Jedro

Kot čas podržavljenja je šteti datum izdaje odločbe in ne datum sprejema zakona oziroma odloka AVNOJ. Nepremičnine se vrednotijo po stanju v času podržavljenja in ne sprejema zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti dopolnilni odločbi Upravne enote A., št. ... z dne 10. 10. 2005, s katero je bilo tožeči stranki vrnjeno podržavljeno premoženje - nepremičnine parc. št. 27/1 - hiša in dvorišče - v času podržavljenja porušen objekt, parc. št. 27/2 - hiša in dvorišče - v času podržavljenja porušen objekt, parc. št. 27/3 - stavbišče - v času podržavljenja pogorel objekt, parc. št. 33/1 - vrt in parc. št. 33/2 - stavbišče, vse k.o. B., v obliki odškodnine - obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana, v višini 15.856,28 DEM, ki jih mora zavezanka v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti upravičencu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je v celoti preverila pritožbene navedbe in preučila celotno dokumentacijo v zadevi ter ugotovila, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je upravni organ prve stopnje odločitev sprejel na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zato napačno uporabil materialni predpis, ko je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločil, da je upravičenec upravičen do odškodnine v višini 15.856,28 DEM, ne pa v višini 266.298,06 DEM, kot je zahtevano v zahtevi za denacionalizacijo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na trenutek podržavljenja, tožena stranka tako kot že prvostopenjski organ ugotavlja, da listine spisa (odločba Okrajnega sodišča v C. z dne 22. 5. 1946 in odločba Okrajnega sodišča v C. z dne 23. 7. 1946) potrjujejo, da so bile nepremičnine s parc. št. 27/1, 27/2, 27/3, 33/1 in 33/2 k.o. B. podržavljene na podlagi zaplembe, izrečene po 28. členu Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe in je tako kot trenutek podržavljenja treba upoštevati čas izdaje teh aktov. Na podlagi navedenega 28. člena se je podržavljalo premoženje vojnih zločincev in narodnih sovražnikov, ki so bili med vojno ustreljeni, ubiti ali so umrli ali so zbežali in jim premoženje ni bilo zaplenjeno, ali pa jim je bilo zaplenjeno le deloma. Iz podatkov je ugotoviti, da tožeče stranke v času izdaje zaplembenih odločb ni bilo več v domovini. Na podlagi določbe 30. člena istega zakona pa se je izvajalo podržavljenje oziroma zaplemba premoženja nemškega Reicha in njegovih državljanov na osnovi odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka in meni, da je do podržavljenja prišlo na podlagi odloka. Kot že navedeno tožena stranka na podlagi listin ugotavlja, da ne gre za tak primer oziroma ne gre za podržavljenje premoženja nemškega Reicha in njegovih državljanov, torej za podržavljenje na podlagi odloka AVNOJ-a, zato so pritožbene navedbe v zvezi z nepravilno ugotovljenim trenutkom podržavljenja neutemeljene. Po mnenju tožene stranke so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno vrednost podržavljenih nepremičnin. Po določbi 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V spisu o premoženju ni drugih dokazov, kot tistih, ki izhajajo iz komisijskega zapisnika z dne 29. 5. 1946, kateremu je v celoti sledil tudi prvostopenjski organ in jih tudi tožena stranka šteje za verodostojen dokaz. Tožeča stranka, ki se s to oceno ne strinja in na kateri je tudi breme dokazovanja, pa za svoje navedbe ni ponudila nobenega dokaza, čeprav je bila pozvana. Cenilec D.D., ki ga je postavil upravni organ prve stopnje, da oceni podržavljeno premoženje, tudi ni imel drugih dokazov kot navedeni komisijski zapisnik z dne 29. 5. 1946, ki bi jim lahko poklonil vero. Naloga izvedenca v upravnem postopku je, da po pravilih stroke izračuna vrednost premoženja, njegov izvid in mnenja pa mora upravni organ oceniti po načelu proste presoje dokazov. Do pravnih vprašanj pa se mora opredeliti upravni organ in zato ni vezan na oceno izvedenca, ki zemljišče vrednoti, glede tega, kot kakšna naj šteje podržavljena zemljišča. V obravnavanem primeru je bilo upravičencu premoženje zaplenjeno v letu 1946 in sta bili zemljišči s parc. št. 33/1 in 33/2 katastrsko opredeljeni kot vrt in stavbišče. Parcela št. 33/1 ni izpolnjevala pogojev komunalne opremljenosti, ki jih predpisuje Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, zato je bila pravilno vrednotena kot kmetijsko zemljišče. Tudi objekt, ki je stal na parceli št. 33/2, je bil v celoti porušen, zato je bilo potrebno zemljišče pod njim v skladu z 2. točko priloge navodila vrednotiti brez funkcionalnega zemljišča. Po mnenju tožene stranke tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da upravni organ ni ugotovil kolikšen del konstrukcije objekta na parceli št. 27/3 je bil poškodovan. Kot je tožena stranka že navedla, je breme dokazovanja na tožeči stranki, ki pa za svoje trditve ni predložila nobenih dokazov, ki bi jim bilo moč slediti oziroma jih ovrednotiti. Kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene ugovore kršitve načela neposrednosti izvajanja dokazov. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je tožeča stranka bila udeležena v postopku in seznanjena z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, zato tožena stranka tudi tem pritožbenim ugovorom ne more slediti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, da temelji na nepravilni uporabi materialnega prava ter procesnih kršitvah, katerih posledica je tudi nepravilna odločitev. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da so bile upravičencu podržavljene nepremičnine, ki so v naravi predstavljale hišo, dvorišče, stavbišče in vrt. Postavljen je bil izvedenec D.D., ki je vrednost nepremičnin ocenil decembra leta 2003, svoje izvedeniško mnenje pa je dopolnil marca leta 2005. Iz cenitve iz leta 2003 izhaja, da znaša vrednost podržavljenih zemljišč in objekta 266.298,06 DEM. V dopolnitvi mnenja pa je bila korigirana vrednost parcel 27/1 in 27/2, ki ju je izvedenec ocenil na vrednost 11.989,42 DEM oziroma 9.645.12 DEM. Ocenil je tudi pripravljeni gradbeni material za sanacijo objektov, glede vrednosti ostalih parcel pa je navedel, da ostaja pri prvotni cenitvi. Tožeča stranka ugotavlja, da upravni organ ni v ničemer upošteval izvedeniškega mnenja skupaj z dopolnitvijo, temveč je sam ocenil vrednost nepremičnin in pri tem upošteval komisijski zapisnik z dne 29. 5. 1946 ter štel, da ta v celoti ustreza dejanskemu stanju objektov oziroma zemljišč v letu 1946. Glede časa podržavljenja tožeča stranka meni, da je treba kot leto podržavljenja upoštevati 15. november 1944, ko je začel veljati odlok AVNOJ-a. Obe zaplembeni odločbi sta bili izdani na podlagi tega odloka, ki je učinkoval ex lege, izdane odločbe pa so imele le značaj ugotovitvenih odločb. Nesporno je, da objekti v letu 1944 oziroma ob uveljavitvi odloka AVNOJ-a niso bili porušeni oziroma požgani in je torej treba upoštevati njihovo takratno vrednost, kot jo je upošteval izvedenec D.D. ter za njih ugotovil odškodnino v višini 266.298,06 DEM. Tožeča stranka meni, da bi upravni organ po prejemu dopolnitve izvedeniškega mnenja moral zaslišati izvedenca ter omogočiti sodelovanje stranki. Po mnenju tožeče stranke pa je upravni organ tudi nepravilno uporabil Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, ko je parcelo št. 33/1 vrednotil kot kmetijsko zemljišče, češ da ni izkazana možnost opreme parcele s priključkom na javni vodovod oziroma pitno vodo. Spregledal je določbo, da se take parcele lahko vrednotijo kot delno komunalno opremljene s tem, da se vrednost zmanjša za 30 %. Nepravilno naj bi bila vrednotena tudi parcela št. 33/2, ki je po komisijskem zapisniku in katastrskih podatkih opredeljena kot stavbišče in bi se torej morala kot taka vrednotiti brez upoštevanja količnika 0,40. Prav tako naj bi bilo nepravilno ugotovljeno stanje objekta na parceli št. 27/3. Temu objektu daje upravni organ isti status kot porušenim objektom, ker naj bi zgornji del nadstropja, ki je bil lesen, pogorel. Tožeča stranka pa meni, da bi se lahko vrednost tega objekta ugotavljala le ob pogojih zmanjšane vrednosti, saj ni bilo ugotovljeno, kolikšen del je bil poškodovan, pri čemer je upoštevati, da v vrednosti objektov sama konstrukcija predstavlja 70 %. Upravni organ prve stopnje bi v vsakem primeru moral opraviti obravnavo z zaslišanjem izvedenca ter omogočiti strankam, da se do njegovega mnenja opredelijo. Tožeča stranka se sicer strinja z navedbo, da je breme dokazovanja na vlagatelju zahteve, vendar pa je upravni organ vezan tudi na načelo materialne resnice. Stališče tožene stranke, po katerem je v celoti poklonila vero komisijskemu zapisniku z dne 29. 5. 1946, je po mnenju tožeče stranke sporno, saj je znano, da je povojna oblast ob podržavljenju premoženja le-tega vrednotila maksimalno do višine 30 % realne vrednosti ter se trudila njegovo vrednost prikazati čim nižjo zaradi plačila morebitnih odškodnin. Zaradi navedenega tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Sodišče je na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US, v nadaljevanju ZUS) tožbo poslalo zastopniku javnega interesa za denacionalizacijo, ki pa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil. Na podlagi 1. odstavka 36. člena ZUS je sodišče vročilo tožbo tudi Slovenski odškodninski družbi d.d., Ljubljana, ki na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla le, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v izpodbijani odločbi ter predložene upravne spise sodišče ugotavlja, da je bila zaplemba izvršena na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 in 74/46), ki je v Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 27/97 - odločba US, 23/97 - odločba US, 65/98, 67/98 - odločba US, 66/00, 66/00 - obvezna razlaga, 11/01 - odločba US in 54-I/02 - odločba US, v nadaljevanju ZDen) izrecno naveden kot predpis, ki je podlaga za denacionalizacijo. V 3. členu ZDen je namreč določeno, da so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po tam naštetih predpisih in Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe je naveden pod točko 19. Na podlagi tega zakona je bila izdana odločba Okrajnega sodišča v C.., št. ZP 143/46-6 z dne 23. 7. 1946, pred tem je bil sestavljen komisijski zapisnik dne 29. 5. 1946, še pred tem pa je bila izdana odločba Okrajnega sodišča v C. z dne 22. 5. 1946, iz katere izhaja, da se po 28. členu Zakona o zaplembi izreče zaplemba celotnega imetja E.E. Tako je po mnenju sodišča treba šteti kot čas podržavljenja izdajo navedenih odločb in ne sprejem zakona oziroma uveljavitev odloka AVNOJ-a, kot napačno v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Po mnenju sodišča namreč tožbeni ugovori, da je treba kot čas podržavljenja upoštevati 15. november 1944, ko je začel veljati odlok AVNOJ-a, niso utemeljeni. Sodišče se ne strinja s tožbenimi trditvami, da je odlok učinkoval ex lege in da so izdane odločbe imele le značaj ugotovitvenih odločb. To ne izhaja ne iz zakona kot tudi ne iz odločb. Zakon je dal podlago za izdajo zaplembenih odločb, te pa so bile izdane po ugotovitvenem postopku oziroma po tem, ko se je komisijsko ugotovilo, kaj obsega premoženje. Kot že navedeno, se sodišče strinja z ugotovitvijo upravnega organa prve stopnje in tožene stranke, da je kot trenutek podržavljenja treba upoštevati čas izdaje navedenih aktov Okrajnega sodišča v C..

V nadaljevanju tožeča stranka ugovarja vrednotenju posameznih parcel. Iz predloženih spisov izhaja, da gre v tej upravni stvari za zahtevo za vrnitev petih parcel. Iz komisijskega zapisnika z dne 29. 5. 1946 zelo natančno izhaja, v kakšnem stanju so bile na tisti dan nepremičnine. Tako je za parc. št. 27/1 k.o. B. razvidno, da gre za hišo z dvoriščem, površine 179 m2. Zraven je navedeno, da na tej parceli stoji hiša, ki je bila porušena in je sedaj v popravilu, brez izdelanega stropa in vrat, brez podov in oken. Iz navedenega po mnenju sodišča izhaja, da gre dejansko za porušen objekt, kar sta pravilno ugotovila že upravni organ prve stopnje in tožena stranka. Sodišče pa se strinja tudi z ugotovitvijo, da izvedenec ni imel podlage cenitev še gradbenega materiala, ki se je nahajal na tej parceli, saj gre le za vračanje nepremičnin, ne pa tudi premičnega premoženja. Enaka ugotovitev velja za parcelo št. 27/2 k.o. B.. Iz komisijskega zapisnika izhaja, da gre za hišo z dvoriščem, površina 144 m2, da je hiša popolnoma porušena, ostalo je le nizko zidovje, neuporabno. Po mnenju sodišča je tudi glede te parc. št. odločitev upravnega organa prve stopnje in tožene stranke pravilna. Glede parcele št. 27/3 k.o. B. je iz komisijskega zapisnika razvidno, da je bilo na tej parceli gospodarsko poslopje, površina je 79 m2, navedeno je, da je hlev pogorel, pokrit je z deskami. V zvezi s to parc. št. tožeča stranka izrecno ugovarja, da je upravni organ ne bi smel vrednotiti kot pogorel objekt, pač pa bi moral upoštevati zmanjšano vrednost. Po mnenju sodišča pa je upravni organ pravilno svojo ugotovitev, da gre dejansko za porušen objekt oziroma ruševine, oprl na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja način gradnje oziroma gradbeni elementi tega gospodarskega poslopja - hleva ter na logičen zaključek, kaj v primeru požara od takega objekta ostane. Dalje je po mnenju tožeče stranke sporno tudi vrednotenje parcele št. 33/1 k.o. B.. Iz komisijskega zapisnika izhaja, da gre za vrt v površini 786 m2. Tožeča stranka pa meni, da bi se to zemljišče moralo vrednotiti kot delno komunalno opremljeno, pri tem bi se morala upoštevati za 30 % zmanjšana vrednost, ker naj ne bi bila izkazana možnost opreme parcele s priključkom na javni vodovod oziroma pitno vodo. Glede te parcele tudi sodišče ugotavlja, da je v komisijskem zapisniku z dne 29. 5. 1946 navedena kot vrt. Enako pa izhaja tudi iz potrdila o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljanja leta 1946, v katerem je izrecno navedeno, da gre za vrt 3. Glede parcele s št. 33/2 k.o. B., ki je sicer v komisijskem zapisniku ovrednotena kot vrt, a jo je upravni organ na podlagi podatkov iz katastra za leto 1946 vrednotil kot stavbišče, pa tožeča stranka ugovarja, da bi jo moral vrednotiti brez upoštevanja faktorja 0,4. V zvezi s tem sodišče meni, da je tožena stranka pravilno oprla svojo odločitev na Navodilo o merilih za ocenjevanje podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00), ki glede porušenih objektov določa, da se funkcionalno zemljišče k objektom ne priznava. Iz podatkov v spisih pa izhaja, da so bili vsi objekti porušeni.

Tožeča stranka je ugovarjala v tožbi tudi, da bi po izdelavi dopolnilnega izvedeniškega mnenja upravni organ moral izvedenca zaslišati ter strankam omogočiti sodelovanje oziroma jim omogočiti, da se opredelijo do tega mnenja. Iz podatkov v spisih ter izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka bila seznanjena z vsemi dejstvi, pomembnimi za odločitev. Tudi dopolnitev izvedeniškega mnenja ji je bila vročena (dne 2. 4. 2005, kar je razvidno iz vročilnice, ki se nahaja med spisi), vendar ni razvidno, da bi na njo karkoli odgovorila. V odgovoru na Spremembo poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju z dne 21. 4. 2005 pa tožeča stranka tudi ni ugovarjala pravilnosti Dopolnitve cenilnega poročila oziroma predlagala zaslišanje izvedenca ali eventualno še dodatno dopolnitev mnenja z razjasnitvijo še kakšnih vprašanj.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da je upravni organ v celoti poklonil vero komisijskemu zapisniku z dne 29. 5. 1946, čeprav naj bi povojna oblast podcenjevala premoženje oziroma ga vrednotila le do višine 30 % realne vrednosti, pa sodišče pojasnjuje, da se je upošteval komisijski zapisnik v obsegu ugotovitve dejanskega stanja nepremičnin v času podržavljenja, ne pa tudi cenitev oziroma vrednost podržavljenih nepremičnin, ki je navedena v zapisniku.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS s sodbo kot neutemeljeno zavrnilo.