Jedro

V času družbene lastnine je bilo imetništvo pravice uporabe na zemljišču dejansko/praktično predpogoj za gradnjo stavbe v skladu z zakonom na zemljišču, ki je v družbeni lastnini (oziroma za pridobitev/veljavnost ustreznih upravnih dovoljenj za gradnjo stavbe na družbeni lastnini). To pomeni, da tožnik, ki je zgradil na družbeni lastnini sporni prizidek brez pravice uporabe zemljišča in brez upravnih dovoljenj za gradnjo, ni dokazal ne derivativne ne originalne pridobitve lastninske pravice na spornem prizidku. Zgolj ustni dogovori o dovoljeni gradnji v okviru sklenjene najemne pogodbe namreč ne pomenijo pridobitev lastninske pravice na spornem prizidku.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.013,00 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine z ID znakom 17 (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ima tožnik stavbno pravico na nepremičnini z ID znakom 17 (II. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta materialnopravno zmotno zaključili, da z gradnjo ni postal lastnik spornega objekta in da ne gre za situacijo iz 271. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Opozarja na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o gradnji na tujem zemljišču1 in tudi stališče zveznega civilnega posvetovanja vrhovnih sodišč z dne 28. in 29. 5. 1986, da „graditelj gradbenega objekta zgrajenega brez gradbenega dovoljenja uživa do legalizacije ali rušenja tega objekta na podlagi odločbe pristojnega organa sodno varstvo, ki pripada lastniku, če z zakonom republike oz. avtonomne pokrajine ni drugače določeno“ (kar v Sloveniji ni bilo določeno). Trdi, da je v prejšnjem družbenem sistemu obstajala fikcija, da je nezakoniti objekt na družbeni lastnini premičnina in ne sestavina zemljišča (ob tem se sklicuje na zadevi VSRS II Ips 205/86 in II Ips 105/95). Zato meni, da pride tudi za konkretni primer v poštev pravilo iz drugega odstavka 271. člena SPZ, da postane objekt sestavina nepremičnine, njegov lastnik pa pridobi na nepremičnini stavbno pravico. Navedena posledica namreč ne preprečuje naknadnega rušenja objekta po inšpekcijskem ukrepu, ampak zaradi začasnosti zakonite stavbne pravice po 271. členu SPZ samo ohranja smiselno enake končne posledice in pridobljene pravice, kot so veljale v času družbene lastnine. Vztraja še, da je šlo v konkretnem primeru za dovoljeno gradnjo. Stališče sodišča druge stopnje, da (zgolj) dovoljena gradnja, brez izrecnega dogovora, izključuje stvarnopravne posledice gradnje, je v nasprotju s sodno prakso (ob tem se sklicuje na zadeve VSRS II Ips 215/2014, II Ips 134/2016 in II Ips 26/2013) in pomeni kršitev 22. člena Ustave. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da podrednemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sporna je (samo) odločitev o podrednem tožbenem zahtevku za ugotovitev stavbne pravice. Tožnik trdi, da naj bi kot lastnik stavbe, ki stoji na zemljišču toženke, z uveljavitvijo SPZ pridobil na nepremičnini (oziroma zemljišču) toženke stavbno pravico, in sicer na podlagi drugega odstavka 271. člena SPZ.

7. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev izhaja, da je toženka zemljiškoknjižna lastnica sporne parcele št. 115/9, k. o. ..., ki meji na tožnikovo parcelo. Lastnica sporne parcele je postala šele z vpisom v zemljiško knjigo 12. 10. 2001. Prej je bila sporna parcela v družbeni lastnini. Tožnik je začel z gradnjo prizidka na sporni parceli leta 1980, z njo pa zaključil leta 1986, torej v času, ko je bila parcela v družbeni lastnini. Tožnik in toženka sta bila na podlagi več najemnih pogodb z dne 22. 11. 1984, 13. 5. 1988, 10. 7. 1989 in 20. 11. 1998 v najemnem razmerju. Pravdni stranki sta imeli neke ustne dogovore o dovoljeni gradnji v okviru najemne pogodbe. Vendar tožniku nikoli niso bila izdana nobena upravna dovoljenja za gradnjo in uporabo spornega objekta.

8. Po stališču Vrhovnega sodišča dejstvo, da je bila sporna nepremičnina družbena lastnina, izključuje pridobitev lastninske pravice na podlagi določb ZTLR, ki urejajo gradnjo na tujem zemljišču (24. - 26. člen). Navedena pravila namreč jezikovno in konceptualno predpostavljajo obstoj tujega zemljišča, kar pomeni, da je nekdo lastnik. Pri družbeni lastnini lastnika zemljišča, o katerem govorijo navedene določbe, ni, in tako tudi ne njegovega takšnega ali drugačnega ravnanja, na katerega te določbe navezujejo stvarnopravne posledice (primerjaj zadevo II Ips 136/2016).

9. Za odločitev o konkretnem podrednem tožbenem zahtevku je bistveno, da je imela ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) na spornem zemljišču dejansko pravico uporabe toženka in ne tožnik. Ob tem velja pojasniti, da je bilo v času družbene lastnine imetništvo pravice uporabe na zemljišču dejansko/praktično predpogoj za gradnjo stavbe v skladu z zakonom na zemljišču, ki je v družbeni lastnini (oziroma za pridobitev/veljavnost ustreznih upravnih dovoljenj za gradnjo stavbe na družbeni lastnini)2. To pomeni, da tožnik, ki je zgradil na družbeni lastnini sporni prizidek brez pravice uporabe zemljišča in brez upravnih dovoljenj za gradnjo, ni dokazal ne derivativne ne originarne pridobitve lastninske pravice na spornem prizidku3. Zgolj ustni dogovori o dovoljeni gradnji v okviru sklenjene najemne pogodbe namreč ne pomenijo pridobitev lastninske pravice na spornem prizidku.

10. Ker pride institut stavbne pravice (ki predstavlja izjemo od temeljnega načela stvarnega prava, t. j. načela specialnosti in iz njega izvedenega načela superficies solo cedit4) v poštev samo v primeru, ko sta lastninska pravica na zemljišču in lastninska pravica na stavbi v rokah različnih oseb, tožnik pa v konkretnem primeru ni uspel izkazati ne derivativne ne originarne pridobitve lastninske pravice na sporni stavbi (na dan uveljavitve SPZ), je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega podrednega tožbenega zahtevka za ugotovitev stavbne pravice, potrjena s strani sodišča druge stopnje, materialnopravno pravilna.

11. Ostale revizijske trditve glede na navedeno za odločitev niso pomembne, zato nanje ni treba posebej odgovarjati.

12. Upoštevaje vse navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnik nosi stroške revizijskega postopka sam, ker z revizijo ni uspel, toženki pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

1 24. - 26. člen ZTLR. 2 Primerjaj 12. člen ZTLR in zadevo VSRS II Ips 154/2002. 3 Šlo je za „okupacijo“, s katero pa tožnik ni pridobil lastninske pravice na spornem prizidku. 4 Načelo povezanosti zemljišča in objekta.