Jedro

Tožnik je bil že ob nastopu dela zmožen le za delo vratarja (ne za delo varnostnika), za to delo je tudi po poslabšanju zdravstvenega stanja še vedno zmožen, tako da ni podlage za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti (češ da ni zmožen za delo varnostnika).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2006 in št. ... z dne 9. 2. 2006 in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, stroškovno zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca, št. ... z dne 26. 7. 2006 in odločbo Območne enote ..., Izpostava ..., št. ... z dne 9. 2. 2006 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na določenem lažjem delu, kjer ne bo fizičnih obremenitev, daljše prisilne drže telesa, daljših obhodov, kjer bo izmenično stal in sedel, ne na delu, kjer je potrebna spretnost rok in prstov s polnim delovnim časom od 14. 4. 2005 dalje. Obenem je odločilo, da se je tožnik dolžan prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje v 30 dneh od vročitve te sodbe in da bo o pravici do nadomestila za invalidnost in njegovi višini odločil toženec s posebno odločbo ter tožencu naložilo, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 414,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na številko ..., pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil delodajalec že pred sprejemom tožnika na delovno mesto varnostnik – vratar seznanjen z dejstvom, da tožnik ni zmožen za delo varnostnika in težja fizična dela, kot to ugotavlja zdravnik na pregledu pred zaposlitvijo v izvidu dne 3. 11. 1999. Delodajalec je tožnika kljub temu zaposlil na tem delovnem mestu, ki ga je opravljal od 2. 11. 1999 do 28. 2. 2002 in od 12. 7. 2002 do 30. 9. 2002. Ne glede na naziv delovnega mesta pa je tožnik opravljal le delo vratarja. Invalidski komisiji sta na podlagi istih izvidov, kot jih je upoštevalo sodišče ter še osebnega pregleda ugotovilo, da je kljub poslabšanju njegovega zdravstvenega stanja, glede na to, da je bil že zaposlen z omejitvami pri delu, kar je razvidno iz zdravniškega spričevala, še naprej zmožen za delo pod enakimi pogoji, kot se je na tem delu zaposlil, zaradi česar invalidnosti ni mogoče ugotoviti. Na podlagi omejitev, ki jih je ob upoštevanju tožnikovega zdravstvenega stanja postavila dr. M.C., meni, da bi tožnik še naprej lahko opravljal delo na delovnem mestu, še zlasti glede na dejstva, da je s soglasjem delodajalca dejansko opravljal samo delo vratarja in da v smislu 60. člena ZPIZ-1 ni zmanjšane zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Vztraja, da sta izpodbijani odločbi pravilni.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabilo materialno pravo.

Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 3. alinejo 2. odstavka iste določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Kot svoj poklic se glede na 3. odstavek 60. člena ZPIZ-1 šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Tako se glede na vse navedeno kot svoj poklic, ki je podlaga za ocenjevanje invalidnosti, šteje določeno delo na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec razporejen na podlagi pogodbe o zaposlitvi in vsa druga dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določeno delo, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Kot delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, se šteje tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi in ki ga je zavarovanec tudi dejansko opravljal. V tožnikovem primeru je to delo vratarja. Kot je tožnik sam izpovedal, se je v letu 1999 zaposlil v podjetju F. d.o.o., kjer je opravljal delo vratarja v vratarnici, ni pa opravljal dela varnostnika kljub temu, da je bil naziv njegovega delovnega mesta vratar – varnostnik. Preden se je tožnik zaposlil, je bil dne 3. 11. 1999 pregledan pri specialistu medicine dela, ki je glede delovnega mesta varnostnika – vratarja ocenil, da tožnik ni zmožen za delo varnostnika in težja fizična dela in za dela, kjer se zahteva normalna moč pesti, zmožen pa je za ustrezna lažja fizična dela v delovnem okolju, kjer ni izpostavljen kritičnemu ropotu, na primer za delo vratarja. Tožnik je bil torej že od vsega začetka zmožen le za delo vratarja, na katerem je tudi ves čas delal, ni pa delal na delu varnostnika. Enako, da je tožnik opravljal le delo vratarja, ne pa dela varnostnika, je ugotovilo že sodišče prve stopnje, vendar pa je kljub temu štelo, da je bil tožnik razporejen na delo varnostnik – vratar in da je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati to delo. Takšno stališče pa je zmotno, saj tožnik dela varnostnika nikoli ni delal in tudi za to delo po mnenju specialista medicine dela ni bil zmožen tako, da do omejene delovne zmožnosti za delo varnostnika, v času dela, ni prišlo. V zvezi s predlogi (izvid z dne 8. 11. 2000 in z dne 14. 4. 2005), da se pri tožniku uredi III. kategorija invalidnosti, je tožnikova zdravnica specialistka za nevrologijo pojasnila, da je takšen predlog podala zato, da se tožniku, ker je bil razporejen na delovno mesto varnostnik – vratar, dejansko pa je delal samo kot vratar, priznajo omejitve, da ni zmožen delati vseh del, ki so predvidene za delovno mesto varnostnik – vratar. Torej je bila tudi tožnikova lečeča specialistka seznanjena, da dela tožnik le na delu vratarja. Za to delo pa je menila, da ga lahko opravlja, če ne bi bil predolgo časa v istem položaju, da ne bi samo sedel, ampak bi izmenoma sedel in stal, lahko bi komuniciral s strankami, vse, kar je povezano s spretnostjo rok in z dvigovanjem bremen, pa ne bi smel opravljati. Delo s takšnimi omejitvami je tožnik tudi opravljal, saj je zaslišan pred prvostopnim sodiščem izpovedal, da je na delu vratarja sedel v vratarnici, imel je možnost vstati in se razgibati, zapisoval je prihode in odhode delavcev ter telefoniral. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zmožen le za delo vratarja, ni pa zmožen za delo varnostnika – vratarja oziroma za delo varnostnika in da tega dela nikoli ni opravljal, je nepravilno uporabilo 1. odstavek in 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu na tej podlagi priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil namreč že ob nastopu dela zmožen le za delo vratarja (ne pa za delo varnostnika) in za to delo je še vedno zmožen po oceni specialistke nevrologinje, kakor kljub ugotovljenemu poslabšanju tudi po mnenju obeh invalidskih komisij.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. I-4073459 z dne 26. 7. 2006 in z dne 9. 2. 2006 in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, stroškovno zavrnilo.