Jedro

Tožnikov predlog, ki zgolj ob navezavi na okoliščine konkretnega primera zatrjuje, da je odločitev o zadevi materialnopravno napačna, je po vsebini revizija, kot taka pa ob dejstvu, da o obsegu odškodninske odgovornosti delodajalca obstaja obsežna sodna praksa, ne zadosti zahtevam, ki jih zakon določa za predlog za dopustitev revizije.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 29.390,74 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je, da tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka. Zavzelo je stališče, (1) da ustavitve tožnika s strani roparja ni mogoče šteti kot ravnanja v funkcionalni zvezi z delom, ker ga ropar ni ustavil zaradi dejavnosti ali pristojnosti delodajalca, ampak da bi si priskrbel vozilo za beg, (2) da dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo pri opravljanju terenskega dela s terenskim vozilom, še ne utemeljuje sklepa, da je šlo za nevarno dejavnost, in (3) da zahteva, da bi se delavcu dala navodila za varno ukrepanje v primerih, ki se ne pripetijo pri delu ali v zvezi z delom, presega vsakršno pravo in razumno mejo, in zato ni podana vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo.

3. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije postavlja vprašanji, ali sta podani krivdna in objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca, in trdi, da v sodni praksi ni identičnega primera in je že zaradi tega treba revizijo dopustiti. Nato ponovi dosedanje navedbe, s katerimi je utemeljeval vsakega od temeljev odgovornosti, in sicer, da je bil žrtev prav zaradi lastnosti vozila, ki ga je v kritičnem trenutku v okviru svojega delovnega mesta moral upravljati, da je bil na kritičnem kraju zaradi opravljanja dela in ne po svoji želji, da bi ga delodajalec moral poučiti, kako se v tovrstnih situacijah reagira, in da se v primeru poučitve tožnik v konkretnem primeru ne bi obnašal, kot se je, in do škode najverjetneje ne bi prišlo.

4. Predlog ni popoln.

5. V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, in na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito (četrti odstavek 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Predlog s postavljenima vprašanjema o obstoju krivdne in objektivne odgovornosti v obravnavanem primeru in trditvijo, da identičnega primera v sodni praksi še ni, ni zadostil tem zahtevam. V sodni praksi so že izoblikovana pravila o odgovornosti delodajalca za škodo, ki je nastala delavcu pri delu ali v zvezi z njim, obstaja pa tudi obsežna sodna praksa o kriterijih za presojo krivdne in objektivne odgovornosti. Da bi bilo vprašanje postavljeno natančno in konkretno, bi moralo biti sporno stališče izpodbijane sodbe umeščeno v kontekst stališč, ki so se že izoblikovala v sodni praksi, in bodisi obrazloženo zatrjevano, da gre za odstop od sodne prakse, bodisi obrazloženo navedeno, zakaj je sporno stališče nezakonito. Tožnikov predlog, ki zgolj ob navezavi na okoliščine konkretnega primera zatrjuje, da je odločitev v zadevi materialnopravno napačna, je po vsebini revizija, kot taka pa ob dejstvu, da o obsegu odškodninske odgovornosti delodajalca obstaja obsežna sodna praksa, ne zadosti zahtevam, ki jih zakon določa za predlog za dopustitev revizije.

7. Po navedenem je Vrhovno sodišče predlog zavrglo (377. člen ZPP).