Jedro

Ker je pes ugriznil drugega psa, se po 9. točki 5. člena ZZZiv šteje za nevarnega psa. To pomeni, da mora lastnik na podlagi drugega odstavka 12. člena istega zakona zagotoviti fizično varstvo psa na enega izmed načinov, ki so predpisani z zakonom, in da ga ne sme zaupati v vodenje osebam, ki so mlajše od 16 let. V skladu s petim odstavkom 26.a člena istega zakona je potrebno o dogodku obvestiti pristojni upravni organ, ki podatke o ugrizih psov vnese v Centralni register psov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo izrekel, da se pes z imenom A. (malinois, št. čipa ...) šteje za nevarnega psa in da se podatki o nevarnem psu vnesejo v centralni register psov (CRP).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je prvostopni organ s strani Policijske postaje Ljubljana Moste pridobil informacijo, da je pes z imenom A., last B.B. - tožnika, dne 9. 3. 2015 večkrat ugriznil drugega psa in z zobmi podrgnil tudi vodnika napadenega psa, ki je želel prekiniti pasji napad. Lastnik poškodovanega psa je v tej zvezi navedel, da je bil omenjeni pes odvezan, da je bil od lastnika oddaljen približno 40 m ter da je od zadaj napadel in grizel njegovega psa, pri poskusu reševanja pa poškodoval še vodnika poškodovanega psa. Lastnik psa je kot pričo dogodka navedel vodnika psa ter posredoval fotografije poškodovanega psa ter veterinarsko potrdilo z dne 16. 3. 2015, iz katerega izhaja, da je bil dne 9. 3. 2015 pes oskrbljen zaradi več krvavečih ugriznih ran po križu in večje rane na področju vratu.

3. Tožnik je kot lastnik psa A. navedel, da sta bila oba psa privezana, da je drugi pes zarenčal in se zapodil v njegovega psa in ga opraskal. Pes A. je nato manjšega psa zgrabil in ga odvrgel, nakar je manjši pes pobegnil s kraja dogodka. Tožnik poškodb na manjšem psu ni videl niti ni navedel prič dogodka. V zvezi z izjavo lastnika poškodovanega psa je zanikal, da bi bil njegov pes oddaljen 40 metrov. Zanikal je tudi brutalni napad njegovega psa na manjšega psa od zadaj. Navedel je še, da je vodnik manjšega psa s paničnim odzivom (vpitje, brcanje, davljenje njegovega psa) dodatno prestrašil oba psa, ki sta začela še bolj renčati. Poudarja, da do tega dogodka njegov pes ni nikoli pokazal agresivnosti pri srečanju z drugimi psi. Sam bi vzpostavil mir, če ga ne bi pri tem onemogočil panični odziv vodnika drugega psa.

4. V postopku je bilo ugotovljeno še, da je bil pes A. v času dogodka cepljen proti steklini in po dogodku klinično opazovan s strani veterinarja. Iz veterinarske dokumentacija pa je razvidno, da je A. drugemu psu prizadejal več ugriznih ran.

5. Ker je pes A. ugriznil drugega psa, se po 9. točki 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) šteje za nevarnega psa. To pomeni, da mora lastnik na podlagi drugega odstavka 12. člena istega zakona zagotoviti fizično varstvo psa na enega izmed načinov, ki so predpisani z zakonom, in da ga ne sme zaupati v vodenje osebam, ki so mlajše od 16 let. V skladu s petim odstavkom 26.a člena istega zakona je potrebno o dogodku obvestiti pristojni upravni organ, ki podatke o ugrizih psov vnese v Centralni register psov.

6. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot drugostopni upravni organ pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je pes A. ugriznil oziroma prizadejal rane drugemu psu z imenom C., kar izhaja iz veterinarskega potrdila in iz izjave skrbnika psa D.D.. Da je pes A. zgrabil in odvrgel maltežana, pa izhaja iz izjav tožnika, veterinarskega potrdila, fotografij in iz pritožbe. Okoliščine, ki jih opisuje tožnik v pritožbi, po presoji organa druge stopnje ne vplivajo na odločitev, saj se pes, ki je ugriznil drugega psa, šteje za nevarnega, ne glede na to, ali je bil na povodcu ali ne. Predlog tožnika za pridobitev vseh prijav D.D. na PP Moste oziroma prijav, ki jih je posredoval uradni veterinar in antirabična ambulanta, drugostopni organ zavrača. Ugotavlja, da je bilo tožniku posredovano veterinarsko potrdilo s klinike E. ter fotografije in obenem sporočeno, da lahko vpogleda v celoten spis zadeve, česar pa po podatkih spisov ni storil. 7. Tožnik toži zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe 9. točke 5. člena ZZZiv. Trdi, da njegov pes ni nevaren ter meni, da je dogodek močno skonstruiran, njegovo resnično ozadje pa zahteva po odškodnini. Tožnik ne zanika, da je njegov pes, potem ko se je manjši pes začel zaganjati vanj, manjšega psa zgrabil in nato odvrgel. Vendar je bil tudi priča, da je pes C. nato sam, ne da bi kazal znake poškodbe, zbežal s kraja dogodka v smeri proti Zalogu. Zato meni, da ni prišlo do ugriza. Očitno se tudi lastniku napadenega psa poškodbe niso zdele hude, saj se je še naprej zaganjal v A. in ga davil ter brcal ter nato še fotografiral tožnika in opravil vrsto formalnosti. Šele po vsem tem je odšel za svojim psom. Vse to je tožnik povedal na Policijski postaji Moste in predlagal pregled obeh psov pri veterinarju, da se razčisti dejansko stanje glede obsega poškodb maltežana. Tožnik namreč meni, da je D.D. močno vplival na vsebino veterinarskega potrdila, kar kaže opis dogodka na potrdilu, ki ne ustreza povsem dejanskemu poteku dogodkov. Tožnik je zato prepričan, da poškodb, ki so navedene v potrdilu z dne 16. 3. 2015, pes C. ni dobil v soočenju z A. Dopušča celo možnost, da ga je kasneje napadel še kakšen drug pes, saj je D.D., medtem ko je brcal psa A. in fotografiral tožnika, nad njim popolnoma opustil kontrolo. Izpodbijane odločbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zato predlaga ugoditev tožbi, odpravo odločbe in povračilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

9. Prav tako vztraja pri svojem tožbenem zahtevku tožnik, ko replicira na odgovor tožene stranke.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po 10. točki 5. člena ZZZiv so nevarne živali tiste živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka. Po 9. točki 5. člena ZZZiv pa je za pse še posebej določeno, da je nevaren pes poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Za nevarne se ne štejejo: službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti; psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom; psi, katerih ugriz je posledica ravnanja z njimi med veterinarskimi posegi; ter psi, ki še niso dopolnili devet mesecev starosti in so v tem obdobju ugriznili enkrat, datum skotitve psa pa je bil vnesen v register psov že pred ugrizom.

12. Pri obravnavanem dogodku nedvomno ne gre za nobeno od situacij, ki pomenijo izjemo od opredelitve psa kot nevarnega po citirani 9. točki 5. člena ZZZiv. Za odločitev v konkretnem primeru je torej bistveno, ali je tožnikov pes A. ugriznil psa C., saj je že s samim tem dejstvom izpolnjen dejanski stan iz citirane zakonske določbe ter s tem podana (dejanska) podlaga za izpodbijano odločitev.

13. V tem pogledu pa med strankama ni nobenega spora o tem, da je tožnikov pes A. manjšega psa – maltežana C. zagrabil in ga nato odvrgel. Takšen opis dogajanja namreč izhaja iz navedb tožnika samega, tako v tožbi, kot tudi že pred tem v upravnem postopku. Povsem nedvoumne so tudi poškodbe manjšega psa in s tem pasji ugriz(i), ki je oziroma so razvidni iz veterinarskega potrdila. Dovolj prepričljivo pa je z ozirom na dano prijavo in opisani (časovni) potek dogodkov izkazana tudi vzročna zveza med napadom na manjšega psa in ugotovljenim ugrizom. Tožnik nasprotno zgolj meni, da ni prišlo do ugriza, in to šele v tožbi, medtem ko je v upravnem postopku ugovarjal okoliščine, ki z ugrizom kot takšnim niso neposredno povezane (npr. medsebojna oddaljenost psov, privezanost psa na povodec, način napada manjšega psa) in ki jih drugostopni organ zato kot nerelevantnih za odločitev utemeljeno ni upošteval. Sodišče zato tožbene navedbe, po katerih naj ne bi prišlo do ugriza sploh, oziroma vsaj ne s strani tožnikovega psa A., šteje za nove, okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje takšno svoje mnenje pa za povsem neizkazane in hkrati neprepričljive ter jim kot takšnim pri odločanju ne more slediti.

14. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz vseh razlogov, ki se navajajo v obrazložitvi in na katere se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 16. Sodišče je določilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).