Jedro

Tožnik bi lahko dosegel spremembo pravnega položaja, ki je bilo vzpostavljeno s predmetno začasno odločbo, če bi jo uspel izpodbiti v času njene veljavnosti. Po pregledu predloženega upravnega spisa je sodišče namreč ugotovilo, da je prvostopenjski organ že končal postopek o odvzemu mladoletnega otroka tožniku.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Center za socialno delo Krško je z izpodbijano začasno odločbo odločil, da se mladoletna A.A. odvzame očetu B.B. (1. točka izreka) in se namesti v rejniško družino C.C. (2. točka izreka), da je odločba izvršljiva od vročitve stranki (3. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odločbe (4. točka izreka), da začasna odločba velja, dokler v zadevi po končanem upravnem postopku ne bo izdana končna odločba (5. točka izreka) in da bo o stroških postopka izdal poseben sklep (6. točka izreka). V obrazložitvi opisuje postopek, v katerem je ugotavljal, ali tožnik izkazuje primerno in zadovoljivo skrb za otroka, ki ga je dne 19. 2. 2010 rodila D.D. in kateri je z odločbo z dne 26. 3. 2010 otroka odvzel. Opravil je naroke, na katerih je tožnik opisoval razmerje z otrokovo materjo, pridobil je zdravniška poročila in izvedeniško mnenje glede ugotovitve primernosti starševskih kompetenc, strokovna komisija je pripravila strokovna mnenja o odvzemu otroka. Organ ugotavlja, da tožnik očetovstva sprva ni želel priznati (priznal ga je 29. 3. 2010). Odlašanje priznanja očetovstva po mnenju organa ni odgovorno ravnanje nasproti otroku. Prav tako je tožnik neodgovorno ravnal v odnosu do še nerojenega otroka s tem, da otrokovi materi med nosečnostjo ni preprečil jemanja prepovedanih substanc, čeprav bi moral vedeti, da to škoduje otroku. V času, ko je bila deklica v porodnišnici, se ni vključil v njeno oskrbo in ni zagotovil, da mati s svojim ravnanjem ne bi ogrožala otroka. Partnerski odnos med tožnikom in otrokovo materjo ni takšen, da bi zagotavljal stabilno in varno okolje, ki bi bilo za deklico nujno. Na podlagi do tedaj znanih dejstev je organ ugotovil, da deklica trenutno doma nima zagotovljenih ustreznih pogojev za nadaljnji neogrožajoči psihofizični razvoj. Potrebuje stabilno in varno okolje, kjer bo deležna potrebne varnosti, vzgoje in oskrbe. Zato je odločil, da se namesti v rejniško družino. Pojasnjuje, da je odvzem otroka začasen ukrep, dokler se razmere v matični družini ne spremenijo do te mere, da bodo zagotovljeni pogoji za zdrav psihosocialni razvoj otroka. Mati bo morala dokazati svojo abstinenco od prepovedanih drog, oče se bo moral aktivno vključevati v materino zdravljenje ter kasneje prevzeti aktivno vlogo očeta. Organ je odločitev oprl na materialnopravne določbe 54. člena Ustave Republike Slovenije, 120., 157. in 158. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04–UPB in nadaljnji) ter 3., 9., 19. in 20. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Kot procesno podlaga pa navaja 221. in drugi odstavek 236. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika zoper začasno odločbo prvostopenjskega organa. Strinja se z oceno prvostopenjskega organa, da tožnik ni izkazal, da je sposoben in pripravljen v celoti izvrševati svojo starševsko vlogo.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne more strinjati z začasno odločbo in je prepričan, da organ ni imel ustrezne podlage za njeno izdajo. Kot očeta ga je organ popolnoma diskreditiral in mu odvzel možnost, da bi uveljavljal svoje očetovske pravice in dolžnosti. Nikoli mu ni bila dana možnost, da bi za hčerko poskrbel, saj je bila odvzeta in nameščena v rejniško družino. Tožnika je ves čas postopka obravnaval pristransko in kot ključno okoliščino, zaradi katere mu je bila deklica odvzeta, štel, da očetovstva ni priznal takoj po rojstvu. Zgolj na podlagi zatrjevanja, da naj bi bil pasiven in da je okleval pri priznanju očetovstva, organ ni imel podlage za izdajo začasne odločbe. S svojo odločitvijo je povzročil, da je prišlo do ločitve očeta in otroka, ne da bi bilo to nujno potrebno in da bi bila očetu sploh dana možnost, da za hčerko poskrbi. Očitno je, da organa niso zanimale realne možnosti tožnika, da nekomu, ki uživa prepovedane substance, to prepove ali onemogoči, saj dekličina mati drog ni uživala pred njim, zdravila pa ji je predpisal zdravnik. Razumljivo je tudi, da se je tožnik želel prepričati, ali je oče otroka. To mu ne bi smel šteti v slabo in na tem temeljiti odločitve. Organ tožniku nikoli ni nudil podpore pri reševanju situacije, tožnik je bil ves čas deležen različnih očitkov. Tožnik predlaga, da sodišče obe odločbi razveljavi oziroma odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Splošna predpostavka za vodenje postopka in vsebinsko odločanje o zadevi je pravni interes. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten. Izražen je s tem, da ugoditev strankini zahtevi privede do spremembe njenega pravnega položaja. V obravnavanem primeru tožnik pravnega interesa za izpodbijanje začasne odločbe ni izkazal. Začasna odločba se izda, če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se uredijo posamezna vprašanja ali razmerja. Izda se na podlagi podatkov, ki obstojajo ob njeni izdaji (prvi odstavek 221. člena ZUP). Veljavnost začasne odločbe je časovno omejena. Z odločbo, ki se izda o glavni zadevi po končanem postopku, se razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom (tretji odstavek 221. člena ZUP). Tožnik bi lahko dosegel spremembo pravnega položaja, ki je bilo vzpostavljeno s predmetno začasno odločbo, če bi jo uspel izpodbiti v času njene veljavnosti.

Po pregledu predloženega upravnega spisa je sodišče ugotovilo, da je prvostopenjski organ že končal postopek o odvzemu mladoletnega otroka tožniku. Z odločbo št. 1203-12/2010 z dne 4. 11. 2010 je odločil, da se otrok očetu odvzame. V izreku te odločbe je tudi odločil, da z njeno izvršljivostjo preneha veljati začasna odločba št. 1203-14/2010 z dne 30. 3. 2010 (izrek te odločbe pa je tudi vseboval odločitev, da začasna odločba velja do izdaje končne odločbe). Po podatkih organa (dopis Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve z dne 2. 12. 2010) je odločba postala izvršljiva 8. 11. 2010 ter pravnomočna 24. 11. 2010. Glede začasne odločbe, ki je razveljavljena, pa tožnik več ne izkazuje pravnega interesa za njeno izpodbijanje.

Ker tožnik ni izkazal, da izpodbijana odločba še posega v njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 106/96 in 62/10) moralo njegovo tožbo zavreči. Odločitev o zavrženju tožbe vključuje tudi odločitev o stroškovnem zahtevku.