Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Ker revidentka ni konkretno in določno pojasnila, katero je tisto pomembno pravno vprašanje v zvezi z načelom pomoči prava neuki stranki, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, ni zadostila standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja. Brez natančno in konkretno postavljenega pomembnega pravnega vprašanja pa tudi ni mogoče ugotavljati obstoja zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Zgolj z navedbo, da ji bodo zaradi izpodbijane odločbe nastale zelo hude posledice, revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper sklep Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 328-2-000280/2005 z dne 22. 6. 2011. S tem sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel kot prepozno revidentkino pritožbo z dne 15. 3. 2006 zoper njegovo odločbo, št. 328-2-000280/2005-5 z dne 3. 2. 2006, s katero je prvostopenjski upravni organ odločil o dodeljevanju sredstev iz naslova pomoči mladim kmetom. Tožena stranka je z odločbo, št. 33114-6/2011/2 z dne 19. 10. 2011, revidentkino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

6. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedbami, „da se je v sodni praksi zelo jasno izkristaliziralo stališče, da je potrebno, da temeljno načelo prava neuki stranki upošteva poslujoči organ skozi celoten postopek“ in „glede na to, da se obravnava vprašanje v zvezi s temeljnimi in splošnimi načeli upravnega postopka, zaradi česar gre po vsebini zadeve za pomembno pravno vprašanje. Prav tako odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev“, zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, to je obstoja pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni izkazala.

8. V skladu s pojasnjenim dokaznim bremenom ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (4. in 6. točka obrazložitve) bi morala revidentka natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in pojasniti pomen tega vprašanja za obravnavano zadevo in za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revidentka temu standardu ni zadostila. Ni namreč konkretno in določno pojasnila, katero je tisto pomembno pravno vprašanje v zvezi z načelom pomoči prava neuki stranki, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Brez natančno in konkretno postavljenega pomembnega pravnega vprašanja pa tudi ni mogoče ugotavljati obstoja zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki ga revidentka uveljavlja v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidentka ni izkazala niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

10. Revidentka v zvezi s tem razlogom za dovoljenost revizije navaja le, da ima odločitev, ki se izpodbija, zanjo zelo hude posledice.

11. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, zato bi morala revidentka upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) opisane posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude, tudi izkazati.

12. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu revidentka z navedbami, povzetimi v 10. točki te obrazložitve, zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

13. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo, zato revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.