Jedro

Sodna razveza pogodbe o zaposlitvi je mogoča tudi v primeru, kadar tožnik želi vrnitev nazaj na delo. V primeru uporabe določbe drugega odstavka 118. člena ZDR tožnik zmeraj zahteva vrnitev nazaj na delo, saj je v primeru, da tožnik tega ne zahteva, potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 118. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter ga za obdobje od 25. 12. 2009 do vrnitve na delo prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati nadomestila plač od 25. 12. 2009 do vrnitve na delo v višini bruto plač, ki bi mu bile obračunane, če bi delal na svojem delovnem mestu oziroma v višini nadomestil plač za čas bolniškega staleža, od tako dobljenih bruto nadomestil plač obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske nadomestil plač in sicer za obdobje od 25. 12. 2009 do 21. 2. 2012, zmanjšanih za nadomestila, ki jih je tožnik prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma iz naslova zdravstvenega zavarovanja, od 22. 2. 2012 dalje pa nezmanjšanih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega neto mesečnega nadomestila plače, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja za čas od 25. 12. 2009 do ponovnega nastopa na delo, kot da bi delal ter poskrbeti za ustrezno evidenco delovne dobe pri ZPIZ, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Razsodilo je, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo 25. 12. 2009, temveč traja do odločitve sodišča prve stopnje (15. 6. 2012). Tožena stranka je dolžna tožnika za obdobje od 25. 12. 2009 do prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati nadomestila plač za čas od 25. 12. 2009 do 15. 6. 2012, v višini bruto plač, ki bi mu bile obračunane, če bi delal na svojem delovnem mestu oziroma v višini nadomestil plač za čas bolniškega staleža, od tako dobljenih bruto nadomestil plač obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske nadomestil plač za čas od 25. 12. 2009 do 21. 2. 2012 zmanjšanih za nadomestila, ki jih je tožnik prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma iz naslova zdravstvenega zavarovanja, od 22. 2. 2012 dalje pa nezmanjšanih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega neto mesečnega nadomestila plače, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, ter mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja za čas od 25. 12. 2009 do 15. 6. 2012 kot da bi delal ter poskrbeti za ustrezno evidenco delovne dobe pri ZPIZ, vse v 8 dneh (II/2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 27.795,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar tožnik zahteva več, to je plačilo 43.677,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (II/3. točka izreka). Pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh povrniti stroške postopka v znesku 2.781,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (IV. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik sam in po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti oziroma podrejeno, da v celoti ugodi prvemu podrednemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da spremeni izpodbijano odločbo o stroških postopka, ali pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat v novo odločanje. Tožnik meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegov primarni tožbeni zahtevek, nepravilna. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zaupanje med strankama več kot porušeno zaradi pojavljanja obeh strank v medijih glede njunega razmerja (tožnika in predsednika uprave A.A.) ter različnih postopkov, ki jih je tožnik sprožil zoper A.A.. Sodišče je v tem delu sodbo oprlo na navedbe predsednika uprave tožene stranke in upoštevalo le stališča tožene stranke, ni pa upoštevalo niti se ni opredelilo do vseh stališč in interesov tožnika v zvezi s tem. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je ves čas postopka vztrajal pri reintegraciji in pojasnil tudi tehtne razloge, zakaj pri tem vztraja. Da je delovno razmerje med strankama še možno nadaljevati, govori tudi dejstvo, da mu je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponudila zaposlitev na drugem delovnem mestu. Dejstvo, da je bilo staro delovno mesto tožnika ukinjeno, pa glede na sodno prakso pri odločitvi sodišča o reintegraciji ne sme biti upoštevno. Tožnik še posebej meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti izjave A.A., da so proti reintegraciji tudi nekateri sodelavci, ki jih ne želi imenovati. Gre za nedovoljeno novoto, ki je sodišče ne bi smelo upoštevati, poleg tega je povsem nepreverjena in nedokazana. Pri odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi mora sodišče upoštevati vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Sodišče je v izpodbijani sodbi upoštevalo le okoliščine pri toženi stranki in njene interese in s tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zgolj podrejeno in iz previdnosti pa tožnik meni, da je prisojena odškodnina v zvezi s prvim podrejenim tožbenim zahtevkom prisojena bistveno prenizka. Sodbeni razlogi so si v medsebojnem nasprotju (bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP), saj sodišče po eni strani upošteva, da je tožnik prejel odpravnino in mu zaradi tega prisoja nižjo odškodnino, po drugi strani pa navaja, da bo tožena stranka po pravnomočnosti sodbe lahko to odpravnino pobotala z denarnimi zahtevki tožnika, ki bodo prisojeni s to sodbo. Sodba tudi nima razlogov, zakaj je odškodnina v višini 7 plač ustrezna. Zgolj podrejeno, pa se tožnik tudi ne strinja z izpodbijano sodbo v stroškovnem delu, zato v primeru zavrnitve pritožbe glede ostalega, predlaga da v stroškovnem delu pritožbi ugodi in sklep o stroških spremeni tako, da upošteva 69,50 % uspeh tožnika. Priglaša pritožbene stroške. Tožnik v pritožbi še dodatno utemeljuje svojo pritožbo tako glede postopkovnih kršitev, glede višine odškodnine, pobotnega ugovora in stroškov postopka. V skladu s 14. in 22. členom Ustave RS, pričakuje reintegracijo oziroma vrnitev na delo. Če je tožena stranka menila, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno, ni jasno, zakaj je tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Stališče sodišča prve stopnje in sodna praksa, nakazana s takšno sodbo, bi lahko pripeljala do številnih zlorab, ko bi delodajalci neupravičeno odpovedali pogodbo o zaposlitvi delavcu, nezakonitost bi bila sicer ugotovljena na sodišču, vendar pa bi se delodajalec skliceval in zatrjeval na skaljene odnose, s čemer bi se pogodba razvezala po drugem odstavku 118. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v sporni zadevi že odločalo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 221/2011 z dne 16. 6. 2011 pritožbi delno ugodilo in izpodbijani zavrnilni del sodbe spremenilo tako, da je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe razveljavilo. V preostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. VIII Ips 232/2011 z dne 3. 4. 2012 revizijo tožene stranke zavrnilo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek tožnika na reintegracijo in reparacijo ter sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožniku prisodilo odškodnino v višini 27.795,00 EUR. Višji zahtevek iz naslova odškodnine je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Očitek kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

V posledici ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje ob uporabi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem zadnje glavne obravnave, to je 15. 6. 2012. Tožnik se pritožuje zoper to odločitev sodišča prve stopnje in zoper prenizko dosojeno odškodnino. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zaupanje med strankama tako porušeno, da ni mogoče ugotoviti upravičenega interesa za nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki in je zato potrebno uporabiti določbo 118. člena ZDR. Po navedeni zakonski določbi sodišče v primeru, da ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita in upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, razveže pogodbo o zaposlitvi. V takem primeru sodišče prizna delavcu tudi delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja do odločitve sodišča in odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo primarni reintegracijski zahtevek tožnika in v skladu s podrednim zahtevkom odločilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo 25. 12. 2009, temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje. Kot ustrezno odškodnino mu je določilo znesek sedmih plač t.j. 27.795,00 EUR.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je zaupanje med strankama več kot porušeno. Tožena stranka je zatrjevala in dokazala, da reintegracija tožnika ni smiselna, da so odnosi med tožnikom in direktorjem tožene stranke porušeni, poleg tega pa tudi sam tožnik ne bi želel ponovno delati pri toženi stranki, če bi imel možnost zaposliti se kje drugje. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo odnos tožnika in direktorja tožene stranke, prav tako je upoštevalo vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le okoliščine pri toženi stranki in njene interese. Pravno relevantno je le vprašanje, ali je mogoče nadaljevanje delovnega razmerja ali pa so tako porušeni odnosi med strankama, da le to ni več mogoče. Pri tem mora sodišče upoštevati vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. To pa seveda ne pomeni, da sodna razveza ni mogoča v primeru, kadar tožnik želi vrnitev nazaj na delo. V primeru uporabe določbe drugega odstavka 118. člena ZDR tožnik zmeraj zahteva vrnitev nazaj na delo, saj v primeru, da tožnik tega ne zahteva, je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 118. člena ZDR. Zato je zmotno stališče tožnika, da je njegov interes po vrnitvi na delo močnejši in da pomeni uporaba določb drugega odstavka 118. člena ZDR obid zakona. Porušen odnos med strankama in izgubo zaupanja pa potrjujeta tako tožnik kot tožena stranka z navedbami o postopkih, ki jih je vodil tako tožnik kot tožena stranka. Ni odločilnega pomena, kako so se ti postopki končali, bistveno je, da v nastalih razmerah ni mogoče ugotoviti upravičenega interesa za nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno določilo višino odškodnine zaradi sodne razveze, opredeljeno v prvem odstavku 118. člena ZDR. Višina prisojene odškodnine v 7-kratniku tožnikove plače ni prenizka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na čas delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, upoštevalo je tožnikovo starost, izobrazbo in sposobnosti tožnika. Možnost nadaljnje zaposlitve pri drugem delodajalcu pa tudi ne more biti edina odločilna okoliščina .

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel v pretežnem delu, prav tako, pa je šlo za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, odločitev o odškodnini na podlagi 118. člena ZDR pa je posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej samo po sebi ne more bistveno vplivati na uspeh v pravdi. To pomeni, da četudi zahtevku za plačilo odškodnine ni ugodeno v celoti, to ne pomeni, da tožnik ni v celoti uspel v postopku. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višina stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku pravilna in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji).

Na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ne odgovarja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).