Jedro

Tožnik, ki je v upravnem sporu izpodbijal začasno odločbo o odvzemu otroka, končna odločba, ki je to začasno odločbo nadomestila, pa je pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu postala izvršljiva in pravnomočna, nima pravnega interesa za izpodbijanje začasne odločbe. Svojega pravnega položaja si namreč z izpodbijanjem začasne odločbe v upravnem sporu ne more več izboljšati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper začasno odločbo Centra za socialno delo Krško z dne 30. 3. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 17. 2. 2011. Prvostopenjski organ je z začasno odločbo z dne 30. 3. 2010 na podlagi 120. in 157. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter 221. in 236. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) med drugim odločil, da se mld. A. A. odvzame tožniku (1. točka izreka) in se namesti v rejniško družino (2. točka izreka) ter, da začasna odločba velja, dokler v zadevi po končanem postopku ne bo izdana končna odločba (5. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je po pregledu spisa ugotovilo, da je prvostopenjski organ že končal postopek o odvzemu mladoletnega otroka, saj je s končno odločbo z dne 4. 11. 2010 odločil, da se tožniku otrok odvzame. V izreku te odločbe je tudi odločil, da z njeno izvršljivostjo preneha veljati v tem upravnem sporu izpodbijana začasna odločba z dne 30. 3. 2010. Ker je po podatkih tožene stranke odločba z dne 4. 11. 2010 postala izvršljiva 8. 11. 2010 in pravnomočna 24. 11. 2010, tožnik glede začasne odločbe, ki je razveljavljena, ne izkazuje več pravnega interesa za njeno izpodbijanje.

3. Tožeča stranka navaja, da prvostopenjski organ ni imel zakonske podlage za izdajo izpodbijane začasne odločbe. Izdaja te odločbe je imela zanj hude posledice, močno je posegla v njegove pravice in tudi pravice njegove mladoletne hčerke, saj tožniku ni bilo omogočeno, da bi zanjo skrbel. Zaradi navedenega je bil njegov pravni interes v času vložitve tožbe nedvomno podan, samo dejstvo izdaje končne odločbe pa na predmetni postopek ne bi smelo imeti vpliva.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je v obravnavani zadevi pritožnik s tožbo izpodbijal začasno odločbo o odvzemu njegovega mladoletnega otroka, pred vložitvijo te tožbe pa je prvostopenjski organ postopek odvzema otroka končal z odločbo z dne 4. 11. 2010 (ki je postala izvršljiva 8. 11. 2010 in pravnomočna 24. 11. 2010), s katero je v 5. točki izreka odločil, da z njeno izvršljivostjo preneha veljati v tem upravnem sporu izpodbijana začasna odločba. Ker v tem upravnem sporu izpodbijana začasna odločba ob vložitvi tožbe ni več veljala (kot taka ni več imela pravnih učinkov), je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da pritožnik ni izkazal, da izpodbijana odločba še posega v njegov pravni položaj.

7. Upravni spor je namreč dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, med drugim določene v prvem odstavku 36. člena ZUS-1. Ena izmed njih je določena v 6. točki istega člena in se nanaša na obstoj pravnega interesa: upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Sodišče mora na obstoj strankinega pravnega interesa paziti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Tožnik mora ves čas upravnega spora izkazovati, da izpodbijani akt posega v njegove pravice in pravne koristi oziroma njegov pravni položaj in da bi ugoditev njegovi tožbi privedla do spremembe njegovega pravnega položaja.

8. ZUP v prvem odstavku 221. člena določa, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna. V tretjem odstavku istega člena ZUP pa je določeno, da se z odločbo, ki se izda o glavni stvari po končanem postopku, razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom.

9. Iz navedene določbe ZUP izhaja, da začasna odločba velja, dokler ni izdana odločba o upravni zadevi v glavni stvari po končanem postopku. Kot je pritožniku pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, to v obravnavanem primeru pomeni, da bi spremembo pravnega položaja, ki je bil vzpostavljen z začasno odločbo, pritožnik lahko dosegel le, če bi jo uspel izpodbiti v času njene veljavnosti. Svoj pravni interes za presojo pravilnosti in zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane začasne odločbe je po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik izkazoval le do izdaje odločbe z dne 4. 11. 2010, s katero je bil postopek končan, od njene izvršljivosti dalje, torej od 8. 11. 2010, pa si svojega pravnega položaja (tudi če bi s tožbo uspel) v tem upravnem sporu ne more (več) izboljšati, zato od takrat dalje tudi ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora.

10. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa (kot procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe) zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, je tako pravilna in zakonita.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.