Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 7.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1998 dalje do plačila. Pritožbi tožene stranke je nato sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino znižalo na znesek 4.800.000 SIT, za začetek teka zamudnih obresti od dosojenega zneska pa je določilo 9.3.2000. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava proti odločitvi o spremembi višine dosojene odškodnine in odločitvi o teku zamudnih obresti. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke, kar pomeni, da bi ji bila tožena stranka dolžna plačati pri sodišču prve stopnje dosojeno odškodnino v znesku 7.300.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi najmanj od dne 30.6.1998 dalje do plačila. Pri določitvi višine odškodnine bi bilo treba upoštevati, da je tožnik utrpel večji obseg škode tako iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti. Revizija poudarja, da je bil tožnik dvakrat operiran, da je prestajal dalj časa trajajoče srednje hude telesne bolečine, da je nosil mavec in da je bilo premalo upoštevano, da je pred škodnim dogodkom bil zelo aktiven, da pa se mu je sedaj življenjski ritem upočasnil. Njegova poklicna uspešnost je upadla, prenehal pa se je ukvarjati tudi z jadranjem. Ugotovljena brazgotina na desni rami je tolikšna, da je mogoče govoriti o skaženosti. Končno pa ni bilo upoštevano, da je tožena stranka namerno zavlačevala postopek. Sledeč sodni praksi je čas čakanja na odškodnino pomemben element pri opredelitvi njene višine. Ob uporabi določbe drugega odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) bi zakonite zamudne obresti od prvotno ponujenega zneska 800.000 SIT morale teči celo od 5.5.1997 dalje. Odločitev sodišča prve stopnje, da zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo od 30.6.1998 dalje, je torej pravilna.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da bi pri opredelitvi višine odškodnine iz posameznih škodnih postavk ne upoštevala kriterijev iz določbe 200. in 203. člena ZOR. Znižanje na prvi stopnji dosojene odškodnine od zneska 7.300.000 SIT na 4.800.000 SIT ima namreč svojo podlago v ugotovljenih dejstvih in v primerljivosti s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje. Na prvi stopnji dosojena odškodnina bi tako po posameznih postavkah kot v celoti glede na obseg ugotovljene škode presegla višino odškodnine v primerljivih škodnih primerih. Tožnik je utrpel izpah sklepa med desno ključnico in lopatico, zlom desne koželjnice v zapestju in zvin vratne hrbtenice. Obseg poškodovanja tudi ob ugotovljenih trajnih posledicah njegove škode ne uvršča med škode večjega obsega. Res je, da je bil dvakrat operiran, da je nosil mavec in da je poleg nekajdnevnega prestajanja hudih telesnih bolečin prestajal še dober mesec telesnih bolečin srednje moči in da je bil šest dni hospitaliziran, vendar pa mu iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni mogoče prisoditi višje odškodnine od zneska 1.100.000 SIT, kakor je to storilo sodišče druge stopnje. Omejena gibljivost desne rame in desnega zapestja ter značilne posledice zvina vratne hrbtenice so glede na izvedensko mnenje in ob dejstvu, da je ob škodnem dogodku tožnik bil star šele 32 let, utemeljile določitev razmeroma visoke odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti (3.500.000 SIT). Pri tem je prišla do izraza okoliščina, da je izvedenec zmanjšanje življenjskih aktivnosti opredelil z razmeroma visokim odstotkom in da se je tožnik zaradi posledic škodnega dogodka bil prisiljen odpovedati nekaterim dejavnostim, ki zahtevajo popolno gibljivost ramen in zapestja desne roke (kar se nanaša posebej na vodenje jadrnic). Znižanje odškodnine zaradi skaženosti desnega ramena od 400.000 SIT na 200.000 SIT pa ima vso podlago v dejstvu, da je navedena brazgotina vidna le tedaj, kadar je rama razgaljena. Odškodnine v skupnem znesku 4.800.000 SIT, ki predstavlja primerno satisfakcijo za tožniku prizadejano nepremoženjsko škodo, torej ni mogoče zviševati.

Revizija ima sicer prav, da je pri opredelitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo potrebno glede na sodno prakso upoštevati tudi čas čakanja na njeno določitev. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre niti za opazno dolgotrajen postopek (škodni dogodek se je pripetil dne 11.7.1996, sodišče prve stopnje pa je o stvari - po razveljavitvi svoje sodbe z dne 30.6.1998 - odločilo dne 9.3.2000), niti ni mogoče iz podatkov spisa ugotoviti, da bi tožena stranka postopek namerno zavlačevala. V skladu s sodno prakso na dan sojenja pri sodišču prve stopnje je tudi odločitev, da zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska odškodnine tečejo od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje, torej od 9.3.2000 dalje. Zavzemanje za stališče, da bi te obresti morale teči od dneva prvega sojenja pri sodišču prve stopnje (30.6.1998) nima podlage niti v materialnem pravu, niti v njegovi razlagi s stališča sodne prakse. Višina odškodnine je bila po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje z dne 30.6.1998 na zadnji glavni obravnavi dne 9.3.2000 opredeljena po vrednostnih merilih, kakršna so bila ob navedenem zadnjem sojenju. Odločitev sodišča druge stopnje, ki je začetek teka zakonskih zamudnih obresti opredelilo z dnevom sojenja dne 9.3.2000, je torej pravilna.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.