Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je v primeru zaplembe po 28. členu ZKIK do podržavljenja prišlo z izdajo odločbe pristojnega okrajnega sodišča o izreku zaplembe. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, upoštevajoč ugotovitev upravnih organov, da so vsi objekti porušeni, pravilno presodilo, da je vrednotenje parcel z upoštevanjem faktorja 0,4 skladno z Navodilom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo in potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 7.4.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Cerknica z dne 10.10.2005, s katero je prvostopni upravni organ za podržavljene tam navedene nepremičnine priznal odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d., Ljubljana, v višini 15.856,28 DEM. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bila zaplemba izvršena na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 64/46 in 74/46), na podlagi katerega je bila izdana odločba Okrajnega sodišča na Rakeku z dne 23.7.1946, pred tem pa komisijski zapisnik z dne 29.5.1946 in odločba Okrajnega sodišča na Rakeku z dne 22.5.1946, iz katere izhaja, da se po 28. členu Zakona o zaplembi izreče zaplemba celotnega tožnikovega premoženja. Meni, da je kot čas podržavljenja treba šteti izdajo teh odločb in ne uveljavitev Odloka AVNOJ-a. Stanje nepremičnin izhaja iz komisijskega zapisnika. Iz tega izhaja, da je na parc. št. 27/1 k.o. ... hiša z dvoriščem, da je hiša porušena in je v popravilu, brez izdelanega stropa, vrat, podov in oken. Parc. št. 27/2 k.o. ... je prav tako hiša z dvoriščem, hiša je popolnoma porušena, ostalo je le nizko zidovje. Glede parc. št. 27/3 k.o. ... je navedeno, da je bilo na njej gospodarsko poslopje, da je hlev pogorel, pokrit je z deskami. Glede tega objekta meni, da je upravni organ ugotovitev, da gre za porušen objekt, pravilno oprl na izvedeniško mnenje. Iz komisijskega zapisnika in potrdila o zemljiškokatastrskih podatkih v času podržavljenja izhaja, da je parc. št. 33/1 k.o. ... vrt, zato ni podlage za vrednotenje zemljišča kot delno komunalno opremljenega z zmanjšanjem za 30%. Glede parc. št. 33/2 k.o. ... meni, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 - odl. US, 65/93-odl. US in 26/00, v nadaljevanju Navodilo,), ki glede porušenih objektov določa, da se funkcionalno zemljišče k objektom ne priznava. Navaja še, da iz podatkov v spisih izhaja, da je bil tožnik seznanjen z vsemi dejstvi, pomembnimi za odločitev, ter da mu je bila vročena dopolnitev izvedeniškega mnenja. V odgovoru na spremembo poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju z dne 21.4.2005 pravilnosti dopolnitve ni ugovarjal, niti ni predlagal zaslišanja izvedenca. Glede tožbenega ugovora o verodostojnosti vrednotenja premoženja po povojni oblasti pa opozarja, da se je komisijski zapisnik upošteval le v obsegu ugotovitve dejanskega stanja, ne pa tudi glede vrednotenja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da ni bilo upoštevano mnenje izvedenca, saj sta ga upravna organa ocenila po načelu proste presoje dokazov ter štela, da podržavljena zemljišča niso stavbna, kot je ugotovil izvedenec. Navaja, da je izvedenec v prvotnem mnenju sporne nepremičnine ocenil na 266.298,06 DEM in da upravni organ cenitve ni upošteval, ampak je sam ocenil vrednost nepremičnin. Meni, da je kot čas podržavljenja treba šteti 15.11.1944, ko je začel veljati Odlok AVNOJ-a, ter da so bile zaplembne odločbe le ugotovitvene. Nesporno naj bi bilo, da objekti v letu 1944 niso bili porušeni oziroma požgani. Meni, da je bilo Navodilo napačno uporabljeno, ker se parc. št. 33/1 ni vrednotila kot delno komunalno opremljena, zmanjšano za 30 %. Ker je parc. št 33/2 bila po komisijskem zapisniku in katastrskih podatkih stavbišče, meni, da bi se tako morala vrednotiti. Glede objekta na parc. št. 27/3 pa meni, da bi se moral vrednotiti po pogojih zmanjšane vrednosti, saj upravni organ ni ugotovil, kolikšen del objekta je bil poškodovan, konstrukcija pa naj bi predstavlja 70 % vrednosti objekta. Trdi, da je bilo v upravnem postopku kršeno načelo neposrednosti izvajanja dokazov, ker organ ni zaslišal izvedenca na ustni obravnavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. V obravnavani zadevi je sporen čas podržavljenja in vrednotenje nepremičnin, navedenih v izpodbijani odločbi tožene stranke.

Po prvem odstavku 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

Po presoji pritožbenega sodišča se tožnik glede časa podržavljenja neutemeljeno sklicuje na čas izdaje Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, z dne 21. novembra 1944 (objavljen v Uradnem listu DFJ št. 2/45 z dne 6.2.1945 - v nadaljevanju Odlok AVNOJ-a), ko naj bi po njegovih zatrjevanjih objekti na obravnavanih nepremičninah še ne bili porušeni oziroma požgani. Tožnik ne pojasni, zakaj meni, da naj bi do prehoda spornega premoženja v last države prišlo na podlagi Odloka AVNOJ-a. V obravnavani zadevi sta po presoji pritožbenega sodišča tako sodišče prve stopnje kot pred njim že tožena stranka pravilno štela, da je kot čas podržavljenja spornih nepremičnin treba šteti izdajo odločbe Okrajnega sodišča na Rakeku z dne 22.5.1946, na katero se v zahtevi za denacionalizacijo sklicuje tudi tožnik. Iz navedene odločbe namreč izhaja, da se z njo izreka zaplemba tožnikovega premoženja na podlagi 28. člena Zakona o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45 v nadaljevanju ZKIK). Čeprav navedena odločba Okrajnega sodišča na Rakeku sicer govori o Zakonu o zaplembah, pa je tako iz datuma kot iz vsebine te odločbe ter Komisijskega zapisnika z dne 29.5.1946, in odločbe istega sodišča z dne 23.7.1946, razvidno, da je v obravnavani zadevi šlo za zaplembo po 28. členu ZKIK, ta zakon pa je po 18. točki 3. člena ZDen prav tako podlaga za denacionalizacijo. Tako sodišče prve stopnje kot tudi tožena stranka v zvezi s tem zakonom, ki je bil podlaga za podržavljenje, sicer navajata podatke o uradni objavi, ki se nanašajo na Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46, 74/46), kar pa ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Po presoji pritožbenega sodišča je v primeru zaplembe po 28. členu ZKIK do podržavljenja prišlo z izdajo odločbe pristojnega okrajnega sodišča o izreku zaplembe. Takšna razlaga podržavljenja po 28. členu ZKIK izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-249/96 z dne 12.3.1998. V obravnavani zadevi je tožena stranka zato pravilno ugotovila, da je kot čas podržavljenja treba šteti izdajo odločbe Okrajnega sodišča na Rakeku z dne 22.5.1946, s katero je bila izrečena zaplemba tožnikovega premoženja. To pa tudi pomeni, da je pri ugotavljanju stanja premoženja ob podržavljenju tožena stranka pravilno izhajala iz popisa stanja, kot je razvidno iz Komisijskega zapisnika z dne 29.5.1946, sestavljenega na podlagi navedene zaplembene odločbe z dne 22.5.1946. Tožnik ne oporeka popisanemu stanju obravnavanih nepremičnin, kot izhaja iz navedenega komisijskega zapisnika. Oporeka pa vrednotenju posameznih nepremičnin glede na tako ugotovljeno stanje. Glede ugovora, da tožena stranka pri vrednotenju ni upoštevala izvedenčeve ugotovitve, da so sporne parcele stavbišča, je treba pojasniti, da iz katastrskih podatkov v upravnih spisih izhaja, da so bile v času podržavljenja kot stavbišča opredeljene parc. št. 27/1, parc. št. 27/2, parc. št. 27/3 in parc. št. 33/2, vse k.o. ..., ne pa tudi parc. št. 33/1 k.o. ..., ki je bila v relevantnem času po katarskih podatkih vrt. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, upoštevajoč ugotovitev upravnih organov, da so vsi objekti porušeni, pravilno presodilo, da je vrednotenje teh parcel z upoštevanjem faktorja 0,4 skladno z Navodilom (priloga 4). Glede objekta na parc. št. 27/3 k.o. ... po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen tožnikov ugovor, da bi tožena stranka morala ugotoviti, kolikšen del konstrukcije objekta je bil poškodovan. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je upravni organ pravilno ugotovil, da gre dejansko za porušen objekt, in sicer glede na način gradnje kot izhaja iz izvedeniškega mnenja ter logičen zaključek, kaj v primeru požara ostane od tako grajenega objekta. Glede parc. št. 33/2 k.o. ... je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je glede na to, da so bili vsi objekti porušeni, tožena stranka tudi to zemljišče, ki je bilo po katastrskih podatkih iz leta 1946 sicer stavbišče, po določbah Navodila (priloga 4) pravilno vrednotila z upoštevanjem faktorja 0,4. Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno uveljavlja vrednotenje parc. št. 33/1 k.o. ... po petem odstavku 11. člena Navodila. Vrednotenje zemljišča po navedeni določbi Navodila je namreč možno, če gre za zemljišče, ki je bilo v času podržavljenja opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče. V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi katastrskih podatkov v upravnih spisih pravilno ugotovila, da je bilo navedeno zemljišče v času podržavljenja vrt, torej kmetijsko zemljišče. Zemljišče, ki je bilo podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, pa se lahko šteje kot nezazidano stavbno zemljišče le, če je bilo že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljeno kot gradbeno zemljišče ali pa mu je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega je bil podržavljen. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, niti tožnik tega ne zatrjuje, je ne glede na to, ali sporno zemljišče glede oddaljenosti od komunalne infrastrukture izpolnjuje pogoje iz petega odstavka 11. člena Navodila, upravni organ po presoji pritožbenega sodišča to zemljišče pravilno vrednotil kot kmetijsko zemljišče po določilih Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi, da v upravnem postopku ni bilo prekršeno načelo neposrednosti izvajanja dokazov. Po prvem odstavku 190. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), ki se uporablja v obravnavani zadevi, se izvedencu lahko naloži, da opravi izvedensko delo tudi izven ustne obravnave. V takem primeru se sme zahtevati od njega, da na ustni obravnavi obrazloži svoj pisni izvid in mnenje. Iz navedenega torej izhaja, da izvedba dokaza z ustno podajo mnenja izvedenca na ustni obravnavi ter njegovo zaslišanje, ni obvezna. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnik imel možnost, da se izjavi tako v zvezi z izvedeniškim mnenjem in njegovo dopolnitvijo ter naknadnim poročilom upravnega organa o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju z dne 21.4.2005. Ker pa tožnik ni predlagal ustne podaje izvedeniškega mnenja oziroma zaslišanja izvedenca, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila zagrešena očitana kršitev pravil v upravnem postopku.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.