Jedro

Ker je bil poziv na delo po pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito, jasen in nedvoumen, bi se tožnik moral nanj odzvati in se zglasiti na delo pri toženi stranki. Ker tega ni storil, mu je tožena stranka zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2., 4. in 5. odstavek).

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2007 (1. odstavek) ter ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje trajalo pri toženi stranki do dne 5. 6. 2007 (2. odstavek). V nadaljevanju je sodišče toženi stranki naložilo vpis delovne dobe v delovno knjižico od dne 5. 5. 2007 do 5. 6. 2007 in za ta čas priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, od tega plačilo pripadajočega nadomestila plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, obračun in plačilo davkov in prispevkov, vse v roku 15 dni pod izvršbo (3. odstavek). Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 5. 6. 2007 dalje in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 5. 6. 2007 dalje je zavrnilo (4. odstavek). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (5. odstavek).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper 1., 2., 4. in 5. odstavek sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v zadevi samo odloči, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in vključno s stroški postopka. Navajal je, da je po njegovi oceni sodba sodišča prve stopnje nepravilna. Med strankama so po sodni odločbi v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja potekala pogajanja, kar dokazujejo listine in izjave prič. V tej smeri je potrebno upoštevati tudi dopis tožene stranke, to je kot predlog za ureditev spornega razmerja ter tožnikov odgovor, ki ga je podal 19. 4. 2007. Tožnik je imel ves čas namen nadaljevati delo pri toženi stranki na ustreznem delovnem mestu in ob ustrezni plači. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da se stranki nista uspeli sestati marca 2007, pri čemer je tožena stranka dne 15. 3. 2007 tožniku odgovorila, da ji termin sestanka, ki ga je tožnik predlagal ne ustreza zaradi zadržanosti direktorja. Namesto sestanka je tožnik prejel poziv na delo. Na podlagi sodbe je ponovno „oživela“ stara pogodba o zaposlitvi z vsemi pravicami in obveznostmi za obe pogodbeni stranki, zato nove pogodbe o zaposlitvi ni bilo potrebno sklepati. Tožena stranka bi tožnika lahko pozvala le na njegovo prejšnje delovno mesto. Po vrnitvi na delo tožnik ne bi smel biti v slabšem položaju, kot bi bil, če mu delovno razmerja pred tem ne bi nezakonito prenehalo. Ponujeno delovno mesto „operater na CNC stroju“ za tožnika ni bilo primerno. Pred odpovedjo je tožnik delal kot vodja službe kontrole (VI. stopnja), kar je vodstveni položaj, ponujeno delovno mesto pa pomeni delovno mesto v proizvodnji. Poleg tega je bila tožniku ponujena plača le v višini 402,00 EUR, gre za plačo za I. tarifni razred (po Kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo) in ne za VI. tarifni razred, kot ga je imel tožnik pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Glede na ponudbo tožene stranke v pozivu od tožnika ni bilo mogoče pričakovati, da se bo zglasil na sedežu družbe, saj ponudba tožene stranke ni bila ustrezna. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je tožnika pozvala na delo upoštevaje pravnomočno sodbo, vendar le-ta na delo ni prišel. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni ponujala v podpis nove pogodbe, pač pa ga je le pozvala nazaj na delo. Osnovna obligacija delavca je, da pride na delo. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3; v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 20. 4. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti na podlagi določil 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR). Tožniku je bila podana odpoved iz razloga, ker da se kljub pozivu z dne 26. 3. 2007 ni zglasil na delo, na delo pa ga je tožena stranka pozvala, ker je bila to dolžna storiti upoštevaje pravnomočno sodno odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 226/2006-2 z dne 30. 11. 2006, s katero je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje Pd 120/2004 z dne 9. 11. 2004, s katero je sodišče odločilo, da se odločba disciplinske komisije tožene stranke z dne 20. 3. 2002 in sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 5. 5. 2002 spremenita tako, da se tožnika spozna za odgovornega za kršitev delovnih obveznosti, ker je prinesel pivo na delovno mesto in dopustil, da sta sodelavca uživala alkohol med delovnim časom in mu zaradi tega izreklo disciplinski ukrep, javni opomin, v preostalem je odločbi razveljavilo, prav tako pa je sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas priznati in izplačati vse pravice iz dela, za čas od 2. 11. 2001 dalje pa izplačati razliko v plači med plačo, ki jo je tožnik prejemal pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki. Navedeno pomeni, da je bila tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo potem, ko je prejela pravnomočno sodno odločbo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožniku dne 26. 3. 2007 poslala dopis, s katerim ga je pozvala, da se dne 2. 4. 2007 ob 8.00 uri zglasi pri toženi stranki zaradi sprejema na delovno mesto „operater na CNC stroju“.

Ob navedenem ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom, da tožnikova zaposlitev na novem delovnem mestu ni bila primerna iz razloga, ker je imel predhodno podpisano pogodbo o zaposlitvi za VI. tarifni razred. Poziv na delo je tudi po oceni pritožbenega sodišča bil jasen in nedvoumen in bi se tožnik moral zglasiti določenega dne 2. 4.2007 na delo k delodajalcu. Iz Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tudi izhaja, da se delo „operaterja na CNC stroju“ opravlja tako v V. ko v IV. tarifnem razredu, iz izvedenih dokazov pa tudi izhaja, da je bila pogodba o opravljanju nalog vodenja oddelka kontrole z dne 1. 3. 1998, na katero se sklicuje tožnik enostransko razvezana dne 24. 11. 1999 in pogodbeni stranki sta v III. točki določili, da se po prenehanju veljavnosti pogodbe o opravljanju nalog v celoti uporabljajo določila osnovne pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pa za rešitev spora niti ni relevantno.

ZDR v členih 31., 32. in 34. člena določa obveznosti delavca in določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, v določenih primerih pa tudi drugo delo, prav tako mora upoštevati delodajalčeva navodila in mora tudi delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Ker navedenega tožnik ni spoštoval in se ni zglasil na delo kljub izrecnemu pozivu tožene strank, in je na poziv na delo toženi stranki le odgovoril, da ga še vedno preučuje, je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po prejemu tožnikovega odgovora z dne 19. 4. 2007 je bila tožena stranka seznanjena z razlogi za tožnikovo odsotnost z dela (2. odstavek 110. člena ZDR) in je tožniku nato upoštevaje določila 83. člena ZDR (tožnik se zagovora ni udeležil) dne 20. 4. 2007 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi ter ugotovila, da nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem ni mogoče. Glede na podane pritožbene ugovore tožnika pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je prišlo do novega (konkretnega) spora pri izvršitvi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče pritožbenemu zahtevku tožnika za reintegracijo ugodilo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje povsem jasno izhaja, da tožena stranka nastopa dela tožniku ni pogojevala s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi, nove pogodbe mu niti ni predložila, kar pa pomeni, da zaradi tega tudi ni bilo utemeljenega razloga ta tožnikovo odsotnost z dela – točneje za neodzivanje na poziv na delo po pravnomočni sodbi. Tožena stranka bi lahko tožniku v podpis ponudila tudi novo pogodbo, ki pa bi seveda lahko veljala le, če bi se tožnik z njo strinjal in jo tudi podpisal. Ker pa tožena stranka ni tožniku ponudila nove pogodbe o zaposlitvi je poziv na delo pomenil lahko le poziv na delo na delovnem mestu na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

Ker je Sindikat ... nasprotoval podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 1. odstavka 85. člena ZDR in je tožnik še istega dne zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni učinkovalo do poteka 30 dnevnega roka za sodno varstvo, to pa je do dne 5. 6. 2007. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka, ko je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper izpodbijani delo sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1).