Jedro

V 21. členu pogodbe dogovorjena solidarna odgovornost vseh jemalcev leasinga ni v nasprotju z 891. členom Avstrijskega občega državljanskega zakonika - ABGB, ki za primer solidarne odgovornosti določa odgovornost vsakega posameznika za celotno obveznost. Nižji sodišči sta zato pravilno presodili, da lahko na podlagi sklenjene pogodbe tožeča stranka terja izpolnitev celotne obveznosti od toženca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, v kateri je ugotovilo, da je tožena stranka G. J. solidarni dolžnik iz leasing pogodbe z dne 12.8.1988, št. 849/880074 in kot tak zavezan k plačilu dolga tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti slednji vlaga revizijo toženec in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da tožeča stranka izpiska iz konta ni predložila v slovenskem jeziku, izpiska iz registra za družbo G. J. G. pa sploh ni predložila, tako da sodišču ni znano, ali sta bila G. J. in G. B. družbenika v družbi oziroma ali sta imela pooblastila za predstavljanje družbe oziroma za zastopanje družbe in za podpisovanje pogodb. Glede pristojnosti sodišča in uporabe prava, torej ali se zadeva presoja po zakonskih določbah, ki veljajo v Republiki Avstriji oziroma v Republiki Sloveniji, se pravdni stranki nista izjasnili. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljila na osnovi pogodbe o leasingu št. 849/880074. Tudi prvostopenjsko sodišče je vse svoje zaključke izpeljalo na osnovi te pogodbe, čeprav je pred tem pozvalo tožečo stranko, da predloži še druge dokaze, ki pa jih tožeča stranka ni predložila. Potrebno je ugotoviti nekatera dejstva, za katera tožeča stranka ni predložila dokazov, preverilo pa jih ni tudi prvostopenjsko sodišče, ki se o njih ni izjasnilo. Ni točna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi bili tako družba kot J. G. in G. B. jemalci leasinga. Uvodoma je v pogodbi navedeno, da je edini jemalec leasinga G. J. G. torej družba in ne fizični osebi. Kaj je bila v danem primeru tožena stranka, prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo, saj ni moglo, ker v dokumentih zato ni bilo dovolj podlage. Iz pogodbe ne izhaja, da bi se J. G. in G. B. zavezala kot poroka, glede poroštva pa se prvostopenjsko sodišče ni izjasnilo, po katerem pravu bi ga lahko presojalo. Toženec ni solidarni dolžnik, v obravnavanem času je bil zgolj družbenik v družbi, ki je podpisal pogodbo o leasingu v imenu družbe G. J. G.. Ker toženec pogodbe ni podpisal ne kot porok ne kot stranka, temveč kot oseba za zastopanje, ne odgovarja kot solidarni dolžnik.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), ki pa nanjo nista odgovorila oziroma se izjavila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka zatrjuje številne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi jih korektno pravno opredelila v smislu 370. in 339. člena ZPP, kot se pričakuje od strokovno zastopane stranke.

Kolikor gre za določne trditve, bo nanje odgovorjeno, na nedoločne navedbe pa ni niti potrebno niti mogoče odgovarjati.

Prvostopenjsko sodišče je izdalo vmesno sodbo in se z višino tožbenega zahtevka še ni ukvarjalo. Za svojo odločitev izpiska konta za družbo J. G. G. ni potrebovalo in se nanj tudi ni oprlo, zato odsotnost slovenskega prevoda te listine ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka. Podobno velja tudi za izpisek iz registra za družbo G. J. G.. Neutemeljen je očitek, da ta listina ni bila predložena. Predložitev te listine je bila sicer naložena toženi stranki (listovna št. 52). Za odločitev v tej pravdi registrski podatki za družbo G. J. G. niso pravno odločilni, saj je tožena stranka fizična oseba G. J., bistvo spora pa njegove obveznosti iz leasing pogodbe z dne 12.8.1988. Revizijski očitek, da se pravdni stranki nista izjasnili glede pristojnosti sodišča in glede uporabe prava, je popolnoma nerelevanten. Kršitev postopka bi bila podana, če sodišče z nezakonitim postopanjem stranki ne bi dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka pa je imela v dovolj dolgotrajnem postopku možnosti, da se izjasni o vsem. V kolikor je to storila v pritožbi, ji je pritožbeno sodišče v sodbi druge stopnje tudi odgovorilo. Pri tem je zavzelo pravilno stališče o pristojnosti sodišča in o uporabi pogodbenega ter avstrijskega prava. Nadaljnje revizijske trditve, da je sodišče "pozvalo tožečo stranko, da predloži še druge dokaze", vendar pa "tožeča stranka ni predložila drugih dokazov", in še, da je "potrebno ugotoviti nekatera dejstva, za katera tožeča stranka ni predložila dokazov, preverilo pa jih ni tudi prvostopenjsko sodišče in seveda ne drugostopenjsko sodišče, ki se o njih tudi ni izjasnilo", so nedoločne navedbe, ki jih ni mogoče upoštevati.

Končno so v reviziji še trditve o poroštvu, glede katerega naj se prvostopenjsko sodišče ne bi izjasnilo. Kot odgovor na to trditev in na vse ostale v zvezi s poroštvom se revizijsko sodišče sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe, da iz leasing pogodbe ne izhaja, da bi se toženec in B. G. zavezala kot poroka za obveznosti jemalca leasinga in se tožeča stranka na kakršnokoli poroštveno zavezo toženca tudi ni sklicevala, zato je kakršnokoli obravnavanje poroštva brezpredmetno in protispisno.

Revizijska razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP torej glede na obrazloženo nista podana.

Tožena stranka trdi v reviziji, da ni točna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jo je povzelo tudi drugostopenjsko sodišče, da so bili trije jemalci leasinga, saj je bil en sam, to je družba G. J. G., toženec pa ni bil pogodbena stranka pogodbe o leasingu, ampak le zastopnik družbe. Te trditve pomenijo uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v reviziji ni več mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Teh trditev torej ni mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, konkretno na ugotovitev, izhajajočo iz pogodbe o leasingu z dne 12.8.1988, da so bili leasingojemalci trije, med njimi tudi toženec G. J. kot fizična oseba. Na podlagi te ugotovitve in upoštevaje vsebino pogodbe o leasingu je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno razsodilo, da je tožena stranka solidarni dolžnik iz leasing pogodbe in je kot taka zavezana k plačilu dolga tožeči stranki. To odločitev je pritožbeno sodišče utemeljeno potrdilo, pri čemer sta sodišči našli pravno podlago v določbah pogodbe in v avstrijskem pravu.

Pravdni stranki sta skupaj še z dvema za to zadevo nerelevantnima strankama s pogodbenimi določili uredili pravna pravila konkretnega pravnega posla, kar je v skladu s svobodnim urejanjem obligacijskih razmerij. Pogodbena ureditev pa ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi, kar je preizkusilo pritožbeno sodišče. Pravno pravilno je na podlagi kolizijskih pravil ugotovilo, da za obravnavano pogodbo velja avstrijsko pravo glede na sedež leasingodajalca na D. v Avstriji. V 21. členu pogodbe dogovorjena solidarna odgovornost vseh jemalcev leasinga ni v nasprotju z 891. členom Avstrijskega občega državljanskega zakonika - ABGB, ki za primer solidarne odgovornosti določa odgovornost vsakega posameznika za celotno obveznost. Nižji sodišči sta zato pravilno presodili, da lahko na podlagi sklenjene pogodbe tožeča stranka terja izpolnitev celotne obveznosti od toženca. Tako je neutemeljen tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Izkazalo se je torej, da revizija ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).