Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Psp 31/2010

ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.31.2010 Oddelek za socialne spore

invalid III. kategorije invalid I. kategorije preostala delovna zmožnost sodni izvedenec dokazovanje pritožbena novota
Višje delovno in socialno sodišče
18. marec 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnica je v tožbi (kot utemeljitev zahtevka za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti) predlagala izvedbo dokaza z izvedencem ortopedom in psihiatrom, na prvi glavni obravnavi pa je dokazni predlog za postavitev izvedenca ortopeda umaknila in zaradi pretežnih težav psihiatrične narave predlagala le izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom. Takšnemu predlogu je sodišče prve stopnje ugodilo in izvedlo dokaz z izvedencem psihiatrom (na podlagi njegovega mnenja je pravilno zaključilo, da tožničin zahtevek ni utemeljen). Sklicevanje tožnice na ortopedske težave v pritožbi predstavlja nedopustno pritožbeno novoto.

Izrek

Pritožba tožnice se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) glede stroškov postopka spremeni tako, da se znesek 601,96 EUR nadomesti z zneskom 300,98 EUR.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 28. 3. 2008 in št. ... z dne 18. 1. 2008 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 5. 11. 2007 dalje s pravico do psihično manj zahtevnega dela, brez potreb po prilagajanju na nove in nepredvidljive delovne naloge, brez zahteve po učenju zahtevnejših delovnih operacij, s polovičnim delovnim časom od 1. 12. 2007 dalje. Tožbeni zahtevek v delu, ko tožnica zahteva razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pa je zavrnilo (1. točka izreka). Obenem je z 2. točko izreka odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške tega postopka v višini 601,96 EUR v roku 15 dni, po poteku navedena roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi sledilo mnenju sodne izvedenke prof. dr. M.T. ter na njegovi osnovi zaključilo, da naj tožnica ne bi bila več sposobna opravljati dela, na katera je bila razporejena (knjigovodska in administrativna dela), medtem ko naj bi bila še vedno sposobna opravljati drugo psihično manj zahtevno delo, brez potreb po usmerjeni koncentraciji na številke, prilaganju na nove in nepredvidljive delovne naloge in zahteve po učenju zahtevnejših delovnih operacij, v polovičnem 4-urnem delovnem času. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe še izhaja, da naj tožnica po oceni prvostopenjskega sodišča ne bi bila več sposobna opravljati del s številkami, medtem ko naj bi administrativna dela lahko še naprej opravljala po prej navedenih omejitvah. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izvedene dokaze ocenilo napačno oziroma se do dela navedb in dokazov tožnice niti ni opredelilo ter nato popolnoma enostransko, brez upoštevanja celotnega zdravstvenega stanja tožnice zaključilo, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti. Iz izvedenskega mnenja prof. dr. M.T. z dne 3. 8. 2009 izhaja, da se je pri tožnici ob osnovni nevrotični osebnostni naravnanosti po prometni nesreči, ki je imela za posledico pretres možganov in poškodbe, ki so ji povzročile številne ortopedske težave, razvila blažja psihoorganska motnja, postopoma pa še depresivno anksiozno stanje. Nadalje je izvedenka še navedla, da ima tožnica izrazite ortopedske težave, prekomerno telesno težo ter je razvila odvisnost od zdravil za lajšanje tesnobe, pri čemer je izvedenka izrecno zapisala, da njena psihiatrična obravnava v omenjeni dve motnji ni bila usmerjena, kar pomeni, da teh dveh motenj tudi ni raziskovala. Že zgolj na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker je izvedenka pri izdelavi svojega mnenja o preostali delovni zmožnosti tožnice ni upoštevala tožničinih ortopedskih težav in njene odvisnosti od zdravil, ki jih je prisiljena jemati zaradi ugotovljenih psihičnih težav. Sicer pa je tudi splošno znano, da odvisnost od pomirjeval povzroča še dodatne fizične in psihične težave, ki jih prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Zaradi navedenega so zaključki sodišča najmanj preuranjeni, dejansko stanje v izpodbijani sodbi pa nepopolno ugotovljeno. Iz ugotovitev izvedenke izhaja, da tožnica ni več sposobna opravljati knjigovodskih in administrativnih del, temveč zgolj druga, manj zahtevna dela. Ne glede na takšne zaključke izvedenke pa nato sodišče v izpodbijani sodbi zaključi, da naj bi tožnica glede na svoj poklic še vedno lahko opravljala administrativna dela pod omejitvami, ki jih je postavila izvedenka in da je pri njej podana III. kategorija invalidnosti. S tem je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je njegova ugotovitev v nasprotju z mnenjem izvedenke, na katero opira svojo odločitev o ugotovljeni invalidnosti tožnice. Poleg navedenega pa se sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo do nasprotnih ugotovitev, ki izhaja iz preostale zdravstvene dokumentacije tožnice, temveč je v zvezi z njo zgolj zapisalo, da naj bi zaključki o ugotovljeni stopnji invalidnosti izhajali tudi iz mnenja psihološkega izvida dr. A.D., medtem ko je izvide dr. L.P. pavšalno zavrnilo z navedbo, da naj dr. L.P. kot lečeči zdravnik, ne bi mogel podati objektivnega izvida, ker obstaja možnost, da bi v svojih izvidih osebni zdravniki lahko sledili željam svojih pacientov. Pritožba se sklicuje na izvid z dne 2. 2. 2007, ki ga je izdelala klinična psihologinja A.D. in zaključila, da je prognoza psihoterapije iz razloga, ker se pri tožnici kažejo znaki organske cerebralne paralize, neugodna. Iz takšnih ugotovitev bi bilo najmanj moč zaključiti, da je pri tožnici podana višja stopnja invalidnosti, kot jo je ugotovilo sodišče. Povsem zgrešena je tudi ocena sodišča, da dr. L.P. kot lečeči psihiater ne bi bil verodostojna priča. Sodišče prve stopnje je izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem dr. L.P. pavšalno zavrnilo. S tem je sodišče storilo kršitev pravila pravdnega postopka o izvajanju dokazov, hkrati pa posledično tudi napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vztraja, da je pravilno diagnozo mogoče postaviti le z zaslišanjem lečečega zdravnika, ki je spremljal potek zdravljenja tožnice. Meni, da bi sodišče prve stopnje zato moralo dopustiti dokaz z zaslišanjem dr. L.P., saj bi se le preko njegove izpovedbe lahko ugotovil natančen razvoj in potek psihičnih motenj tožnice skozi daljše časovno obdobje. Šele na podlagi izvedbe omenjenega dokaza bi lahko nato postavljena sodna izvedenka pridobila celostno psihično sliko tožnice. Meni, da za ta spor ni relevantno, zakaj je do psihičnih motenj tožnice prišlo. Ključno je zgolj to, ali je zaradi psihičnih težav pri tožnici prišlo do trajnega zmanjšanja njene delovne zmožnosti oziroma le-te tožnica trajno nima več. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju preostale delovne zmožnosti tožnice presojalo izključno njene psihične motnje, medtem, ko je popolnoma zanemarilo zatrjevane telesne težave tožnice, saj se v izpodbijani sodbi do njih sploh ni opredelilo. Tožnica je namreč v tožbi v zvezi s tem zatrjevala, da se je leta 2000 v prometni nesreči huje poškodovala ter so telesne poškodbe, ki jih je pri tem utrpela, močno vplivale na njeno delovno zmožnost, v dokaz svojih navedb pa tudi predlagala zaslišanje izvedenca pediatrične (verjetno pravilno ortopedske) stroke. Utemeljenost teh navedb je na zaslišanju potrdila tudi sama tožnica, ki je izpovedala, da ima težave s hrbtenico in jo boli križ, da ima otečene roke, zaradi česar tudi ne more ničesar delati. Tožničine težave pri delu pa potrjuje tudi že predložena zdravstvena dokumentacija. Prvostopenjsko sodišče bi na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu moralo zaključiti, da pri tožnici že zaradi telesnih težav ni podana preostala delovna zmožnost. Sicer pa se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi do vprašanja telesnih težav tožnice in njihovega vpliva na preostalo delovno zmožnost kljub trditvam tožeče stranke v tej smeri ni opredelilo. V kolikor prvostopenjsko sodišče pravil o dokazovanju ne bi upoštevalo, bi moralo v skladu z načelom materialne resnice v vsakem primeru dejstva v smeri, kot jih zatrjuje tožnica, ugotavljati samo in po potrebi na podlagi 1. odstavka 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih po uradni dolžnosti. Priglaša stroške pritožbe.

Zoper odločitev o stroških postopka pod točko 2 izreka, je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnica zahtevala priznanje I. kategorije invalidnosti, kot invalidu III. kategorije invalidnosti pa ji je bila s prvostopno sodbo priznana le pravica do psihično manj zahtevnega dela z omejitvami s polovičnim delovnim časom, navedeno dejansko pomeni, da je tožnica v zadevi uspela le v neznatnem oziroma v nebistvenem delu, saj je tožnici invalidnost III. kategorije s pravico do dela s polovičnim delovnim časom, bila priznana že pred tem sodnim postopkom. Da je tožnica uspela le delno pa izhaja tudi z 1. točke izreka izpodbijane sodbe, v kateri je prvostopno sodišče razsodilo, da se tožbeni zahtevek, ko tožnica zahteva razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, zavrne. Nepravilna je tudi ocena in zaključek prvostopnega sodišča, da so v zadevi bili stroški postopka na strani tožnice potrebni, v smislu, ker je sodišče izpodbijana upravna akta odpravilo. Glede na navedeno, upoštevaje določbo 154. člena ZPP, bi moralo tako prvostopno sodišče odločiti, da stroške postopka nosi tožnica sama, oziroma bi se (podrejeno) morali stroški postopka priznati upoštevaje delni uspeh tožeče stranke.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

V tem sporu je tožnica s tožbo izpodbijala dokončno odločbo toženca št. ... z dne 28. 3. 2008 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 18. 1. 2008, s katero je toženec zavrnil priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je Invalidska komisija v ... dne 24. 12. 2007 po proučitvi medicinske dokumentacije in osebnega pregleda menila, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju in da je še vedno zmožna opravljati delo, na katero je razporejena, to je za knjigovodska in administrativna dela s polovico delovnega časa od 13. 4. 2006 dalje. Enakega mnenja je bila v pritožbenem postopku tudi invalidska komisija II. stopnje dne 25. 3. 2008, na katerem temelji uvodoma citirana dokonča odločba, torej, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ima pravico do dela s polovičnim delovnem časom na knjigovodskem in administrativnem delu. Tožnica pa je s tožbo uveljavljala popolno nezmožnost za delo in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do popolne nezmožnosti za delo oziroma do izgube delovne zmožnosti, razčiščevalo z izvedenko psihiatrinjo. V mnenju sodne izvedenke psihiatrinje prof. dr. M.T. je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj objektivizirane in prepričljive strokovne podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Izvedenka je mnenje podala na podlagi medicinske dokumentacije, tožnico pa je še osebno pregledala in z njo opravila razgovor. Sodna izvedenka je bila glede na tožničine pripombe na mnenje, še neposredno dodatno zaslišana. V pripombah tožnica v ničemer ni kot sporno izpostavila ugotovitev izvedenke, da psihiatrična obravnava ni bila usmerjena v ugotovljeni dve motnji in sicer v ortopedske težave in odvisnosti od zdravil. V mnenju o kakršnihkoli težavah v zvezi z odvisnostjo od pomirjeval, ki jih sedaj izpostavlja pritožba, pa sploh ni bilo govora. Le pri osebnem razgovoru je tožnica med drugim navedla, da opaža, da se je teh zdravil (Helex) navadila, ne pa o tem, da ima kakršnekoli težave ali posledice in jih tudi izvedenka ni ugotovila. Sodišče prve stopnje je glede na izvedensko mnenje pravilno zaključilo, da tožnica še vedno lahko opravlja administrativna dela, ne sicer pod splošnimi pogoji, ampak pod pogoji in z omejitvami, kot jih je ugotovila izvedenka. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izvid klinične psihologinje A.D. in na izvid dr. L.P.. Sodna izvedenka je pri podaji mnenja imela na razpolago tako izvid dr. A.D. in dr. L.P., do obeh izvidov se je, ko je bila na glavni obravnavi zaslišana, posebej opredelila. Odgovorila pa je tudi na vsa s strani tožnice postavljena vprašanja. Izvedenka je izrecno pojasnila, da v času do izdaje dokončne odločbe toženca z dne 28. 3. 2008 in do osebnega pregleda, opravljenega pri njej dne 21. 7. 2009, pri tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ampak njen izvid kaže celo boljše stanje, kot je bilo to ugotovljeno leta 2007 po psihološkem izvidu A.D. in po izvidu z dne 5. 11. 2007 dr. L.P.. Po mnenju izvedenke se diagnostična ocena ne sme postaviti le na osnovi aktualnega izvida, ampak mora upoštevati zakonitosti poteka konkretne duševne motnje. Postavljena izvedenka je torej pojasnila težo in vpliv posameznega izvida pri ocenjevanju delovne zmožnosti tako, da že iz tega razloga za dodatno zaslišanje dr. L.P. ni bilo nobenih razlogov. Sodna izvedenka pa je tudi strokovno prepričljivo obrazložila, da pri tožnici ni prišlo do popolne nezmožnosti za delo. Kar zadeva odločanja, kateri dokazi se bodo izvedli, pa je glede na določbo 213. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v pristojnosti sodišča tako, da ni prišlo do kršitve te določbe ali določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), na katera se sklicuje pritožba.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje presojalo le tožničine psihične težave, ne pa ortopedskih. V tožbi je tožnica predlagala izvedbo dokaza z izvedencem ortopedom in psihiatrom, na prvi glavni obravnavi pa je dokazni predlog za postavitev izvedenca ortopeda umaknila in zaradi pretežnih težav psihiatrične narave, predlagala le izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom. Takšnemu predlogu je sodišče prve stopnje sledilo in izvedlo dokaz z izvedencem psihiatrom. V pripombah na mnenje tožnica ni imela nobenih pripomb v zvezi z ortopedskim obolenjem, prav tako pa tudi ne na zaslišanju na glavni obravnavi. Sklicevanje na ortopedske težave šele v pritožbi, pri čemer razlogov za takšne navedbe niti ne navaja, zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP. S takimi navedbami je tožnica prekludirana na podlagi 5. odstavka 286. člena ZPP.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa zakonita, saj je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih imelo vso podlago za zaključek, da je pri tožnici podano stanje po 3. alineji 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe.

Utemeljeno pa toženec v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo določbe 154. člena ZPP in na dejstva, da je sodišče tožbenemu zahtevku le delno ugodilo. Ker sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo uspeha stranke v postopku, je pritožbeno sodišče zato v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP stroškovni sklep spremenilo tako, da je od priznanih 601,96 EUR, priznalo polovico zneska, torej znesek 300,98 EUR.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia