Jedro

Tožnici, ki ni dopolnila 45 let starosti do 31. 12. 1999 (v času veljavnosti ZPIZ), pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 427. člena ZPIZ-1 pri dopolnitvi 50 let starosti ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (I. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek prvotožeče stranke A.A., da ima pravico do družinske pokojnine od 15. 3. 2008 dalje, ki se izplačuje od 1. 11. 2008 do 23. 11. 2009 v polovičnem znesku, od 24. 11. 2009 dalje pa v celotnem znesku ter da je tožena stranka dolžna odmeriti in izplačati družinsko pokojnino od 18. 11. 2008 dalje ter ji priznati zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska v izplačilo do izplačila od 18. 11. 2008 dalje. V ostalih neizpodbijanih točkah je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožečim strankam ponovno odmeriti družinsko pokojnino in jim izplačati razliko od premalo izplačane družinske pokojnine d 1. 12. 1997 dalje, dokler tožeče stranke izpolnjujejo pogoje za družinsko pokojnino (II. točka izreka), odpravilo 11. točko odločbo toženke z dne 12. 5. 2010 (III. točka izreka) ter toženko zavezalo, da izplača odškodnino v višini zamudnih obresti A.A. od seštevka zneskov pokojnine, zapadlih v obdobju od 1. 12. 1997 do 31. 12. 1999, od 1. 1. 2000 do 31. 7. 2010, od 1. 1. 2000 dalje zapadlih zneskov pokojnine pa od dneva zapadlosti posameznega zneska do 31. 7. 2010. Prav tako je toženka dolžna izplačati odškodnino A.B., A.C. in A.D. od seštevka zneskov pokojnin, zapadlih v obdobju od 1. 12. 1997 do 31. 12. 1999, od 1. 1. 2000 do 11. 10. 2010 in od 1. 1. 2000 dalje do 11. 10. 2010 (IV. točka izreka). Toženki je sodišče naložilo, da od odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti iz IV. točke izreka plača tudi zakonske zamudne obresti in sicer A.A. od 30. 9. 2010 do plačila, A.B., A.C. in A.D. od 11. 12. 2010 dalje do plačila (V. točka izreka). Zavrnilo pa je sodišče obrestni del zahtevka od odškodnine iz IV. točke izreka od vložitve tožbe do 29. 9. 2010 za prvo tožečo stranko in do 10. 12. 2010 do drugo, tretjo in četrto tožečo stranko (VI. točka izreka) ter je sklenilo, da tožeče stranke niso svoje stroške postopka same (VII. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe v I. točki izreka se pritožujejo tožniki preko pooblaščenca in predlagajo pritožbenemu sodišču, da spremeni izpodbijano sodbo v točki I. izreka in v tem delu v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka meni, da bi bilo potrebno glede pravice A.A. do družinske pokojnine, ji to izplačevati potem, ko je dopolnila 50 let starosti, ne pa da je sodišče tožbeni zahtevek tožnice, da ima pravico do družinske pokojnine od 15. 3. 2008 dalje in po izplačilu družinske pokojnine od 18. 11. 2008 dalje, zavrnilo. Meni, da je potrebno primarno uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Po uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pa je potrebno uporabiti določbe, ki gredo v prid tožnici A.A., to je zlasti določba 178. člena, ki daje odgovor na vprašanje statusa osebe, ki ji je priznana družinska pokojnina v času, ko ponovno vstopi v zavarovanje ter določba 390. člena ZPIZ-1 v zvezi z razlago določbe četrtega odstavka 427. člena ZPIZ-1. Tožnica A.A. je namreč v skladu z določbo tretje alinee prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92 pridobila družinsko pokojnino po umrlem možu, to je pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Na podlagi določb prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1 je predpisano, da uživalec pokojnine (tudi družinske pokojnine), ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen največ polovico polnega delovnega časa. Povsem enako določilo je vsebovano v 184. členu ZPIZ/92. Zato je napačna odločitev toženke in sodišča, ko je vsakič ob vstopu tožnice v zavarovanje odločila, da tožnici A.A. preneha pravica do družinske pokojnine. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi se moralo določiti, da se tožnici za to obdobje družinska pokojnina ne izplačuje, pravica do družinske pokojnine pa ostane, ker je vezana na dolžnost preživljanja mladoletnih otrok. To se nanaša na obdobje do uveljavitve ZPIZ-1, kot tudi po uveljavitvi ZPIZ-1. Kdaj uživalec izgubi pravnomočno priznano pravico do družinske pokojnine je predpisano z določbo 174. člena ZPIZ-1. Na podlagi določb prvega odstavka 390. člena ZPIZ-1 je predpisano, da uživalcem, ki so uveljavili pravico do uveljavitve tega zakona, se od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljalo te pravice, najmanj v obsegu določene s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona. To je neposredno povezano z 2. členom Ustave Republike Slovenije, kot enim od temeljnih načel Ustave Republike Slovenije, to je z načelom pravne varnosti, ki neposredno pomeni zaupanje v pravo in pravno državo. Zato v pravni državi niso dopustne odločitve, da posameznik izgubi pravnomočno pridobljeno pravico na podlagi zakona, ne da bi se po pravilih, ki jih predpisuje ZUP, poseglo v pravnomočnost odločbe o priznanju te pravice. Ravno zaradi tega je zakonodajalec predpisal določbo prvega odstavka 390. člena ZPIZ-1. Zato je glede na pridobljeno pravico v skladu z ZPIZ/92 potrebno tudi za morebitne spremembe v pravnem statusu tožnice, uporabiti določbo tretjega odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki izrecno predpisuje: vdova, ki med trajanjem pravice do družinske pokojnine, pridobljene ob pogojih iz druge in tretje alinee prvega odstavka 72. člena, dopolni 50 let starosti, obdrži pravico do družinske pokojnine trajno. Če ji je ta pravica prenehala pred dopolnjenim 50-im letom, toda po dopolnjenem 45-im letu, jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 50 let starosti. Glede na prepoved retroaktivnost zakona, se domneva, da je ZPIZ/92 z navedenimi določbami predpisal stanje, ki bo nastalo po uveljavitvi tega zakona v prehodne določbe. Tožnici je ob pravilni uporabi materialnega prava pravica do družinske pokojnine dejansko prenehala šele dne 30. 9. 2005, ko je njen otrok A.B. izgubil pravico do družinske pokojnine. Takrat pa je bila stara preko 45 let. Zato ima po določbah ZPIZ/92, ki se uporablja za to pravno razmerje na podlagi določb prvega odstavka 390. člena ZPIZ-1 pravico do družinske pokojnine trajno, ko dopolni 50 let starosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnost pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje: Dne 10. 7. 1992 je tožničin mož A.E. izgubil življenje. V času smrti moža je A.A. imela dolžnost preživljanja otrok A.C., A.F. (sedaj: A.D.) in A.G. (sedaj: A.B.). V času smrti moža, A.A. ni imela statusa zavarovanca. A.A. je rojena 14. 3. 1958 in je na dan smrti svojega moža bila stara 34 let. Dne 30. 9. 2005 je prenehal s šolanje zadnji otrok A.B., vdova je takrat dopolnila starost 47 let. Na dan 31. 12. 1999, ko je prenehal veljati ZPIZ/92, je prvo tožnica dopolnila starost 41 let. Med strankama je sporno ali ima tožnica A.A. pravico do vdovske pokojnine od 1. 11. 2008 dalje.

Pravno podlago o pravici do vdovske pokojnine predstavlja ZPIZ-1, ki v četrtem odstavku 427. člena določa, da vdovi, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po drugi ali tretji alinei prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, prenehala po dopolnitvi 45. leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti, lahko ne glede na določbo 110. člena ZPIZ-1, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni starost 50 let. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnica 31. 12. 1999 ni dopolnila starost 45 let in tako ne more pridobiti pravice do družinske pokojnine pri starosti 50 let. Tožnica prav tako ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 421. člena ZPIZ-1. Ta člen določa starostno mejo za vdove v letu 2005, ki je 48 let. Če bi tožeča stranka dopolnila to starost, bi lahko nastopila čakalno dobo in tako pridobila pravico do vdovske pokojnine ob dopolnitvi starosti 53 let, kot to določa 110. člen ZPIZ-1. Tožnica je v letu 2005 dopolnila 47 let starosti in tako ni nastopila čakalne dobe po 421. členu ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče sodišče v celoti sprejema materialnopravno stališče sodišča prve stopnje. Ne more slediti razlagi v pritožbi, da razlaga četrtega odstavka 427. člena ZPIZ-1 ni ustrezna. Citirane določbe ni mogoče razlagati tako, kot jih razlaga tožnica, da bi bilo potrebno tudi v letu 2005 še vnaprej uporabiti določbo 72. člena ZPIZ/92. Varstvo pričakovanih pravic v 392. členu ZPIZ-1 je v tem, da lahko osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, uveljavilo to pravico po navedenih predpisih, tudi po tem dnevu. Navedeno pa ne pomeni, da bi bilo tudi v času, ko je že veljal ZPIZ-1 (po 1. 1. 2000) še vedno uporabljati 72. člen ZPIZ/92 na takšen način, da bi prvo tožnica, ko bi dopolnila 50 let starosti, obdržala pravico do družinske pokojnine trajno. V prehodnih določbah ZPIZ-1 rešuje situacije kakor je v navedenem primeru in sicer v četrtem odstavku 427. člena. Vendar tožnica do 31. 12. 1999 ni dopolnila 45 let starosti in zaradi tega ne more pridobiti pravice do družinske pokojnine pri starosti 50 let. Ker tožnica v letu 2005, ko je odpadel zadnji otrok, do katerega je imela dolžnost preživljanja, ni dopolnila 48 let, tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 421. člena ZPIZ-1. Navedeno pomeni, da zavarovancem, ki so do uveljavitve ZPIZ-1 izpolnjevali pogoje za posamezno pravico, ta pravica ni bila z novim zakonom odvzeta. Določba 392. člena ZPIZ-1 je ravno tista, ki skupaj z ostalimi prehodnimi določbami zagotavlja spoštovanje 2. člena Ustave RS.

Pritožbeno sodišče je v skladu z zgoraj navedenim, ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.