Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da bi se upoštevaje dolžno skrbnost od tožnika kot od vsakega drugega delavca pričakovalo, da pregleda, kar podpisuje. Če to ni bilo mogoče med delom, pa kasneje. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko tožnik zatrjuje in dokazuje slabo znanje slovenskega jezika. Delavcu, ki ne razume dobro slovenskega jezika, skrbnost še toliko bolj nalaga, da (s pomočjo druge osebe, ki razume slovenski jezik) pregleda listno pred podpisom. Glede na navedeno, četudi bi šteli, da je tožnik dejansko bil v zmoti (kar je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne drži; da je tožnik vedel, da podpisuje odpoved, saj so se o tem pogovarjali, tožnik pa dovolj razume slovenski jezik), njegova zmota ni opravičljiva. Tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva. To pomeni, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti (razveljavitev) prenehanja delovnega razmerja (odpovedi) pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek (1) za ugotovitev, da je prenehanje delovnega razmerja z dne 23. 11. 2018 za delovno mesto izdelovalec pnevmatik I, šifra ..., tarifni razred III, plačilni razred ..., ki sta jo sklenili pravdni stranki, nezakonita in da pogodba o zaposlitvi z dne 23. 11. 2018 še velja; (2) da se toženki naloži, da tožnika pozove na delo na delovno mesto izdelovalec pnevmatik I, šifra ..., tarifni razred III, plačilni razred ..., v delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ga od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 31. 12. 2019 prijavi v socialna zavarovanja, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 31. 12. 2019 do vrnitve na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, obračuna mesečno nadomestilo plače v višini 1.915,16 EUR, kot če bi delal, od tega odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, tožniku po odvodu dajatev izplača regres za letni dopust za leto 2020 in mu prizna delovno dobo, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo, ter (3) da toženki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodne odločbe (točka I izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper točko I izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 11. 1. 2020, ko je prejel dopis toženke z dne 10. 1. 2020, izvedel za prenehanje delovnega razmerja. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, saj je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 21. 11. 2019 podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno presodilo, da tožnik ni bil v zmoti dne 21. 11. 2019. Ko je bil zaslišan, je jasno izpovedal, da mu je A.A. obljubil, da bo v januarju 2020 lahko izrabil letni dopust, da mu je B.B. napisal prošnjo za izrabo letnega dopusta in da jo je sam podpisal, ne da bi jo pregledal, saj je opravljal delo za strojem in dela ni mogel prekiniti. Listino je v dobri veri podpisal. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik razumel slovenski jezik, temelji na izpovedi prič B.B., A.A., C.C., D.D. in E.E., ki so vse zaposlene pri toženki. Njihove izpovedi bi moralo sodišče prve stopnje kritično oceniti. Sam tožnik je izpovedal, da ne zna dobro slovenskega jezika, to je potrdila priča F.F.. Če bi tožnik znal slovenski jezik, ne bi glavne obravnave spremljal preko tolmača. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kakšno je tožnikovo bralno razumevanje slovenskega jezika. Zmotno je ugotovilo, da tožnik ni imel težav pri komunikaciji na delovnem mestu. Ni upoštevalo tožnikove izpovedi, da navodil za delo ni razumel. Dve nesreči pri delu to potrjujeta. Tožnik je izpovedal, da je izpite iz varstva pri delu opravljal v angleškem jeziku, D.D. je njegove odgovore zapisala v slovenskem jeziku. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi priče D.D., da je tožnik sam želel opravljati izpite iz varstva pri delu v slovenskem jeziku. Takšna izpoved ni resnična. Pri toženki je bila navada, da so delavci izpite iz varstva pri delu izpolnjevali doma. Tožniku je pomagala njegova žena. Poleg tega so delavcem pri toženki povedali pravilne odgovore. Tožnik je bolj verodostojno izpovedal o tem, v katerem jeziku je potekala komunikacija, kot priča D.D., ki ima stike z večjim številom delavcev. Priča A.A. je potrdil, da je sestanek glede nesreče pri delu po začetku v slovenskem jeziku potekal v angleškem jeziku. Tožnik ne razlikuje med slovenskim in srbskim jezikom, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnika je na tečaj slovenskega jezika napotil njegov nadrejeni B.B.. To dokazuje, da njegovo znanje slovenskega jezika ni bilo dobro. Tožnik se je udeležil le tečajev, za katere je vedel. Njegovo izpoved, da se ni udeležil drugih tečajev, ker je šlo za tečaje za začetnike, je sodišče prve stopnje zmotno dokazno ocenilo. Ugotovilo je, da je tožnik B.B. in A.A. povedal, da bo izrabil letni dopust, ker gre v Egipt, čeprav sta oba, tako tožnik kot njegova žena F.F., zaslišana kot priča, izpovedala, da tožnik ni šel v Egipt. To potrjuje predložena kopija potnega lista. Tožnik te listine ni predložil prej, ker v spisu ni bilo nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo nasprotno dejstvo. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnik vedel, da se prošnja za izrabo letnega dopusta ne poda v pisni obliki, saj je šlo v konkretnem primeru za drugačno situacijo. Šlo je za izrabo letnega dopusta v daljšem trajanju. Tožnik je menil, da je treba pisno navesti zadnji dan, ko bo opravljal delo, zaradi nadomeščanja. Četudi je bilo morda govora o odpovedi, tožnik tega zaradi slabega znanja slovenskega jezika ni razumel. V času podpisa odpovedi ni poznal pomena besede "odpoved". Prepričan je bil, da se bo februarja 2020 vrnil na delo. Bil je v opravičljivi bistveni zmoti. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni ravnal skrbno. Prepričan je bil, da se listina, ki jo je podpisal, nanaša na letni dopust. Dela na stroju ni smel prekiniti. Če je tožnik podpisal odpoved, bi mu toženka morala izročiti kopijo listine. Kot je izpovedala priča F.F., toženka tožniku niti kasneje ni želela izročiti kopije. Tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo, ker je imel dve nesreči pri delu. F.F. je A.A. povedal, da bi se tožnik sicer lahko vrnil na delo, kot je izpovedala, zaslišana kot priča. To je A.A. povedal tudi G.G.. Tožnik je delo pri toženki opravljal počasi, zaradi česar ni prejel stimulacije. Toženka je želela, da mu delovno razmerje preneha. D.D. ga je nadzorovala med bolniškim staležem. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le izpovedi prič – delavcev toženke, ne pa izpovedi tožnika in priče F.F., njegove žene. Ne da bi obrazložilo, je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče G.G.. Priča je bila najpogosteje v stiku s tožnikom pri toženki in bi izpovedal, da tožnik ni dobro govoril ter razumel slovenskega jezika. Neutemeljeno je zavrnilo predlog za zaslišanje priče H.H., ki bi prav tako izpovedal o slabem znanju slovenskega jezika, poleg tega bi potrdil, da je tožnik prejel informacijo, da lahko v spornem obdobju izrabi letni dopust. V zvezi s tečaji slovenskega jezika in o znanju tožnika bi izpovedal še predlagana priča I.I.. Priča J.J. bi potrdil, da je imel tožnik težave pri uporabi slovenskega jezika in da ga je bilo treba popravljati. Navedba v izpodbijani sodbi, da so predlagani dokazi nepotrebni, je presplošna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo vsa za odločitev bistvena dejstva ter sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi res navedlo, da je tožnik dne 11. 1. 2020, ko je od toženke prejel dopis s potrdilom o odjavi iz socialnih zavarovanj, izvedel za kršitev pravic (prenehanje delovnega razmerja), in na tej podlagi štelo, da je tožba, vložena dne 3. 2. 2020, pravočasno vložena v roku 30 dni, ki ga določa tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Vendar pri tem ne gre za ugotovitev, ampak je sodišče prve stopnje sledilo (kot je navedlo, neprerekanim) navedbam tožnika. Štelo je (pravno zmotno), da je za presojo teka roka za vložitev tožbe bistveno, kdaj je tožnik izvedel za kršitev pravice, čeprav je ta rok začel teči že z dnem, ko je podal odpoved. Pravilno bi bilo torej šteti, da je tožba prepozna, kar bi privedlo do zavrženja tožbe. Ker pa ima zavrženje tožbe zaradi določenega prekluzivnega roka za njeno vložitev za tožnika enake učinke kot zavrnitev zahtevka in ker se tožnik v pritožbi (neutemeljeno) zavzema za drugačno meritorno odločitev, pritožbeno sodišče v izpodbijano odločitev ni poseglo.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo zavrnitve njegovih dokaznih predlogov. To je storilo v točki 3 obrazložitve, v kateri ni navedlo le, da so dokazni predlogi nepotrebni, ampak vsebinske razloge za njihovo zavrnitev. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da bi nekateri v obrazložitvi navedeni razlogi (da se je sodišče prve stopnje o tožnikovem znanju slovenskega jezika že prepričalo na podlagi ocene drugih izvedenih dokazov) lahko predstavljali nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Kljub temu pa je zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič G.G., H.H., I.I. in J.J. pravilna. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka oziroma za presojo, ali je odpoved izpodbojna, ni bistveno, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, kakšno je tožnikovo znanje slovenskega jezika, ampak ali je tožnik ravnal skrbno. Drugi odstavek 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) določa, lahko stranka, ki je v zmoti, zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.

8. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje (pripravljalna vloga z dne 14. 10. 2020) ni navedel, da bi predlagana priča H.H. potrdil njegove navedbe, da je prejel informacijo, da lahko v spornem obdobju izrabi letni dopust, ampak je navedel, da mu je H.H. povedal, da lahko izrabi letni dopust, nato pa se v februarju 2020 vrne na delo. Glede na navedbe tožnika in ugotovljena dejstva, H.H. ni bil delavec, ki bi odobril izrabo letnega dopusta pri toženki (letni dopust se je odobril ustno na podlagi zahteve, o odobritvi je odločal izmenski šef; v tožnikovem primeru A.A.). V pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le izpovedi prič – delavcev toženke, ne pa njegove izpovedi in izpovedi priče F.F.. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožnikovo izpoved v bistvenih delih povzelo (točke 10, 12, 14 in 15 obrazložitve). Enako velja za izpoved priče F.F. (točka 15 obrazložitve). Do izpovedi se je opredelilo, natančno je pojasnilo, katera dejstva je štelo za dokazana in zakaj. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje, pri čemer le dodaja, da izpovedim prič ne gre odrekati verodostojnosti zgolj na podlagi dejstva, da so zaposlene pri toženki.

9. Večina pritožbenih navedb se nanaša na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik (dovolj) razumel slovenski jezik, da je razumel, kaj podpisuje (odpoved ne prošnje za izrabo letnega dopusta). To pa za odločitev kot že navedeno ni bistveno in se zato pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP ne opredeljuje (navedbe o znanju slovenskega jezika, obiskovanju tečajev slovenskega jezika, razumevanju navodil za delo, opravljanju izpitov iz varstva pri delu). Prav tako za odločitev ni bistveno, ali je tožnik nameraval v januarju 2020 oditi v Egipt ali pa le preživeti več časa s svojo družino, kot sam zatrjuje.

10. Tožnik zatrjuje in dokazuje, da je bil v zmoti. Kot določa že citirani drugi odstavek 46. člena OZ, lahko stranka, ki je v zmoti, zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka tožnika je bistveno, ali je ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da bi se upoštevaje dolžno skrbnost od tožnika kot od vsakega drugega delavca pričakovalo, da pregleda, kar podpisuje. Če to ni bilo mogoče med delom, pa kasneje. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko tožnik zatrjuje in dokazuje slabo znanje slovenskega jezika. Delavcu, ki ne razume dobro slovenskega jezika, skrbnost še toliko bolj nalaga, da (s pomočjo druge osebe, ki razume slovenski jezik) pregleda listno pred podpisom. Glede na navedeno, četudi bi šteli, da je tožnik dejansko bil v zmoti (kar je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne drži; da je tožnik vedel, da podpisuje odpoved, saj so se o tem pogovarjali, tožnik pa dovolj razume slovenski jezik), njegova zmota ni opravičljiva. Tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva. To pomeni, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti (razveljavitev) prenehanja delovnega razmerja (odpovedi) pravilno zavrnilo.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku). Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe.