Jedro

Tako kot v pritožbi zoper odločitev občinske volilne komisije, tožnik tudi v pritožbi v upravnem sporu ne navede, pri katerem konkretnem izračunu je prišlo do napake oziroma ne konkretizira izračunske napake niti ne izkaže metodologije izračuna, ki je po njegovem mnenju pravilna, ampak pavšalno navaja, da se je držal komentarja ZLV in da bi morali biti trije mandati, ki jih je dobila stranka E., razdeljeni tako, da bi bil po en mandat podeljen v vsaki od treh volilnih enot, ne pa da sta dva mandata podeljena v 3. volilni enoti (in en mandat pa v 2. volilni enoti). Iz izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka mandate ugotovila in izračunala po nestandardizirani metodi in tožnik tega tudi ne zatrjuje, ampak pravi, da je izračun napačen, t.i. ročnega izračuna pa tudi sam ni predložil kot dokaza.

Tožnik v postopku ni ravnal v skladu s specifičnimi pravili dokazovanja oziroma ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, da bi vzpostavil zadosten in tudi pravočasen dvom v pravilnost izračuna mandatov.

Izrek

1. Pritožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je z vlogo z dne 28. 10. 2010 s sklicevanjem na določilo 100. člena Zakona o lokalnih volitvah (ZLV) podal pritožbo zoper odločitev občinske volilne komisije glede podelitve mandatov za člane občinskega sveta. V pritožbi je navedel, da se Občina Vodice glede volitev deli na 3 volilne enote. V vsaki volilni enoti se voli po 5 svetnikov. Pritožnik je v volilni enoti 1 kandidiral na listi E. in od vseh list dosegel 4 volilni rezultat z 111 glasovi, kot je razvidno tudi iz zapisnika volilne komisije. Prav tako ga iz njegove liste nihče ni prehitel z preferenčnimi glasovi. Zdi se mu nelogično, da je v volilni enoti 1 imenovan svetnik (g. A.A. iz liste F.), ki je prejel 52 glasov. Ne gre namreč za 5 svetniško mesto, za katerega bi lahko verjel, da se deli po tako imenovanem d´Hondtovem pravilu, ampak je bilo „prestavljeno“ že 4 svetniško mesto. Poudarja, da gre za proporcionalni volilni sistem in mandati se podeljuje po volilnih enotah, kar se v njegovem primeru ni zgodilo. Verjetno so bili podatki o centralni računalniški sistem javljeni, kot da gre v Občini Vodice za 1 volilno enoto, kar pa verjetno predstavlja grobo kršitev zakona o lokalnih volitvah. V podkrepitev svoji tezi prilaga tudi sporočilo predsednika republiške volilne komisije g. B.B., ki pravi: /.../ »Težko odgovoriti. Kolega je pregledal ročno postopek za Vodice in pravi, da so res precej nelogični. Morebiti bi šlo za uporabo zadnjega odstavka komentarja samo za zadnje mandate, ostale pa samo z uporabo 16. člena (se pravi 2 principa v drugi delitvi, pri čemer pa bi moral seveda obstajati konsenz predstavnikov list). Računalnik seveda nima konsenzualnih ali delnih kombiniranih možnosti.« Ob tem pripominja, da s tem nobena lista ni oškodovana, temveč gre le za pravično razdelitev mandatov v skladu z zakonom.

V prvem upravnem sporu (I U 1700/2010 z dne 9. 12. 2010) je Upravno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, ker je izpeljalo interpretacijo ZLV, po kateri občinski svet na drugi stopnji odloči s pravnim aktom, ki mora imeti ob smiselni uporabi ZUP (4. člen) obvezne sestavine, kot jih mora imeti upravna odločba – torej uvod, izrek in obrazložitev in o pritožbi mora pristojni organ odločiti v izreku akta, ne pa v obrazložitvi (1. odstavek 213. člena ZUP), prav tako pa mora drugostopenjski organ odgovoriti na vse pritožbene navedbe (2. odstavek 254. člena ZUP). Upravno sodišče je še navedlo, da ustavi skladna interpretacija zakona privede do sklepa, da mora občinski svet o spornem mandatu odločiti posebej, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj tožena stranka ni odločila o spornem mandatu tožnika posebej v izreku akta. ZLS namreč ne pravi, da občinski svet z odločitvijo o nespornih mandatih hkrati odloči tudi o pritožbi kandidata, katerega mandat je sporen, ampak določa, da občinski svet z odločitvijo o spornem mandatu odloči o pritožbi kandidata (12. odstavek 15.b člena ZLS). Tožena stranka pa o spornem mandatu tožnika ni pravno veljavno odločila v izreku izpodbijanega akta in to bi lahko imelo vpliv tudi na mandate izvoljenih članov občinskega sveta.

Na podlagi ponovljenega postopka je prišlo do drugega upravnega spora v tej zadevi (I U 38/2011-7 z dne 27. 1. 2011) in Upravno sodišče je pritožbi ugodilo. V sodbi je sodišče navedlo, da obrazložitev odločbe ni v skladu z določbo 2. odstavka 254. člena ZUP in dalo napotke, kako naj toženka ravna v ponovnem postopku.

Z izpodbijanim aktom je Občinski svet Občine Vodice na podlagi 15.b člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09 in 51/10) in 9. člena Poslovnika Občinskega sveta Občine Vodice, sprejel sklep (1a), da se potrdijo mandati članov in članic Občinskega sveta Občine Vodice, ki so tudi našteti v izreku sklepa, ter (1b), da se pritožniku ne potrdi mandat za člana Občinskega sveta Občine Vodice, s čimer se na podlagi 12. odstavka 15. b člena Zakona o lokalni samoupravi šteje, da je v celoti zavrnjena pritožba C.C. z dne 28. 10. 2010 zoper odločitev Občinske volilne komisije glede podelitev mandatov za svetnike Občine Vodice. Stroškov postopka ni. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka med drugim povzema potek in vsebino predhodnih odločitev Upravnega sodišča in vsebino pritožbe tožnika zoper odločitev občinske volilne komisije. Nato v drugem odstavku na strani 3 sklepa pojasnjuje, kakšne pristojnosti v zadevi ima občinska volilna komisija ter kakšno poročilo je izdala dne 4. 11. 2010, v katerem je v okviru ugotavljanja rezultatov volitev med drugim ugotovila natančno število vseh veljavnih glasov ter število glasov, ki jih je dobila posamezna lista kandidatov v vsaki volilni enoti. Na tej podlagi je Občinska volilna komisija Vodice ugotovila, kakšno število mandatov pripade posamezni listi oziroma njihovo razporeditev zaradi upoštevanja preferenčnih glasov. Na podlagi izida glasovanja je Občinska volilna komisija Vodice kandidatom, za katere je ugotovila, da so prejeli mandate, izdala potrdila o izvolitvi za člana Občinskega sveta Vodice. Občinski svet Vodice je ob proučitvi pritožbe C.C. ugotovil, da niso sporni število veljavnih glasov ter število glasov, ki jih je dobila posamezna lista kandidatov v vsaki volilni enot, temveč pritožnik s pritožbo napada odločitev Občinske volilne komisije o tem, kakšno število mandatov pripade posamezni listi v Občinskem svetu Občine Vodice ter kateri kandidati za svetnike so prejeli mandate. Občinski svet je zato proučil celotno gradivo Občinske volilne komisije ter preizkusil odločitev Občinske volilne komisije Vodice o razdelitvi mandatov.

Pri tem je občinski svet ugotovil, da niso sporni mandati kandidatom za občinske svetnike, ki jih je volilna komisija podelila v skladu z določilom 15. člena ZLV, ki za primer glasovanja o listinah kandidatov po volilnih enotah določa, da se število mandatov ki jih dobi posamezna lista v volilni enoti, ugotovi s količnikom, ki se izračuna tako, da se skupno število glasov, oddanih za vse liste kandidatov v volilni enoti, deli s številom članov občinskega sveta, ki se volijo v volilni enoti (Harejev količnik). S tem količnikom se deli število glasov za listo. Listi pripada toliko mandatov, kolikokrat je količnik vsebovan v številu glasov za listo. Na tak način so bili neposredno podeljeni skupaj 4 mandati in sicer 2 v 1. volilni enoti, ter 2 v 3. volilni enoti. Za pritožnika je sporna podelitev preostalih 11 mandatov za člane Občinskega sveta Občine Vodice, ki se razdelijo v skladu s 16. in 17. členom ZLV tako, da se mandati, ki še niso bili razdeljeni v volilnih enotah, razdelijo na ravni občine na podlagi seštevkov glasov, oddanih za istoimensko liste, ki so bile vložene v dveh ali več volilnih enotah. Za razdelitev teh mandatov se najprej ugotovi, koliko mandatov bi pripadalo istoimenskim listam, sorazmerno število glasov, ki so jih dobile v vseh volilnih enotah. To se ugotovi na podlagi zaporedja najvišjih količnikov, ki se izračunajo tako, da se seštevki glasov, ki so jih dobile istoimenske liste v vseh volilnih enotah, delijo z vsemi števili od ena do skupnega števila mandatov. Istoimenskim listam iz prejšnjega odstavka se pri delitvi mandatov na ravni občine dodeli toliko mandatov, kolikor znaša razlika med številom mandatov, ki bi jim pripadali, in številom mandatov, ki so jih že dobile po 15. členu ZLV členu v volilnih enotah (d´Hondtov sistem). Mandati, ki jih po tem sistemu dobijo istoimenske liste pri delitvi mandatov na ravni občine, se dodelijo listam v volilnih enotah, ki imajo največje ostanke glasov v razmerju do količnika v volilni enoti iz 15. člena ZLV.

Občinski svet je zaradi določitve o pravilni potrditvi mandatov in odločitvi o pritožnikovi pritožbi proučil podlage in izračune za odločitev o podelitvi mandatov Občinske volilne komisije Vodice. Iz listine „OS/ČS – po VE – ostanki po Harejevem količniku“, ki se nahaja v spisovni dokumentaciji Občinske volilne komisije Vodice in je kot priloga 1 sestavni del tega sklepa in obrazložitve, izhajajo podatki, katere liste in v kateri volilni enoti so prejele mandat neposredno „po Hareju“. Kot rečeno, opisana razdelitev prvih 4 mandatov tudi za pritožnika ni sporna. Nadalje je bil preverjen naslednji korak razdelitev mandatov po d´Hondtovem sistemu. Iz listine „Količnik po d´Hondtu na glasovih list“, ki je kot priloga 2 sestavni del tega sklepa in obrazložitve, izhaja vrstni red posameznih list za podelitev mandatov na ravni občine na podlagi seštevkov glasov, oddanih za istoimenske liste, ki so bile vložene v dveh ali več volilnih enotah. V tem koraku je bilo na voljo še 11 mandatov in za razdelitev teh mandatov se najprej ugotovi, koliko mandatov bi pripadalo istoimenskim listam, sorazmerno število glasov, ki so jih dobile v vseh volilnih enotah. Listi E., na kateri je kandidiral pritožnik, so pripadli trije mandati, ki so se listi E. dodelili v 2. volilni enoti in v 3. volilni enoti, ker je njena lista v navedenih dveh volilnih enotah imela največje ostanke glasov v razmerju do količnika v volilni enoti iz 15. člena ZLV. Navedeno je razvidno iz listin „Skupni rezultati glasovanja“, „Končni rezultati glasovanja po listah“, „Končni rezultati glasovanja po VE“ in „Seznam izvoljenih kandidatov“, ki so kot priloge 3, 4, 5, 6 sestavni del tega sklepa in obrazložitve.

Na podlagi navedenih dejstev in razlogov je Občinski svet Občine Vodice ugotovil, da je bila odločitev Občinske volilne komisije glede podelitve mandatov za člane Občinskega sveta Občine Vodice zakonita in pravilna in je zato v skladu z vsebino Poročila izida volitev za člane Občinskega sveta Občine Vodice, ki ga je izdala Občinska volilna komisija Vodice dne 4. 11. 2010 ter s strani kandidatov predloženimi potrdili o izvolitvi mandate, potrdil tako, kot izhaja iz točke 1 a izreka tega sklepa.

Občinski svet kot neutemeljene zavrača pritožbene trditve pritožnika g. C.C., da je nelogično, da je v 1. volilni enoti imenovan svetnik (g. A.A. iz Liste F.), ki je prejel 52 glasov. Lista F. je 1 mandat prejela v prvi razdelitvi na podlagi 15. člena ZLV, kot izhaja iz poročila Občinske volilne komisije Vodice, pa je kandidat Č.Č. na podlagi prejetih preferenčnih glasov prehitel druga dva kandidata iz svoje liste D.D. in G.G.. Tako v tem primeru ne gre za „prestavitev“ svetniškega mesta, kot to v pritožbi trdi pritožnik, ampak je pritožnikova neizvolitev posledica dejstva, da so bili stranki E. pred tem na zgoraj opisan način podeljeni vsi 3 pripadajoči mandati in do dodatnega mandata v 1. volilni enoti, kjer je kandidiral pritožnik, lista stranke E. ni bila več upravičena. Ne držijo navedbe pritožnika, da se pri volilnem sistemu po ZLV mandati podeljujejo tako, kot to določajo določila 13. do 18. členov ZLV in posamezna lista ne more dobiti več mandatov, kot ji to pripada, sorazmerno številu glasov, ki jih je dobila v vseh volilnih enotah. Razdelitev mandatov ni posledica dejstva, da bi bili podatki v centralni računalniški sistem javljeni, kot da gre v Občini Vodice za 1 volilno enoto, saj je iz vseh prilog te odločbe jasno razvidno, da so podatki obdelani posebej po posameznih volilnih enotah ter so v listini „Rezultati glasovanja po voliščih“ (Priloga 7) predstavljeni tudi glasovi, podani na vsakem posameznem volišču, iz česar je razvidno, da očitana kršitev zakona o lokalnih volitvah ni podana. Pritožbi priloženo sporočilo predsednika Republiške volilne komisije na izkazuje, da bi bila v rezultatih volitev za Občinski svet Občine Vodice kakršna koli napaka ali neskladje z ZLV. Očitno pa je šlo za daljšo korespondenco pritožnika s predsednikom Republiške volilne komisije, ki je pritožnik pritožbi ni predložil, zato se Občinski svet o njeni vsebini ne more izjasniti. Kot izhaja iz razlogov te obrazložitve, je Občinski svet Občine Vodice utemeljeno zavrnil potrditev pritožnikovega mandata za Občinskega svetnika Občine Vodice, s čimer se v skladu z 12. odstavkom 15. b člena Zakona o lokalni samoupravi šteje, da je v celoti zavrnjena pritožba C.C. z dne 28. 10. 2010 zoper odločitev Občinske volilne komisije glede podelitve mandatov za svetnike Občine Vodice.

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo zaradi varstva volilne pravice. V tožbi pravi, da stranka E. v navedeni volilni enoti zaradi nepravilnosti pri ugotavljanju mandatov ni dobila nobenega mandata, čeprav bi ji moral biti dodeljen en mandat. V tem primeru bi bil tožnik kot kandidat na listi stranke E. izvoljen v Občinski svet. Če bodo napake pri dodelitvi mandatov, na katere bo tožnik opozoril v nadaljevanju, odpravljene, bo tožnik na listi stranke E. izvoljen v Občinski svet. Tožena stranka o pritožbi ni odločila v odrejenem roku, pač pa šele s sklepom št. 011-08/2010-013 z dne 8. 4. 2011, ki ga je tožeči stranki vročila dne 12. 4. 2011. Tožnik se z argumentacijo tožene stranke ne strinja in meni, da ni skladna z določili ratio legis določil ZLV (13. - 18. člen) glede razdelitev mandatov. Razloge za svoje stališče je tožnik pojasnil v obeh dosedanjih pritožbah, zato jih tudi v tej pritožbi v celoti ponavlja, tudi dodatni izračun, ki ga je tožnik izdelal v obliki tabel pa njegovo stališče utemeljuje. Občina Vodice je razdeljena na tri volilne enote, v katerih se člani občinskega sveta volijo po proporcionalnem načelu, in sicer se glasuje o listah kandidatov v volilni enoti. V vsaki volilni enoti se v Občinski svet voli pet članov. Tožnik je kandidiral na listi stranke E. v prvi volilni enoti. Lista stranke E. je v tej volilni enoti prejela 111 glasov (kar je bil izmed vseh list četrti volilni rezultat), tožnika pa s preferenčnimi glasovi ni prehitel noben kandidat z iste liste. Če se glasuje o listah kandidatov po volilnih enotah, se po določilu 15. člena ZLV število mandatov, ki jih dobi posamezna lista v volilni enoti, ugotovi s količnikom, ki se izračuna tako, da se skupno število glasov, oddanih za vse liste kandidatov v volilni enoti, deli s številom glasov za listo. Na tej podlagi (Harejev količnik) sta bila na prvi ravni v 1. volilni enoti razdeljena dva neposredna mandata ter v tretji volilni enoti prav tako dve neposredna mandata, skupno torej na nivoju občine štirje mandati. Preostalih 11 mandatov za člane Občinskega sveta je bilo treba pravilno razdeliti na drugi ravni (na ravni občine) in sicer na podlagi seštevkov glasov, oddanih za istoimenske liste, ki so bile vložene v dveh ali več volilnih enotah – d´Hondtov sistem (16. in 17. člen ZLV). Občinska volilna komisija ali pa računalniški program sta pri nadaljnjem izračunu storila napako, ki ima za posledico nepravilno podelitev posameznih mandatov po volilnih enotah, med drugim tudi tožnikovega. Po izračunu, ki ga je skladno z določili 15. - 17. člena ZLV izdelal tožnik na podlagi pojasnilnih izračunov, ki so vsebovani v komentarju k Zakonu o lokalnih volitvah (Lokalne volitve 2010, Zbirka predpisov, Uradni list RS, 2010) in kot je razviden iz tabelaričnega prikaza, ki ga je tožnik že priložil k pritožbi z dne 22. 11. 2010 kot sestavni del pritožbene argumentacije, bi morali biti od preostalih 11 mandatov na podlagi ostankov glasov listam stranke E. dodeljeni trije mandati (tabela št. 2). Mandati bi se morali deliti zaporedoma in v volilni enoti, kjer so ostanki najbližji Harejevemu količniku, kar glede na izračunane ostanke pomeni, da bi moral biti stranki E. dodeljen v vsaki volilni enoti en mandat, torej tudi v prvi volilni enoti en mandat. Rezultati, ki jih je potrdila Občinska volilna komisija, so nelogični, saj izključujejo ustrezno zastopanost mandatov po posameznih volilnih enotah oz. neutemeljeno preskakujejo mandate z višjim oziroma boljšim ostankom. Po določilu 17. člena ZLV se namreč mandati, ki jih dobijo istoimenske liste pri delitvi mandatov na ravni občine po 16. členu ZLV, dodelijo listam v volilnih enotah, ki imajo največje ostanke glasov v razmerju do količnika v volilni enoti iz 15. člena tega zakona. Tu pa je, kot meni tožnik prišlo do napake oz. nelogičnosti, ki jo izkazujejo predloženi tabelarični izračuni in ki neposredno vpliva na njegov mandat. Ob treh mandatih, ki jih je po 16. členu ZLV pridobila stranka E. s svojimi tremi listami v treh volilnih enotah, bi bilo glede na proporcionalni volilni sistem edino pravilno in logično, da ji je v vsaki volilni enoti dodeljen en mandat, v prvi volilni enoti pa je, kot da bi šlo le za eno volilno enoto – izključno po 16. členu ZLV, kar pa izključuje zastopanost mandatov po posameznih volilnih enotah, kar ni v skladu z ZLV. Da bi izkazal pravno utemeljenost svojih navedb, je tožnik opravil še dodatne variantne tabelarične izračune, ki jih prilaga kot dokaz (tabela A, B in C). Iz vseh izračunov nedvoumno izhaja, da bi ob pravilni uporabi zakonskih določil na volilne rezultate mandat stranki E. v prvi volilni enoti moral pripisati tožniku. Za primer, da bi sodišče zahtevalo dodatno pojasnilo tabelaričnih izračunov, tožnik sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo in ga kot stranko zasliši. Ker je tožena stranka o istem vprašanju odločala že trikrat in ker je tudi zadnja odločitev po prepričanju tožnika nepravilna, tožnik sodišču predlaga, da s sodbo samo odloči o stvari iz razloga po 2. točki 1. odstavka 65. člena ZUS-1. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in s sodbo samo odloči o stvari in sicer tako, da izpodbijani sklep tožene stranke št. 011-08/2010-013 z dne 8 4. 2011 odpravi in izda akt, s katerim bo pravilno odločeno o vseh mandatih (nespornih in spornem tožnikovem) in bo tožniku C.C. podeljen mandat člana Občinskega sveta Občine Vodice, oziroma podredno – da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep Občine Vodice, Občinskega sveta št. 011-08/2010-013 z dne 8. 4. 2011 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki z ustreznimi navodili za ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka že predhodno, to je dne 31. 3. 2011 (sodišče jo je prejelo dne 4. 4. 2011) vložila tožbo zaradi molka organa – tožene stranke v zadevi pritožbe C.C. z dne 28. 10. 2010 zoper odločitev Občinske volilne komisije Vodice glede podelitev mandatov za svetnike Občine Vodice. Pred naslovnim sodiščem torej o isti zadevi potekata dva sodna postopka, kar je kršitev načela „ne bis in idem“, zato tožena stranka sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo z dne 18. 4. 2011 v celoti zavrže in tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka tožene stranke. Tožena stranka še poudarja, da je dne 8. 4. 2011 izdala pisni odpravek sklepa o potrditvi mandatov članov Občinskega sveta Vodice z dne 9. 3. 2011, ki ga je tožnik prejel dne 12. 4. 2011. Tožeča stranka še pojasnjuje, da je v sklepu o potrditvi mandatov z dne 9. 3. 2011 prišlo do pisne pomote pri zapisu datuma tožnikove pritožbe in sicer je v točki 1 b navedenega sklepa zapisan datum „28. 1. 2010“ namesto „28. 10. 2010“, pri čemer ta pomota v pismenem odpravku sklepa ni bila ponovljena. Tožena stranka je zato na 6. redni seji dne 20. 4. 2011 sprejela popravni sklep, s katerim je bila navedena pomota odpravljena. Tožeča stranka je v svoji pritožbi, ki je bila z izpodbijanim sklepom zavrnjena, navedla zgolj to, da je kot kandidat na listi stranke E. od vseh list dosegel 4 volilni rezultati s 111 glasovi in da je s preferenčnimi glasovi ni prehitel nihče z njene liste ter poudarila, da ne gre za 5 svetniško mesto, ki se deli po tako imenovanem d´Hondtovem pravilu, ampak je bilo prestavljeno že 4 volilno mesto. Poudarja, da gre za proporcionalni volilni sistem in mandati se podeljujejo po volilnih enotah, kar naj bi se zgodilo v primeru tožeče stranke. Prav tako v pritožbi špekulira, da naj bi bili podatki v centralni računalniški sistem javljeni, kot da gre v Občini Vodice za 1 volilno enoto, kar naj bi predstavljalo grobo kršitev zakona o lokalnih volitvah. Vse nadaljnje navedbe tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke, katerega pisni odpravek je bil izdan 8. 4. 2011, so nedovoljene pritožbene novote, ki jih je tožeča stranka ni zatrjevala in navajala v pritožbi zoper sklep Občinske volilne komisije. Tožena stranka poudarja, da so bila pri razdelitvi mandatov znotraj list upoštevana določila 16. in 17. členom ZLV, kjer je med drugim določeno, da se mandati, ki jih po tem sistemu dobijo istoimenske liste pri delitvi mandatov na ravni občine, dodelijo listam v volilnih enotah, ki imajo največje ostanke glasov v razmerju do količnika v volilni enoti iz 15. člena ZLV. Tabelarični prikazi, ki jih je tožbi priložil tožnik ne izkazujejo, da bi bilo to pravilo pri razdelitvi mandatov kakor koli kršeno, zato je tožba po mnenju tožene stranke tudi vsebinsko neutemeljena. Tožeča stranka trdi, da bi se mandati morali deliti zaporedoma in v volilni enoti, kjer so ostanki najbližji Harejevemu količniku, kar po mnenju tožeče stranke pomeni, da bi moral stranki E. biti dodeljen v vsaki volilni enoti en mandat, torej tudi v prvi volilni enoti en mandat. Za tako trditev tožeča stranka nima opore v ZLV, saj sta bila stranki E. ob pripadajočih 3 mandatov (od katerih je bil prvi dodeljen v 2 volilni enoti) dodeljena preostala dva pripadajoča mandata v 3. volilni enoti, kjer je imela ta lista število ostankov glasov v razmerju do količnika v volilni enoti večje kot v prvi volilni enoti. Ne drži torej tudi trditev, da so bili v računalniški program vneseni podatki, kot da gre za eno volilno enoto. V tem delu je izpodbijani sklep tožene stranke ustrezno obrazložen ter utemeljen z dejanskimi rezultati volitev po voliščih in volilnih enotah in ga je možno neposredno preizkusiti. Tožeča stranka ne pojasnjuje metodologije svojih tabelaričnih izračunov in ni jasno na kakšni podlagi zatrjuje, da je z njene strani prikazana delitev mandatov utemeljena v zakonu in pravno pravilna. Tožena stranka še poudarja, da iz vsebine pritožbe izhaja, da je sporna zgolj razdelitev mandatov znotraj liste stranke E. in sicer dodelitev tretjega mandata, ki ga je ta lista pridobila na volitvah. V vsakem primeru morata torej sklepa o podelitvi in potrditvi mandatov ostati v veljavi za 14 preostalih mandatov, ki jih pritožba tožeče stranke ne napada. Tožena stranka sodišču torej predlaga, da v vsakem primeru odloča zgolj o tretjem mandatu, ki pripada kandidatom liste stranke E. in da v primeru ugoditve pritožbi o zadevi meritorno odloči, s čimer bo dokončno odpravljena negotovost v zvezi s sestavo Občinskega sveta Vodice. V skladu z navedenimi dejstvi in razlogi, tožena stranka sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrže, podrejeno pa, da jo v celoti zavrne, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

V Občini Vodice so občani volili po 5 svetnikov v treh volilnih enotah (1. člen Odloka o določitvi volilnih enot za volitve člane v občinski svet in za volitve župana občine Vodice). Po določilu 2. odstavka 9. člena ZLV, če šteje občinski svet 12 ali več članov, se člani občinskega sveta volijo po proporcionalnem načelu, in ker v Občini Vodice ne gre za eno volilno enoto, je zakonska podlaga za določitev in izračun mandatov vsebovana v določilih od 15. do 18. člena ZLV. V teh določilih je natančno opredeljen „način ugotavljanja števila mandatov“, kar vključuje tudi matematični izračun. Varstvo zakonske in ustavne pravice tožnika do tega, da je voljen za člana občinskega sveta pod enakimi pogoji (1. odstavek 5. člena ZLV in 1. odstavek 43. člena Ustave) je torej odvisna tudi od pravilnosti izračuna, ki je v primeru spora med kandidatom in toženo stranko obvezen sestavni del odločitve tožene stranke v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Tožena stranka na strani 4 izpodbijanega sklepa pravi, da so listine: „OS/ČS – po VE – ostanki po Harejevem količniku“ (priloga 1), „Količnik po d'Hondtu na glasovih list“ (priloga 2) ter „Skupni rezultati glasovanja“, „Končni rezultati glasovanja po listah“, „Končni rezultati glasovanja po VE“ in „Seznam izvoljenih kandidatov“ (3., 4., 5. in 6. priloga), ki vsebujejo rezultate izračunov, sestavni del sklepa in obrazložitve.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka glede na vsebino pritožbe tožnika v upravnem sporu in pritožbe zoper odločitev občinske volilne komisije v ponovljenem postopku v zadostni meri sledila napotkom Upravnega sodišča v sodbi v zadevi I U 38/2011-7. V 3. odstavku na strani 3 izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja pravilno pravno podlago (15. člen ZLV) za ugotovitev mandatov z uporabo Harejevega količnika, v drugem odstavku na strani 4 sklepa pa pravilno navaja pravno podlago iz 16. in 17. člena ZLV z uporabo d'Hondtovega količnika, kar z navedbo dejanske podlage sintezno obrazlaga v nadaljevanju v 3. odstavku na str. 4 in v 1. odstavku na strani 5 izpodbijanega sklepa. Temu v drugem delu obrazložitve akta (3. odstavek na strani 5 odločbe) sledijo natančni in vsebinski odgovori na vseh 5 argumentov oziroma ugovorov tožnika iz pritožbe zoper odločitev občinske volilne komisije skladno z določbo 2. odstavka 254. člena ZUP, s katerimi je tožena stranka dovolj prepričljivo zavrnila pritožbene ugovore. V tem okviru sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, ker sledi utemeljitvi upravnega akta (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010), ker le-ta vsebuje vse obvezne sestavine iz 214. člena ZUP, obrazložitev izpodbijanega sklepa je dovolj prepričljiva, dovolj celovita in natančna tako glede uporabe materialnega prava kot ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pritožnik procesnih ugovorov niti ni imel. Glede na tožbene ugovore pa sodišče utemeljitvi tožene stranke dodaja naslednje: Argument tožnika, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni odločila v 30 dneh po prejemu sodbe Upravnega sodišča, ne more vplivati na presojo zakonitosti izpodbijanega akta še posebej, ker je tožnik pred obravnavano tožbo vložil tožbo zaradi molka organa, ki se vodi kot poseben upravni spor pod opr. št. I U 584/2011, in o kateri sodišče še ni odločilo in torej tudi ne gre za isti zahtevek v smislu 3. odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Zaradi tega sodišče tudi ni pritožbe tožnika zavrglo, kot je predlagala tožena stranka v odgovoru na tožbo. V nadaljevanju (zadnji stavek 2. odstavka pritožbe) pritožbe pa tožnik pavšalno zatrjuje, da se ne strinja z argumentacijo tožene stranke, češ da argumentacija tožene stranke ni skladna z ratio legis ZLV (13-18 člen). Ko se sklicuje na „dosedanje pritožbe“, pravi, da prilaga dodatni izračun, ki ga je tožnik izdelal v obliki tabel, nato pa v preostali vsebini 4. odstavka pritožbe ponavlja vsebino iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, iz česar izhaja, da se z njo strinja. Iz zadnjega stavka v tem odstavku pritožbe izhaja, da naj bi tožena stranka napako storila pri „izračunu“ in ne pri uporabi ZLV „v skladu z ratio legis“, kot tožnik napove pred obravnavanim odstavkom. Tako kot v pritožbi zoper odločitev občinske volilne komisije, ki jo je treba šteti za prvostopenjski akt, tožnik tudi v pritožbi v upravnem sporu ne navede, pri katerem konkretnem izračunu je prišlo do napake oziroma ne konkretizira izračunske napake niti ne izkaže metodologije izračuna, ki je po njegovem mnenju pravilna, ampak pavšalno navaja, da se je držal komentarja ZLV in da bi morali biti trije mandati, ki jih je dobila stranka E., razdeljeni tako, da bi bil po en mandat podeljen v vsaki od treh volilnih enot, ne pa da sta dva mandata v 3. volilni enoti (in en mandat pa v 2. volilni enoti). Iz izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka mandate ugotovila in izračunala po nestandardizirani metodi in tožnik tega tudi ne zatrjuje, ampak pravi, da je izračun napačen, t.i. ročnega izračuna pa tudi sam ni predložil kot dokaza v postopku. Ob tem je v zadevi pomembno, da je tabeli št. 1 in tabela št. 2 tožnik predložil šele pritožbi v upravnem sporu v zadevi I U 1700/2010 in ne že v pritožbi zoper prvostopenjski akt. S tega vidika ima tožena stranka prav, ko se sklicuje na določilo 3. odstavka 20. člena ZUS-1, po katerem tožnik ne more navajati dejstev in predlagati dokazov, če je imel možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Tožnik ne navaja, da ni imel možnosti že pred izdajo izpodbijanega sklepa predložiti t.i. ročnega izračuna mandatov ali pa predlagati uporabo izvedenca v dokaznem postopku, ampak je v upravnem sporu predlagal samo zaslišanje tožnika. Tožnik tudi ni odgovoril na ugovor tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožnik ni izkazal, da bi bila materialno-pravna pravila z izračunom kršena in da tožnik ne pojasnjuje metodologije svojih tabelaričnih izračunov. Ker tožnik, potem ko je tožena stranka popravila formalno-pravne napake v odločitvi o potrditvi mandatov iz predhodnih dveh upravnih sporov, in je sodišče šele v tem upravnem sporu lahko prvič v celoti vzelo izpodbijano odločitev v vsebinsko („meritorno“) presojo z vidika zakonitosti, sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku ni ravnal v skladu s specifičnimi pravili dokazovanja oziroma ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, da bi vzpostavil zadosten in tudi pravočasen (glede na potek postopka) dvom v pravilnost izračuna mandatov. Po določilu 4. odstavka 59. člena ZUS-1, ki s kasnejšo zakonodajo o sodnem varstvu v volilnih zadevah na ravni lokalne samouprave ni bil spremenjen, sodišče vselej sodi na sejah v sporih o zakonitosti aktov volilnih organov in tožena stranka je v predmetni zadevi, ko je šlo za potrditev mandatov in odločanje o pritožbi v zvezi s potrditvijo mandatov, odločala kot volilni organ. Ker mora biti sodna presoja hitra, je sodišče odločilo na seji in ni zaslišalo tožnika, ali izvajalo drugih dokazov, ki jih tožnik niti ni predlagal, kar bi podaljšalo postopek sojenja v tej zadevi brez izkazanega izgleda, da bi glede na določbo 3. odstavka 20. člena ZUS-1 sodišče lahko prišlo do drugačne odločitve. Tudi iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju novele ZLS-P (Uradni list RS, št. 79/2009) izhaja, da je predlagatelj zakona s spremembo določbe 15.b člena ZLS hotel zagotoviti pogoje za čim hitrejše delovanje občinskega sveta v njegovem polnem številu (Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi, 5. 6. 2009 – skrajšani postopek, obrazložitev k 1 členu), zato so navedena pravila dokaznega prava v predmetni zadevi ključna. Na tej podlagi je sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Navedeno pomeni, da na pravilo iz 4. odstavka 59. člena ZUS-1 o sojenju na seji senata, ko gre za presojo aktov volilnih organov, ne vpliva določba 15. odstavka 15.b. člena ZLS, ki pravi, da o pritožbi odloči sodišče „meritorno“ v 30 dneh. Odločitev sodišča v tem primeru je „meritorna“ v tem smislu, da je potrjena zakonitost izpodbijane odločitve po vsebini.

Na tej podlagi je sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1 v zvezi z 15. odstavkom 15.b člena ZLS in 102. člena ZLV).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).