Jedro

V skladu z zdravniškim spričevalom o oceni delovne zmožnosti tožnika pred nastopom dela je bil ta sposoben le za dela vratarja. Tudi dejansko je opravljal le ta dela. Za tožnikov poklic zato ni mogoče šteti tudi poklica varnostnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 9. 2. 2006 in 26. 7. 2006, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na določenem lažjem delu, kjer ne bo fizičnih obremenitev, daljše prisilne drže telesa, daljših obhodov, kjer bo izmenično stal in sedel, ne na delu kjer je potrebna spretnost rok in prstov, s polnim delovnim časom od 14. 4. 2005 dalje. Nadalje je naložilo tožniku, da se prijavi pri zavodu za zaposlovanje v 30. dneh od vročitve te sodbe, ter odločilo, da bo o pravici do nadomestila za invalidnost in o njegovi višini odločila tožena stranka s posebno odločbo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je zdravnik pred zaposlitvijo tožnika na delovnem mestu varnostnik – vratar (zdravniški pregled dne 3. 11. 1999) podal oceno, da tožnik ni zmožen za delo varnostnika, zmožen pa je za delo vratarja. Stanje gibljivosti in funkcionalnosti se tožniku počasi poslabšuje. Tožnik ne bi mogel opravljati del in nalog varnostnika, ki jih tudi dejansko ni opravljal, lahko pa bi še vedno opravljal dela na delovnem mestu vratarja. Glede na bolezen in opis delovnega mesta, na katerega je bil nazadnje razporejen, je sodišče presodilo, da je pri tožniku podana omejena delovna zmožnost, in sicer za dela in naloge varnostnika ter mu zato priznalo III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 4. 2005 dalje, s pravico do zaposlitve na lažjem delu in pravico do nadomestila za invalidnost, o čemer bo odločila tožena stranka.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 9. 2. 2006 in 26. 7. 2006 ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnilo.

4. Ugotovilo je, da je bil tožnik že od vsega začetka zaposlitve pri družbi F. d. o. o. v letu 1999 zmožen le za delo vratarja, na katerem je tudi ves čas delal, ni pa opravljal del varnostnika (kljub zaposlitvi na delovnem mestu „varnostnik – vratar“). Tudi zdravnica specialistka je bila seznanjena s tem, da tožnik opravlja le naloge vratarja in menila, da te naloge lahko opravlja oziroma je opravljanje del vratarja v skladu z njegovimi omejitvami. Ker je zmožen za delo vratarja, ni pa zmožen za delo varnostnika, in ker tega dela nikoli ni opravljal, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.). Tožnik je bil ob nastopu dela zmožen le za delo vratarja in je za to delo še vedno zmožen.

5. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Navaja, da je invalidnost podana v primeru zmanjšanja zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje (prvi odstavek 60. člena ZPIZ-1). Tožnik je brezposeln. Možnosti njegove zaposlitve so s potekom časa vedno manjše. Nazadnje je bil zaposlen kot vratar – varnostnik, kar je treba šteti kot njegov poklic, vendar tega dela ni več zmožen opravljati. Tretja kategorija invalidnosti je med drugim podana, če delavec lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to pa je delo na delovnem mestu vratarja – varnostnika. S tem izpolnjuje pogoje za priznanje invalidnosti po prvem in drugem odstavku 60. člena ZPIZ-1. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Revident ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

9. Po prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri tem je invalidnost III. kategorije opredeljena kot: nezmožnost za delo s polnim delovnim časom, zavarovanec pa lahko (z ali brez poklicne rehabilitacije) delo opravlja vsaj s polovico delovnega časa, zmanjšanje zmožnosti za zavarovančev poklic za manj kot 50 % in če zavarovanec še lahko dela v svojim poklicu s polnim delovnim časom, ni pa zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Gre za samostojne razloge, ki narekujejo priznanje invalidnosti III. kategorije. Po opredelitvi v drugi alineji je torej odločilno zmanjšanje delovne zmožnosti za zavarovančev poklic (vendar za manj kot 50 %), po tretji alineji pa je poleg zmožnosti dela zavarovanca v poklicu s polnim delovnim časom poudarek na zmanjšanju zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec razporejen. Iz določbe tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 nadalje izhaja, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakonom in kolektivnimi pogodbami.

10. Tožnik je v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ter v reviziji izhajal iz tega, da je bil nazadnje (do 30. 9. 2002) zaposlen kot varnostnik – vratar, to zaposlitev pa bi bilo treba šteti tudi kot njegov poklic. Takšno izhodišče je napačno, saj je bil kljub formalni razporeditvi na delovno mesto varnostnika - vratarja, dejansko razporejen le na dela vratarja. V skladu z zdravniškim spričevalom o oceni delovne zmožnosti tožnika pred nastopom dela, je bil ta sposoben le za dela vratarja in je tudi dejansko opravljal le ta dela. Tudi sam je izpovedal, da se dela in naloge vratarja in varnostnika razlikujejo (1). Glede na navedeno za tožnikov poklic ni mogoče šteti tudi poklica varnostnika, temveč le poklic vratarja. Tožnik ne navaja, da bi imel še kakšen drug poklic.

11. Ob takšni ugotovitvi ni bilo podlage za priznanje invalidnosti III. kategorije. Pri tožniku namreč dejansko ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za njegov poklic vratarja oziroma je tožnik še vedno zmožen za delo na delovnem mestu vratarja (s polnim delovnim časom).

12. V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): To sicer izhaja tudi iz Uredbe o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije poklicev (Ur. l. RS, št. 28/97 in nadalj.), ki kljub podobnosti loči med poklicem varnostnika (5169.09) in vratarja (9152.04)