Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih in zato takšne sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Občinskega sveta Občine A. z dne 8. 4. 2011. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 15. b člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) sprejela sklep, da se potrdijo mandati članov in članic Občinskega sveta Občine A., ki so našteti v izreku sklepa, ter da se pritožniku ne potrdi mandat za člana Občinskega sveta Občine A., s čimer se na podlagi dvanajstega odstavka 15. b člena ZLS šteje, da je v celoti zavrnjena tožnikova pritožba z dne 28. 10. 2010 zoper odločitev občinske volilne komisije glede podelitve mandatov za svetnike Občine A. 2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke, ki je v ponovnem postopku po presoji sodišča prve stopnje v zadostni meri sledila napotkom sodišča prve stopnje v njegovi sodbi I U 38/2011-7. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbe 9., 15., 16., 17., 18. Zakona o lokalnih volitvah (v nadaljevanju ZLV), 189., 214. in 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Pritožnik izpodbija v uvodu tega sklepa navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo samo spremeni oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je dalo toženi stranki konkretna in jasna navodila za ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožena stranka v zadostni meri sledila napotkom tega sodišča, vendar takšne ugotovitve ne pojasni in je tako ugotovitev neutemeljena, saj tožena stranka ni postopala v skladu z navedenim navodilom, temveč je le navedla pravno podlago za ugotovitev mandatov, pavšalno odgovorila na pritožbene navedbe ter svoji odločbi priložila računalniške izpise rezultatov glasovanja kot sestavni del obrazložitve. Nerazumljivo je, zakaj so za sodišče postali ročni izračuni nepotrebni, čeprav so glede na naravo obravnavane zadeve objektivno nujni. Stališče sodišča, da zaradi hitrosti sodne presoje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika, je neutemeljeno, nezakonito in v nasprotju z ustavnimi jamstvi v sodnih postopkih oziroma z načelom učinkovitega pravnega varstva volilne pravice kot ustavne pravice. Pravilnosti sodbe ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Zaradi takšnega postopanja sodišča je bilo relevantno dejansko stanje nepravilno ugotovljeno oziroma sploh ni bilo ugotovljeno. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške postopka.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po tretjem odstavku 9. člena ZLV, če šteje občinski svet dvanajst ali več članov, se člani občinskega sveta volijo po proporcionalnem načelu. Po 13. členu ZLV pri proporcionalnih volitvah se glasuje o listah kandidatov v volilni enoti.

7. V obravnavani zadevi je šlo za redne lokalne volitve v Občini A., ki se deli na tri volilne enote. V vsaki volilni enoti se je volilo po pet svetnikov. Tožnik je kandidiral za člana občinskega sveta na listi ABC v prvi volilni enoti in dosegel volilni rezultat s 111 glasovi, vendar mandata v tej enoti ni dobil, temveč ga je dobil kandidat z liste neodvisnih krajanov, ki je prejel 52 glasov. ABC so od treh mandatov, ki so ji pripadali, dodeljeni en mandat v drugi volilni enoti in (preostala) dva mandata v tretji volilni enoti.

8. V obravnavani zadevi glede na citirane določbe 9. in 13. člena ZLV ni sporno, da so se člani občinskega sveta, ki v Občini A. šteje več kot 12 članov, volili po proporcionalnem načelu. Sporno pa je, ali je bil računalniški program pravilno uporabljen pri ugotavljanju rezultatov volitev in s tem pri podelitvi mandatov po volilnih enotah v Občini A. Zato je sodišče prve stopnje (ki je o zadevi pred izpodbijano sodbo že dvakrat odločalo) v svoji sodbi I U 38/2011-7 z dne 27. 1. 2011 toženi stranki med drugim naložilo, naj nepravilnosti odpravi tudi s predhodno predložitvijo računalniško pridobljenih rezultatov volitev in razdelitvi mandatov Državni volilni komisiji (v nadaljevanju DVK), ki bo računalniško pridobljene volilne rezultate še ročno izračunala. Za takšno preveritev volilnih rezultatov je bila po presoji Vrhovnega sodišča podana podlaga v 40. členu ZLV, saj DVK (prejšnja RVK) po tej zakonski določbi skrbi za enotno uporabo določb zakona, ki se nanašajo na volilne postopke in daje občinskim volilnim komisijam strokovna navodila v zvezi z izvajanjem tega zakona ter opravlja druge naloge, ki jih določa ta zakon. Zaradi enakega obravnavanja volivcev morajo biti namreč volilni postopki v celi državi enotno urejeni.

9. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ponovno odločala v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča I U 38/2011-7 z dne 27. 1. 2011. Tožnik je zoper navedeni sklep tožene stranke vložil novo tožbo, ker tožena stranka naj ne bi sledila napotkom prvostopenjskega sodišča iz sodbe z dne 27. 1. 2011. Na te tožbene ugovore je sodišče prve stopnje odgovorilo le pavšalno, namreč da so predhodni napotki ustrezno upoštevani, ni pa natančno pojasnilo, kateri in kako. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih in zato takšne sodbe ni mogoče preizkusiti. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po tretjem odstavku 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti.

11. Ker je šlo za procesno odločitev, Vrhovno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini.

12. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.