Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik bi se moral na poziv tožene stranke zglasiti na delu, ne glede na to, da je štel, da ga ni pozvala na ustrezno delovno mesto. Tako bi moral ravnati ne glede na predhodne razgovore o realizaciji sodne odločbe, s katero je bil integriran v delovno razmerje pri toženi stranki, saj o ponovnem nastopu dela predhodno ni bilo še ničesar dogovorjenega. Poleg tega tožena stranka nastopa dela tudi ni pogojevala s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto, tako da bi tožnik problem ustrezne zaposlitve lahko reševal tudi še po vrnitvi na delo.
Revizija se zavrne.
Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2007. Zaradi začasnega zadržanja izredne odpovedi v zvezi z nasprotovanjem sindikata je tožniku v breme tožene stranke priznalo pravice iz delovnega razmerja do 5. 6. 2007, za naprej pa zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja zavrnilo. Ugotovilo je, da se po predhodno pravnomočno končanem delovnem sporu, v katerem je uspel, tožnik na poziv tožene stranke dne 2. 4. 2007 in naslednje dni neutemeljeno ni zglasil na delu, tako da je s tem najmanj iz hude malomarnosti huje kršil delovne obveznosti pri toženi stranki.
2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati njegova pogajanja glede nadaljevanja dela pri toženi stranki, h kateri se je želel vrniti. Tožena stranka tožnika ni pozvala na njegovo prejšnje delovno mesto, temveč na neustrezno delo z bistveno nižjo plačno osnovo. Zato je sodišče zmotno presodilo, da se neutemeljeno ni odzval na poziv tožene stranke oziroma da je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker se na neustrezni poziv ni odzval. 4. V odgovoru na revizijo je tožena stranka predlagala njeno zavrnitev.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).
7. Sodišče je ugotovilo, da se tožnik dne 2. 4. 2007 ni odzval na poziv tožene stranke, da se na podlagi predhodne pravnomočne sodne odločbe vrne na delo in je šele 19. 4. 2007 na podlagi poziva na zagovor toženo stranko obvestil, da je za vrnitev na delo še naprej zainteresiran in se o tem želi še naprej pogajati.
8. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da bi se tožnik na poziv tožene stranke dne 2. 4. 2007 in v naslednjih dneh moral zglasiti na delu, ne glede na to, da je štel, da ga tožena stranka ni pozvala na ustrezno delovno mesto. Tako bi moral ravnati ne glede na predhodne razgovore o realizaciji sodne odločbe, s katero je bil integriran v delovno razmerje pri toženi stranki, saj o ponovnem nastopu dela predhodno ni bilo še ničesar dogovorjenega. Poleg tega tožena stranka nastopa dela tudi ni pogojevala s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto, tako da bi tožnik problem ustrezne zaposlitve lahko reševal tudi še po vrnitvi na delo. Glede na to je sodišče utemeljeno presodilo, da pomeni tožnikovo ignoriranje poziva na delo hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, storjeno najmanj iz velike malomarnosti, zaradi katere mu je tožena stranka zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1).
9. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
10. Izrek o stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.
Op. št. (1): Podobna stališča je sodišče glede poziva in vrnitve na delo zastopalo tudi v sklepu VIII Ips 417/2006 z dne 26. 6. 2007.