Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 4. odstavka 125. člena ZDR-1 zaradi neuspešno opravljanega poskusnega dela. Tožnik je bil namreč od sklenitve izpodbijane pogodbe o zaposlitvi za določen čas do dneva podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi v službi dejansko le en dan, nato pa je bil v bolniškem staležu. Vsebinska ocena tožnikovega poskusnega dela ni mogla biti realna, ker je bila podana za manj kot en dan efektivnega dela, upoštevaje, da je tožena stranka tožniku določila poskusno delo v trajanju enega meseca. Smisel instituta poskusnega dela je, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje določenega dela. Svojih znanj in sposobnosti delavec ne more pokazati v časovnem obdobju enega dne. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z reparacijskim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2014 nezakonita, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do 31. 12. 2014. 2. Tožena stranka je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu za čas od 14. 9. 2014 do 31. 12. 2014 obračunati bruto plačo v znesku 800,00 EUR, od tako obračunane plače plačati pripadajoče davke in prispevke za posamezno zapadlo plačo ter izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za vsako posamezno plačo, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 619,15 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 405,04 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2014 nezakonita in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in traja do 31. 12. 2014; da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga pozvati nazaj na delo ter mu za čas od datuma prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve na delo obračunati plačo v bruto znesku 800,00 EUR, od tako obračunane plače plačati pripadajoče davke in prispevke za posamezno zapadlo plačo ter izplačati zapadle neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za vsako posamezno plačo; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da o pritožbi odloči tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki v plačilo naloži stroške postopke na prvi stopnji in pritožbenega postopka, podredno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela, ker se je postavilo na stališče, da je tožena stranka lahko že prvi delovni dan ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje njenih pričakovanj ter mu nato zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Navaja, da pred nastopom dela ni bil seznanjen, da bo na poskusnem delu in da bo njegovo delo kdorkoli spremljal. Pri toženi stranki je z delom pričel že v soboto 23. 8. 2014, pri čemer tega dne ni samo opazoval delovnega procesa, ampak je delal (pometal notranje in zunanje proizvodne prostore tožene stranke in pomagal sodelavcem). Enako delo je opravljal tudi v ponedeljek 25. 8. 2014. Šele v ponedeljek dne 25. 8. 2014 ob 13.30 uri je v podpis prejel pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno poskusno delo. Glede na to, da tožena stranka zatrjuje, da je delo, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, izjemno enostavno in da je direktor tožene stranke zmožen že v dveh urah oceniti, ali je delavec primeren za takšno delo ali ne, se tožniku poraja vprašanje, zakaj je tožena stranka določila kar enomesečno poskusno delo, saj bi glede na izpovedbo direktorja zadoščalo poskusno delo v trajanju enega dne. Tožnik je prepričan, da se delavec na novem delovišču, brez izkušenj s tovrstnim delom, ne more 100 % znajti v dveh urah in tudi ne v enem dnevu. Delo ob žagi je specifično, povezano z določenimi nevarnostmi, delo se opravlja ob hrupu, na kar se mora delavec navaditi, zato je pričakovano, da delavec prvi dan ni popolnoma suveren, da pri svojem delu dela napake in takoj sam od sebe ne vidi vsega dela, ki bi ga bilo potrebno opraviti. Tožena stranka navaja, da ga ni videla, da bi pospravljal orodje in da ni upošteval navodil iz varstva pri delu. Tožniku v času, ko je delal pri toženi stranki, ni nihče odredil dela, nihče mu ni pokazal, kaj in kako naj dela, zato se je trudil po svojih najboljših močeh. Ko je tožnik ob 13.30 uri podpisal pogodbo o zaposlitvi, mu je direktor tožene stranke na žaljiv in ponižujoč način predočil, da ne dela dobro in da bo moral svoj odnos do dela popraviti. Takšen razgovor je tožnika zelo prizadel in mu je povsem nerazumljivo, zakaj so s tožnikom sploh podpisali pogodbo o zaposlitvi za določen čas 4 mesecev z enomesečnim poskusnim delom. Tožena stranka je dne 25. 8. 2014, ko je tožniku ob 13.30 uri ponudilo v podpis pogodbo o zaposlitvi, očitno vedela, da si še ni ustvarila končnega vtisa o tožnikovem delu in da tožnikovo poskusno delo še ni zaključeno. Ker je tožnika žaljiv razgovor z nadrejenim vznemiril, se je nato po vrnitvi na svoje delovno mesto zaradi nepazljivosti, ki je bila posledica neprijetnega razgovora v direktorjevi pisarni, poškodoval. Tožnik se ni poškodoval zato, ker se ne bi držal navodil iz varstva pri delu kot neutemeljeno zaključuje sodišče. Okoliščine tožnikove nesreče pri delu so nejasne, saj se tožnik sploh ne spomni, kako je do nesreče prišlo. Nesreče tudi ni videl nihče od sodelavcev, tako da je zaključek sodišča, da se je tožnik poškodoval zaradi nespoštovanja pravil o varnosti pri delu, povsem napačen in ne temelji na dejanskem stanju. Tožnik je prepričan, da mu je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala izključno iz razloga, ker se je poškodoval na delu in je bil zaradi poškodbe v daljšem bolniškem staležu. Tožena stranka si namreč v nekaj urah tožnikovega dela ni mogla ustvariti vtisa o tem, ali je tožnik opravil poskusno delo ali ne, saj tožnik ni imel možnosti, da pokaže svoje sposobnosti za delo, nato pa mu je nadaljevanje poskusnega dela preprečila poškodba pri delu in posledično stalež. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je bilo poskusno delo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2014, ko je pričel tožnik delo tudi opravljati. Ob opazovanju dela in praktičnem usposabljanju dne 22. 8. 2014, ki ga je izvedel direktor tožene stranke, pa je bilo tožniku predočeno, da ga bodo ocenjevali direktor, A.A. in B.B. – vsi zaposleni pri toženi stranki. Navedeni so že prvi dan opravljanja tožnikovega dela ob opazovanju in spremljanju, inštruktaži in skupnem delu videli in ugotovili, da tožnik dela ne opravlja oziroma opravlja izjemno slabo, da nima interesa za delo, da ni znal delati niti enostavnih del, da ni pospravljal orodja, temveč je zgolj stal in gledal, predvsem pa da ni spoštoval večkrat poudarjenih navodil iz varstva pri delu, zaradi česar je dobil negativno oceno poskusnega dela. Tako se je tožena stranka že prvi dan poskusnega dela odločila za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Začasna odsotnost tožnika zaradi nezmožnosti za delo zaradi poškodbe v konkretnem primeru ni v ničemer vplivala na samo odpoved in tudi ni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zakoniti zastopnik tožene stranke je bil nekaj časa odsoten, nekaj časa je čakal na posvet pri strokovnjaku za delovno pravo in to je izključni razlog, da odpoved ni bila posredovana takoj, temveč čez 12 dni, pri čemer to za samo odpoved sploh ni bistveno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh ne bi imela razlogov, ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejstev, iz razlogov, ki jih je navedlo, pa je mogoče razbrati, zakaj je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela podana tožniku zakonita.

7. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta pogodbeni stranki sklenili dne 25. 8. 2014 pogodbo o zaposlitvi za določen čas 4 mesecev z enomesečnim poskusnim delom za delovno mesto delavca na žagi; - da je tožnik opravil praktično usposabljanje za delovno mesto delavca na žagi dne 22. 8. 2014 (B11); - da je bil tožnik seznanjen, da ga bodo ocenjevali direktor, A.A. in B.B., prav tako je bil seznanjen z navodilom opravljanja poskusnega dela; - da je tožena stranka že prvi dan opravljanja poskusnega dela tožnika (25. 8. 2014) vedela, da tožniku delo ne gre najbolje, da nima interesa, da ni znal delati niti enostavnih del z metlo niti pospravljati orodja, da je zgolj stal in gledal (izpoved direktorja in prič A.A., B.B. in C.C.); - da je tožena stranka že prvi dan (25. 8. 2014) ugotovila, da tožnik ni primeren za delo, da nima primernega odnosa, da ni pokazal nikakršne skrbnosti in da je ves čas ponavljal iste napake, zato je dobil negativno oceno poskusnega dela; - da je tožena stranka tožniku dne 5. 9. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ter tožniku določila odpovedni rok 7 dni, ki je začel teči naslednji dan po vročitvi odpovedi; - da je bila tožniku redna odpoved vročena dne 6. 9. 2014 (B5) in se je sedemdnevni odpovedni rok iztekel 13. 9. 2014. 8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrtega odstavka 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1 Ur. l. RS, št. 21/2013). Ugotovilo je, da je šlo pri tožniku za opravljanje dela, kjer je podana povečana nevarnost, da se od tožnika zahteva skrbnost, natančnost in dosledno upoštevanje navodil iz varstva pri delu, česar pa tožnik ni upošteval. Ocenilo je, da ni šlo za neutemeljena pričakovanja tožene stranke kot delodajalca in da je tožena stranka upravičeno pričakovala, da bo tožnik najenostavnejše delo (pometanje žagovine, pospravljanje nevarnega orodja na delovnem mestu in čiščenje piska iz lubja) opravljal v skladu s pričakovanji in navodili delodajalca. Tožnik tega ni opravljal s takšno skrbnostjo, še več, bil je neskrben in se je zaradi neupoštevanja navodil iz varstva pri delu celo poškodoval. Zaključilo je, da je tožena stranka že pred poškodbo ugotovila, da tožnik ni primeren za delo in podala negativno oceno. Po zaključku sodišča prve stopnje lahko delodajalec pogodbo o zaposlitvi odpove že prvi dan, v kolikor ugotovi, da delavec ni primeren za opravljanje dela.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik delal zgolj en dan, nato pa je bil v bolniškem staležu. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 25. 8. 2014 in bil na delu le dne 25. 8. 2014, nato pa je bil v bolniškem staležu. Od sklenitve izpodbijane pogodbe o zaposlitvi do dneva podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik v službi dejansko le en dan, to je 25. 8. 2014, nato pa v bolniškem staležu, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebinska ocena tožnikovega poskusnega dela dejansko ni mogla biti realna, ker je bila podana za manj kot en dan efektivnega dela, upoštevaje, da je tožena stranka tožniku določila poskusno delo v trajanju enega meseca. Smisel instituta poskusnega dela je namreč, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje določenega dela. Svojih znanj in sposobnosti delavec zagotovo ne more pokazati v časovnem obdobju enega dne. Nasprotno stališče bi pomenilo zlorabo instituta poskusnega dela.

10. Ker se je sodišče prve stopnje postavilo na zmotno materialno pravno stališče in ker je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita že zato, ker je tožnik delo v okviru enomesečno določenega poskusnega dela dejansko opravljal zgolj en dan, pritožbeno sodišče ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ne bi vplivale na drugačno presojo v obravnavani zadevi.

11. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožniku delovno razmerje pri tožbeni stranki ni prenehalo dne 13. 9. 2014, temveč je trajalo do 31. 12. 2014; da je tožena stranka dolžna tožniku priznati za navedeno obdobje vse pravice iz delovnega razmerja in mu obračunati in plačati bruto plačo v znesku 800,00 EUR, od tako obračunane plače plačati pripadajoče davke in prispevek in tožniku izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Tožnik je namreč imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer za čas od 28. 8. 2014 do 31. 12. 2014 (peta alineja 358. člena ZPP).

12. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je prišlo tudi do spremembe v stroškovnem delu. Tožnik je v postopku glede ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer nagrado za postopek (tarifna št. 3100) v višini 253,50 EUR, nagrado za narok (tarifna št. 3102) v višini 234,00 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR, kar skupaj znese 507,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa v višini 619,15 EUR.

13. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, in sicer v višini nagrade za postopek (tarifna št. 3210) v višini 312,00 EUR, materialnih stroškov v višini 20,00 EUR in 22% DDV, kar skupaj znaša 405,04 EUR, ki jih je tožniku dolžna povrniti tožena stranka. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (drugi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).