Jedro

Da nekdo ni v dobri veri, mora druga stranka izrecno zatrjevati in tudi dokazati. Tovrstnih navedb tožeča stranka v tej pravdi ni podala, dejanska situacija je bila drugačna kot v zadevi II Ips 220/2006, saj je na sklenitev kupoprodajne pogodbe tožnik opozoril šele v ugovoru tretjega zoper sklep o izvršbi. Lastninska pravica se na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. V času zaznambe izvršbe tožnik še ni bil lastnik nepremičnine. Ničesar ni navedel o tem, kako je toženec pred vložitvijo predloga za izvršbo vedel za obstoj kupoprodajne pogodbe, nima torej niti dejanskih navedb, ki bi lahko kazale, da toženec ni bil v dobri veri. Ob dejanskih ugotovitvah, da je tožnik lastninsko pravico pridobil že po tistem, ko je toženec pridobil zastavno pravico, je odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrne, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba po sklepu In 1 Okrajnega sodišča v Kopru nedopustna na nepremičnino s parc.št. 385/3 k.o. S., do ene polovice, ki je last tožnika. Tožeči stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 648,36 EUR. Tožnik je res sklenil kupoprodajno pogodbo za nepremičnino pred zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke, vendar se na podlagi pravnega posla lastnina pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Tožnik je lastninsko pravico pridobil, ko je bila hipoteka že vpisana. Po vpisu hipoteke sprememba lastništva nepremičnine na pravice upnika ne vpliva več in tožnik nima nobene pravice, ki bi preprečevala izvršbo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je argumentacija, da samo originarna pridobitev lastninske pravice pred pridobitvijo zastavne pravice v izvršbi preprečuje izvršbo, napačna. Upnik se je namreč skliceval na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr.št. 220/2006, ki te argumente širi tudi na pravnoposlovno pridobitev. Bistveno je, da je pravica tožnika, da ne plača tujega dolga, močnejša od pravice toženca kot upnika, da pride do poplačila iz premoženja osebe, ki ni dolžnik. Pravno odločilno je, da se na zaupanje v zemljiško knjigo lahko sklicuje samo toženec, ki je zastavno pravico pridobil s pravnim poslom. Do tega se sodišče ni opredelilo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da toženec ni bil v dobri veri, saj je vedel, da je tožnik pridobil lastninsko pravico od njegovega dolžnika D. M. preden je toženec sploh pridobil terjatev, v zvezi s katero se vodi izvršba. Neštetokrat je bilo razsojeno, da se nepošteni pridobitelj ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tega tožnik v konkretnem primeru ni posebej izpostavljal, vendar ne drži, da ni navajal ničesar glede vestnosti in poštenja. Že sam način pridobitev zastavne pravice po stališču ustavnega sodišča izključuje pravico toženca sklicevati se na dobro vero.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, ugotovljena so bila vsa odločilna dejstva glede na navedbe pravdnih strank, sodba je tudi obrazložena, sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene niti zatrjevane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) kršitve postopka.

Dejanske navedbe tožeče stranke so bile naslednje: dne 26.3.1994 je z D. M. (dolžnikom v izvršilnem postopku) sklenil kupoprodajno pogodbo za stanovanjsko hišo, ki je predmet izvršbe. Pogodba je bila v zemljiški knjigi realizirana 4.11.2005. Medtem je sodišče na podlagi sklepa o izvršbi dne 21.6.2004 zaznamovalo sklep o izvršbi in vknjižilo hipoteko na nepremičnini. Tožnik je v ugovoru tretjega opozoril toženca, upnika v izvršilnem postopku, na svojo pravico (ugovor je bil vložen šele 21.11.2005). Ko se je tožnik vknjižil v zemljiško knjigo, tam ni bila vpisana prepoved odtujitve in obremenitve. Drugi navedb tožeča stranka ni podala. Odločba v zadevi II Ips 220/2006 v tem postopku ni uporabna, kot je to že podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Bistveno za odločitev v zadevi II Ips 220/2006 je bilo namreč dejstvo, da toženec (upnik v izvršilnem postopku ) ob vložitvi predloga za izvršbo ni bil v dobri veri. Še v času, ko je med upnikom in dolžnikom tekla pravda, iz katere je izviral izvršilni naslov, je namreč kupec obvestil upnika, da je sklenil kupoprodajno pogodbo za nepremičnino, da pa se zaradi začasne odredbe prepovedi odsvojitve in obremenitve, ki je bila izdana v tej pravdi, ne more vpisati kot lastnik. Ob takem specifičnem dejanskem stanju pa ni mogoč zaključek, da argumentacija ustavnega sodišča, ki se je izrecno nanašala na originarno pridobitev lastninske pravice, na splošno velja za vse primere, ko se hipoteka pridobi v izvršilnem postopku.

Eno od splošnih načel v civilnem pravu je domneva dobre vere. Da nekdo ni v dobri veri, mora druga stranka izrecno zatrjevati in tudi dokazati. Tovrstnih navedb tožeča stranka v tej pravdi ni podala, dejanska situacija je bila drugačna kot v zadevi II Ips 220/2006, saj je na sklenitev kupoprodajne pogodbe tožnik opozoril šele v ugovoru tretjega zoper sklep o izvršbi. Lastninska pravica se na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. V času zaznambe izvršbe tožnik še ni bil lastnik nepremičnine. Ničesar ni navedel o tem, kako je toženec pred vložitvijo predloga za izvršbo vedel za obstoj kupoprodajne pogodbe, nima torej niti dejanskih navedb, ki bi lahko kazale, da toženec ni bil v dobri veri. V času vpisa hipoteke je bil zato upnik v dobri veri, da je lastnik nepremičnine, ki je bila predmet izvršbe, dolžnik (dolžnik je takrat tudi bil lastnik te nepremičnine).

Po določbi drugega odstavka 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pridobi upnik z zaznambo izvršbe zastavno pravico na nepremičnini tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Ob dejanskih ugotovitvah, da je tožnik lastninsko pravico pridobil že po tistem, ko je toženec pridobil zastavno pravico, je odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrne, pravilna. V zvezi s pritožbenimi navedbami je treba le dodati, da vprašanje prepovedi odtujitve in obremenitve v tej pravdi ni relevantno.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).