medicinske stroke je kot verjetnejši nastanek poškodbe ocenil padec oškodovanca, zato ne more biti vzrok poškodbe namerno poškodovanje, kot to zatrjuje oškodovanec. Tožnik ni nagle jeze, je le psihično utrujen zaradi predmetnega postopka in neresničnih obtožb. Na zadnjem naroku obravnave ni mogel sprejeti lažnega pričevanja direktorja. Ne more se povezovati njegovih borilnih veščin z eventuelnim naklepom, ki se mu očita v sodbi. Sodišče bi moralo v sporu razsoditi skladno z načelom v korist delavca. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi primarnemu, če temu ne, pa podrednemu zahtevku, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. V zadevi je skrbno presodilo izvedene dokaze ter obrazložilo, katerim dokazom je dalo večji pomen. Tožena stranka je dokazala, da je do poškodbe oškodovanca prišlo na način, da je tožnik vanj vrgel kovinsko koleno ciklona silosa pralne linije. Oškodovanec najprej ni vedel, da je imel zlomljeni dve rebri, zato se je bil pripravljen poravnati s tožnikom za plačilo določene odškodnine. Ko pa je ugotovil dejansko stanje poškodbe, je od tožnika zahteval višjo odškodnino. Poleg tega se je odločil, da dogodka ne bo več prikrival. V konkretnem primeru ne gre za nikakršen konstrukt dogodka oziroma zaroto proti tožniku. Izredno odpoved je podala pravočasno. Pojem ugotovitve razloga za izredno odpoved se uporablja od leta 2007 dalje, ko je bil noveliran ZDR. Delodajalec lahko tudi na zagovoru delavca ugotovi razlog za izredno odpoved. Zaradi nasprotujočih izpovedb se je direktor po opravljenem zagovoru s tožnikom odločil, da bo ponovno opravil razgovor z oškodovancem. Ko je to izvedel, je zaključil, da glede poteka dogodka verjame oškodovancu in sodelavcama, ne pa tožniku. Pritožba zmotno opozarja na razjasnitev stanja dogodka 12. 10. 2011, saj je šlo takrat samo za sum, da je lahko prišlo do spornega dogodka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, ko je izvedlo dokazni postopek z dodatnim zaslišanjem direktorja, tožnika in očividcev predmetnega dogodka, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožnika še odgovarja: Iz pisne odpovedi je razvidno, da je tožena stranka dne 14. 11. 2011 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu delavec na regeneraciji strojnik II iz razlogov storitve hujše kršitve delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja po določbi prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je dne 31. 3. 2010 v času dela v proizvodnji hali tožene stranke vrgel proti delavcu A.A. kovinsko koleno s ciklosa silosa pralne linije ter ga telesno poškodoval, s čimer mu je zlomil 8. in 9. rebro. Direktor tožene stranke E.E. je bil seznanjen s takšno kršitvijo na podlagi izjav, ki so jih podali oškodovanec A.A. ter sodelavca D.D. in C.C. dne 12. 10. 2011. Direktor je v tej zvezi podal pisno obdolžitev kršitev delovnih obveznosti in tožnika povabil na zagovor. Tožnik je dne 10. 11. 2011 na zagovoru zanikal storitev očitane kršitve, zaradi česar je direktor ponovno opravil razgovor tudi z oškodovancem, na podlagi katerega je razčistil vse okoliščine spornega dogodka ter dokončno ugotovil razloge, da je lahko podal tožniku izredno odpoved.

Kdaj ugotovi delodajalec razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje. V sodnem postopku je o tem dokazno breme na strani delodajalca. Zagovor delavca pred izredno odpovedjo nima zgolj formalne narave, ki zadosti postopkovni pravilnosti (83. člen ZDR), temveč ima naravo vsebinskega ravnanja delodajalca, ki dokončno ugotovi vse okoliščine dogodka za začetek postopka izredne odpovedi. Glede tega je sodna praksa že zavzela stališče (tako sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 381/2009 in VIII Ips 218/2012 ter podobne zadeve), da lahko delodajalec tudi na delavčevem zagovoru ugotovi razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pojem ugotovitve razlogov vsebuje v primerjavi s pojmom seznanitve z razlogi za izredno odpoved širše vrednotenje okoliščin, zaradi katerih se delodajalec odloči, da odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, v kar vključuje tudi presojo ali z delavcem, ki je storil kršitev delovne obveznosti, sploh še lahko nadaljuje z delovnim razmerjem.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka podala tožniku izredno odpoved skladno z določbo drugega odstavka 110. člena ZDR. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V tožnikovem primeru je bil v celoti spoštovan tako objektivni kot subjektivni rok za podajo odpovedi iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR. Direktor E.E. je podal tožniku izredno odpoved v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je moral direktor zaradi časovno odmaknjenega dogodka najprej ugotoviti vse okoliščine primera z zaslišanjem vseh udeležencev dogodka, pri čemer je z oškodovancem A.A. opravil razgovor celo dvakrat. V nadaljevanju je tožnik podal zagovor dne 10. 11. 2011, pri čemer mu je bila vročena pisna odpoved 15. 11. 2011, zaradi česar ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da mu je bila podana odpoved že po izteku predpisanih rokov iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR.

Neutemeljena je pritožba, da je bil zagovor tožnika le formalnost in da je direktor E.E. že dne 12. 10. 2011 ugotovil vse razloge za podajo odpovedi. Direktor je tožniku omogočil zagovor dne 10. 11. 2011 in takšno ravnanje v svoji izpovedbi tudi časovno opredelil, saj je hotel o očitani kršitvi slišati tudi mnenje tožnika. Čeprav je tožnik na zagovoru zanikal svojo vpletenost v sporni dogodek, je direktor iz tega razloga sklical ponovni sestanek z oškodovancem, kar vse utemeljuje ugotovitev, da dejansko stanje dogodka dne 12. 10. 2011, ko so udeleženci o tem podali pisne izjave, še ni bilo v celoti razjasnjeno. Zato kakršnokoli opozarjanje pritožbe, da temu ni bilo tako in da je začel teči subjektivni rok za podajo odpovedi že od tega dne dalje, ne more biti sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pomenilo ravnanje tožnika v očitanem primeru kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, takšna kršitev pa je imela znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz prvega odstavka 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe). Ugotovilo je, da je tožnik oškodovanca tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno okvarjen in oslabljen del njegovega telesa, njegova zmožnost za delo je bila začasno zmanjšana, pri čemer je bilo začasno okvarjeno tudi njegovo zdravje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo tako subjektivne kot objektivne znake kaznivega dejanja, kar je v sodbi določno materialno pravo obrazložilo. Sodišče prve stopnje je glede ugotovljenega kaznivega dejanja pravilno štelo, da ga je tožnik storil s krivdno obliko eventuelnega naklepa, saj se je zavedal, da lahko zaradi njegovega dejanja, ko je vrgel z višine neposredno proti oškodovancu težko kovinsko koleno, tega lahko telesno poškoduje, pa je v to privolil. Pritožbeno sodišče ne najde podlage, da takšne kvalifikacije tožnikove krivde ne bi sprejelo za pravilno.

Neutemeljena je pritožba, da je šlo pri izredni odpovedi za konstrukt direktorja in delavcev tožene stranke A.A., D.D. in C.C.. Res je v preteklosti oziroma pred dogodkom tekel odškodninski postopek proti toženi stranki zaradi delovne nesreče, v katerem je tožnik uspel in prejel odškodnino, vendar v takratnem dogodku navedeni delavci niso bili v ničemer udeleženi. V kolikor pa so v obravnavanem primeru glede načina, kako je tožnik poškodoval oškodovanca, bile njihove izpovedbe v določenih segmentih različne oziroma v njih manjše neskladnosti, to ne pomeni, da so se delavci kakorkoli zarotili in pričali proti tožniku. Vendar je bistvo njihovih izpovedi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, enako v tem, da je tožnik poškodoval oškodovanca, ko je vanj vrgel kovinsko koleno, kar sta na zaslišanju oškodovanec in D.D. verodostojno izpovedala. Dejstvo, da so vsi trije tako oškodovanec A.A. kot sodelavca D.D. in C.C. na začetku, ko je nesrečo raziskovala družba F., zadolžena za varstvo pri delu, izpovedovali drugače kot kasneje, ko je zadevo raziskoval direktor, to ne pomeni, da so hoteli dogodek prikriti. Sodišče prve stopnje jim je verjelo, da so hoteli zadevo prikriti v dobro tožnika. Če bi že na začetku povedali tako, kot se je dejansko zgodilo, bi bila tožniku že prej odpovedana pogodba, poleg tega bi v nadaljevanju sledil tudi kazenski postopek, saj bi se o dogodku moralo takoj obvestiti organe za notranje zadeve.

Neutemeljena je pritožba, da oškodovanec ni bil poškodovan na način, ugotovljen v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izvedenec medicinske stroke v konkretnem primeru ni izključil možnosti nastanka poškodbe, ki so jo opisali oškodovanec ter sodelavca D.D. in C.C.. Glede tega je izvedenec pojasnil, da je bila za povzročitev poškodbe potrebna dokaj močna neposredna sila. Izvedenec je ocenil, da je verjetnejši način nastanka poškodbe pri padcu oškodovanca na kovinsko zaščito cevovoda (fotografiji št. 3 in 4), vendar pa ni mogel v celoti izključiti tudi poškodovanja zaradi zadetja prsnega koša s kovinskim kolenom. Izvedenec je na vprašanje tožnikovega pooblaščenca, če je prišlo do poškodbe oškodovanca na način, kot so ga opisale priče (z opisom višine, razdalje in teže kovinskega kolena), odgovoril pritrdilno. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje glede nastanka poškodbe oškodovanca in vloge tožnika, da je bil v kritičnem trenutku on tisti, ki ga je poškodoval, v tej zvezi je pravilno ocenilo podane izpovedbe ter mnenje izvedenca medicinske stroke, saj se je o tem, katerim izpovedbam bo poklonilo verodostojnost, lahko prepričalo tudi z neposrednim vtisom na zaslišanju.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti izvesti predlagane dokaze, med ostalim tudi rekonstrukcijo dogodka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik na zadnji dokaz skliceval zgolj pavšalno, pri čemer glede kovinskega kolena ni zatrjeval drugačne teže in višine, na kateri sta ga s sodelavcem menjala. V tej zvezi je tudi izvedenec medicinske stroke v mnenju nakazal na možen način nastanka poškodbe (s kovinskim kolenom), ki ga je sodišče ob upoštevanju posameznih izpovedb sprejelo za resničnega in to v sodbi obrazložilo. Poleg tega je pravilno štelo, da rekonstrukcija dogodka ne more biti sprejemljiva tudi iz razloga, ker so se stroji v proizvodnji od dogodka dalje zamenjali, kar pomeni, da je delovno okolje pri toženi stranki sedaj drugačno, kot je bilo v času nesreče. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za pridobitev poizvedb pri PP B. o stanju v oškodovančevi družini in kaznovanju oškodovanca za prekrške. Glede tega je oškodovanec izpovedal, da je bil zaradi nasilja v družini leta 2008 že kaznovan, gre pa za postopke, ki so se odvijali precej časa pred dogodkom, ki je predmet tega spora. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik plačal oškodovancu odškodnino 300,00 EUR, kar pomeni, da mu tega zneska ni posodil za plačilo kazni iz leta 2008. Prav tako sodišču prve stopnje ni bilo potrebno, da bi pridobilo dodatno medicinsko dokumentacijo o prejšnjih poškodbah oškodovanca, saj je izvedenec medicinske stroke določno pojasnil, kako se je oškodovanec v spornem primeru poškodoval, vse to pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in obrazložilo v razlogih sodbe.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi te sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo niso pomembni (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).