Jedro

Iz določb ZDSS-1 res izhaja uvedba načela materialne resnice (61. člen) in preiskovalnega načela (62. člen), vendar je v okoliščinah navedenega primera zahteva tožnice do sodišča, da namesto nje oziroma celo v nasprotju z njenimi navedbami išče materialno resnico oziroma izvaja dokaze po uradni dolžnosti, nesprejemljivo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 18. 1. 2008 in 28. 3. 2008 ter tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 5. 11. 2007 dalje s pravico do psihično manj zahtevnega dela brez potreb po prilagajanju na nove in nepredvidljive delovne naloge, brez zahteve po učenju zahtevnejših delovnih operacij, s polovičnim delovnim časom od 1. 12. 2007 dalje, zavrnilo pa je zahtevek tožnice za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 601,96 EUR.

2. Pri svoji odločitvi je sodišče izhajalo predvsem iz izvedenskega mnenja specialistke psihiatrične stroke prof. dr. M. T., ki je med drugim ocenila, da so delovne zmožnosti tožnice zmanjšane za več kot 50%, in zato menila, da gre za drugo kategorijo invalidnosti, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo, temveč je pritrdilo „navedbam tožene stranke, da tožničina delovna zmožnost ni zmanjšana za več kot 50% glede na njen poklic (administrativna in srednja upravna šola), saj tožnica zgolj ne more opravljati del s številkami, administrativna dela pa lahko opravlja ob omejitvah, ki jih je sodna izvedenka navedla v izvedenskem mnenju v skrajšanem delovnem času.“

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede stroškov postopka spremenilo tako, da je znesek stroškov znižalo na 300,98 EUR. Sklenilo je tudi, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe. Med drugim je zavrnilo pritožbeno sklicevanje tožnice na izvid klinične psihologinje in izvid dr. P., saj se je izvedenka izrecno opredelila do teh izvidov in prepričljivo obrazložila, da pri tožnici ni prišlo do popolne nezmožnosti za delo. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi navedbe tožnice, da je sodišče presojalo le njene psihične ne pa ortopedskih težav, pri čemer je poudarilo, da je tožnica predlagani dokaz z izvedencem ortopedom umaknila že na prvi glavni obravnavi in da sklicevanje na ortopedske težave šele v pritožbi, brez posebnih razlogov, predstavlja tudi nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Sodišče druge stopnje je tudi presodilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče že po uradni dolžnosti.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih očitkov tožnice v zvezi z ugotovitvami izvedenke T., ki je pri tožnici ugotovila II. kategorijo invalidnosti, pri čemer je opredelila, da tožnica ni sposobna opravljati knjigovodskih in administrativnih del, je pa sposobna opravljati drugo psihično manj zahtevno delo, brez potreb po prilagajanju na nove in nepredvidene delovne naloge, brez zahteve po učenju zahtevnejših delovnih operacij, in to v polovičnem delovnem času; sodišče prve stopnje je v nasprotju s tem zaključilo, da naj bi tožnica še vedno lahko opravljala administrativna dela z omejitvami in ji priznalo III. kategorijo invalidnosti. To predstavlja očitna protislovja v sodbi, ki jih je tožnica izpostavila v pritožbi, sodišče druge stopnje pa se do tega ni opredelilo. Zato izpodbijana sodba sodišča druge stopnje tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako se sodišče druge stopnje ni opredelilo do očitka, da pravilne diagnoze psihičnih motenj ni mogoče ugotoviti z enkratnim pregledom pacienta oziroma bi bilo posledično diagnozo mogoče postaviti le z zaslišanjem lečečega zdravnika. Nadalje navaja, da Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) v postopkih v socialnih sporih uveljavlja načelo materialne resnice in preiskovalno načelo (61. in 62. člen), kar pomeni, da bi moralo že sodišče prve stopnje popolnoma raziskati dejansko stanje, in ugotoviti, ali pri tožnici zaradi kombinacij očitnih psihičnih in telesnih težav obstaja nezmožnost za delo, in so podani pogoji za prvo kategorijo invalidnosti. To bi bilo dolžno sodišče prve stopnje storiti kljub umiku dokaznega postopka za postavitev izvedencev ortopedske stroke. Zmotno je stališče, da je bila tožnica dolžna predlagati dokaze za svoje navedbe. Dodatne pritožbene navedbe tožnice ne predstavljajo nedopustne pritožbene novote, zlasti ob dejstvu, da je te težave tožnica ves čas zatrjevala.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki se v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijske navedbe o tem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega očitka, da pravilne diagnoze psihičnih motenj tožnice ni mogoče ugotoviti z enkratnim pregledom, temveč bi bilo treba zaslišati njenega lečečega zdravnika, itd., niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je na te pritožbene navedbe odgovorilo, ne sicer direktno, vendar pa dovolj jasno in obrazloženo, saj je poudarilo, da je imelo sodišče v mnenju izvedenke dovolj prepričljivo in objektivno podlago za zavrnitev zahtevka tožnice, pri čemer se je sklicevalo na njen osebni pregled, dejstvo, da je izvedenka pri podaji mnenja imela na razpolago tako izvid dr. A. D. kot dr. P., itd. in se je tudi izrecno opredelilo do tega, zakaj za dodatno zaslišanje tega zdravnika ni bilo nobenih razlogov.

8. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnice za to, da bi moralo sodišče prve stopnje po načelu materialne resnice in preiskovalnem načelu samo postaviti izvedenca ortopedske stroke. Iz določb ZDSS-1 res izhaja uvedba načela materialne resnice (61. člen) in preiskovalnega načela (62. člen), vendar je v okoliščinah navedenega primera zahteva tožnice do sodišča, da namesto nje oziroma celo v nasprotju z njenimi navedbami išče materialno resnico oziroma izvaja dokaze po uradni dolžnosti, nesprejemljivo. Tožnica je namreč ob sodelovanju odvetnice na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 6. 2009 izrecno navedla, „da sodišče izvede dokaz z njenih zaslišanj in vztraja pri postaviti izvedenca psihiatra - glede na to, da je pretežni del zdravstvenih težav tožnice psihiatrične narave, in umika predlog za postavitev izvedenca ortopedske stroke.“ Načelo materialne resnice ni samo po sebi namen. Namenjeno je tudi pravnemu varstvu strank v socialnih sporih, vendar ne v nasprotju z izhodišči, ki jih tožniki – zavarovanci že sami izpostavijo. Tožnica ob ustrezni oziroma kvalificirani pravni pomoči že sama ni izhaja iz tega, da bi bil izvedenec ortoped sploh pomemben za odločitev o njenem zahtevku za odpravo odločb tožene stranke in za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Prav tako preiskovalno načelo iz 62. člena ZDSS-1 ni določeno tako, kot ga razume tožnica, saj iz te določbe izhaja, da sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar le v primeru, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.

9. Utemeljene pa so revizijske navedbe glede tega, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih očitkov tožnice v smeri, da je izvedenka prof. dr. T. ocenila, da je pri tožnici podana II. kategorija invalidnost, ker je njena zmožnost za poklic zmanjšana za več kot 50%, pri čemer je opisala tudi tožničine omejitve, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo omejitve tožnice iz mnenja izvedenke, vendar v nasprotju s tem ocenilo, da tožničina delovna zmožnost ni zmanjšana za več kot 50 % glede na njen poklic in presodilo, da tožnice ni mogoče razvrstiti v II. kategorijo invalidnosti. V tem delu gre za eno od odločilnih pritožbenih navedb, do katere se pritožbeno sodišče ni opredelilo, torej izpodbijana sodba o tem nima obrazloženih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da mora v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Odgovor pritožbenega sodišča o navedenem očitku je lahko bistvenega pomena za odločitev in bi lahko vplival na zakonitost in pravilnost sodbe.

10. Glede na ugotovljeno kršitev je revizijsko sodišče v skladu s 379. členom ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in vrača zadevo temu sodišču v novo sojenje.

11. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).