Jedro

Upravičenec do kupnine v denacionalizacijskem postopku je v primeru kmetijskega zemljišča ali gozda Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in ne tudi Slovenski odškodninski sklad, tudi če je v obliki odškodnine (obveznic) sodeloval pri vračanju podržavljenega premoženja. Sredstva za kritje obveznosti iz obveznic Slovenski odškodninski sklad dobi od Sklada kmetijskih zemljišč izven konkretnih denacionalizacijskih postopkov, tako kot določajo členi 9 in 11 Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu ter člen 20/7 Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nepremičnino (po parcelaciji) parc. št. 3203/1 - njiva v izmeri 1554 m2 in parc. št. 3203/2 - gozd v izmeri 1360 m2, obe pod vl. št. 1177 k.o. ......, vrnilo v last upravičenca J. B. iz Črnomlja. Zavezanec za vrnitev teh nepremičnin v naravi je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, za del istih nepremičnin, ki pa ga ni mogoče vrniti v naravi, to je za 1093 m2 nekdanje parcele št. 3203 - gozd, prej pašnik, za katerega se plača odškodnina, je sodišče prve stopnje dalo v začasno upravljanje predlagatelju J.B., ki ga je določilo za skrbnika za poseben primer. Nadalje je sodišče prve stopnje sklenilo, da sta Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter Kmetijska zadruga Črnomelj po pravnomočnosti sklepa nepremičnino parc. št. 3203/1 - njiva in parc. št. 3203/2 - gozd dolžna izročiti v posest skrbniku za poseben primer. Predlagatelj J. B. je dolžan Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS glede na prejeto kupnino po kupni pogodbi z dne 9.11.1962 plačati znesek v višini 54.525,20 SIT v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa z zakonitimi zamudnimi obrestmi in valorizacijo v skladu s členom 44/VII Zakona o denacionalizaciji, zavezanec Slovenski odškodninski sklad d.d., Ljubljana pa je iz naslova podržavljenih nepremičnin dolžan za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, v roku treh mesecev izročiti v korist pokojnega upravičenca J. B., obveznice izdane v ta namen in sicer v višini 23.943,00 SIT ali 232,54 DEM. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsak udeležec trpi svoje stroške postopka in da bodo po pravnomočnosti sklepa po uradni dolžnosti opravljeni ustrezni zemljiškoknjižni vpisi. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil Slovenski odškodninski sklad d.d., Ljubljana, torej tretji nasprotni udeleženec, ki v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) ter smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sklepa v smislu pritožbenih navedb. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je kupnino v znesku 20.035,00 din oziroma 260,45 USD, ki je bila leta 1962 plačana upravičencu za odvzeto zemljišče in ki jo mora, upoštevaje 72. člen Zakona o denacionalizaciji, sedaj plačati predlagatelj, v celoti dosodilo Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Navaja, da sta, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, zavezanca za vrnitev denacionaliziranega premoženja dva, in sicer Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki upravičencu v naravi vrača 73% predmetnega premoženja, ter Slovenski odškodninski sklad d.d., ki je zavezanec za odškodnino za preostalih 27% premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Pritožnik meni, da bi bilo glede na navedeno pravilno, da se kupnina upošteva pri obeh zavezancih in sicer v ustreznem sorazmerju. Pritožba je bila vročena predlagatelju postopka kot tudi obema preostalima nasprotnima udeležencema, ki na pritožbo niso odgovorili. Pritožba ni utemeljena. V tem postopku je sporno le še vprašanje, kateremu od nasprotnih udeležencev mora predlagatelj J. B. iz Črnomlja vrniti oziroma plačati valorizirani znesek kupnine, prejete za nepremičnine, ki so bile vrnjene v denacionalizacijskem postopku. Ta kupnina ni več sporna in znaša 20.035,00 din ali 260,45 USD ali 54.525,20 SIT, kar je ob podržavljenju predstavljalo več kot 30% dejanske vrednosti odvzete nepremičnine in jo je zato treba v skladu s prvim odstavkom 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91-1, v nadaljevanju ZDen) vrniti. Spor o tem, kdo je upnik navedenega zneska kupnine, je nastal zato, ker je ob denacionalizacijskem postopku prišlo do ugotovitve, da premoženja v celoti ne bo mogoče vrniti v naravi, ampak za približno 27% denacionaliziranega premoženja tudi v obliki odškodnine oziroma delnic, zaradi navedenega pa je Slovenski odškodninski sklad d.d. prepričan, da gre ne samo Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ampak tudi njemu del kupnine, in sicer v sorazmreju z zgoraj navedenimi obveznostmi pri vračanju te nepremičnine. Pritožbeno sodišče temu ne sledi. ZDen nima posebne določbe o tem, kako se kupnina (ali bolje nekdaj prejeto nadomestilo za podržavljeno premoženje) iz prvega odstavka 72. člena razdeli med posamezne zavezance vračila denacionaliziranega premoženja, če sploh se, treba si je pomagati z določbami, ki posredno določajo porazdelitev finančnih sredstev iz naslova denacionalizacijskih postopkov. V poštev prideta Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu (Ur. l. RS, št. 7/93, v nadaljevanju ZSOS) ter Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 10/93, vnadaljevanju ZSKZ). 9. člen ZSOS določa, da se sredstva za kritje obveznosti Slovenskega odškodninskega sklada iz izdanih obveznic oblikujejo na podlagi upravljanja in razpolaganja z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi: a) na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij; b) iz dela kupnin, pridobljene s prodajo družbenih stanovanjskih hiš in stanovanj, ter celotna kupnina za prodana podržavljena stanovanja, če upravičenci po Zakonu o denacionalizaciji niso uveljavljali zahtevkov; c) od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ter d) iz drugih virov, določenih z zakonom. Kupnine iz naslova vrnjenih kmetijskih zemljišč ali gozdov določba torej ne omenja. Določa le to, da sredstva za kritje obveznosti Slovenskega odškodninskega sklada prihajajo tudi iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Določba 11. člena istega zakona gre še malo dlje in določa, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS sredstva iz točke c) 9. člena zagotavlja med drugim v višini 10% pogodbenih obveznosti iz naslova kupnin in zakupnin za kmetijska zemljišča in gozdove, ta obveznost Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS pa preneha, ko so pokrite vse obveznosti do upravičencev iz naslova nacionaliziranih kmetijskih zemljišč in gozdov. ZSKZ do sedaj navedeno določa povsem enako, le iz zornega kota drugega sklada, Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Sedmi odstavek 20. člena namreč jasno določa, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS 10% priliva sredstev iz naslova kupnin in zakupnin za kmetijska zemljišča in gozdove v skladu s posebnim zakonom vplačuje v Slovenski odškodninski sklad. Porazdelitev kupnine, kot jo zahteva pritožnik, torej ni predmet tega postopka. Plačilo (oziroma vračilo) kupnine je pravilno določeno v korist Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, saj bo (ali pa morda že je) le-ta potem določene odstotke kupnine vplačal v Slovenski odškodninski sklad. Ti odstotki bodo sorazmerni s celotnimi obveznostmi, ki jih ima Slovenski odškodninski sklad in ne sorazmernimi vsakemu denacionalizacijskemu postopku posebej. Sklad kmetijskih zemljišč je pač tisti, ki gospodari s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, Slovenski odškodninski sklad pa je le zavezanec v določenih primerih, ko premoženja ni mogoče vrniti v naravi, v takem primreu pa mu Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, kot upravičenec kupnine vplača določena sredstva, s katerimi potem Slovenski odškodninski sklad lahko pokrije obveznosti iz naslova odškodnin oziroma v ta namen izdanih obveznic. Po preizkusu izpodbijanega sklepa se torej izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.