Jedro

Po drugem odstavku 118. člena ZDR sodišče upošteva tudi odnos delodajalca do delavca, do kakršnega pride zaradi ravnanja delavca in delodajalca pred in tudi po podani odpovedi. Ni pomembna le objektivna upravičenost ravnanj delavca pri postopanjih proti delodajalcu zaradi varstva pravic, ampak se mora upoštevati tudi subjektivna možnost nasprotne stranke za toleranco določnih dejanj. Delavec seveda ima pravico uporabe pravnih sredstev zoper delodajalca, vendar če te povzročijo težje posledice v medosebnih odnosih – predvsem z vidika zaupanja – je nesorazmerno obdržati trajno pogodbeno delovno razmerje v veljavi.

Izrek

Revizija se zavrže glede odločitve o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo reintegracijski zahtevek. Ugotovilo je trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča s 15. 6. 2012. S tem dnem je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Od izteka odpovednega roka pogodbe o zaposlitvi 25. 12. 2009 do izdaje sobe je ugodilo reparacijskemu zahtevku. Tožniku je prisodilo odškodnino po 118. členu ZDR v višini sedmih plač. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka. V predhodnem postopku je bila že pravnomočno razveljavljena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 4. 2009, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 232/2011. V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več možno, ker so bili odnosi med toženo stranko in tožnikom porušeni. Sodna razveza je možna, čeprav ji tožnik nasprotuje.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili drugi odstavek 118. člena ZDR, s čimer so bile tožniku kršene ustavne pravice. Ni se upoštevalo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišči sta upoštevali le interese in stališča tožene stranke, nista pa upoštevali tožnikovih, ki v sodbah niti niso bili navedeni. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izjav predsednika uprave tožene stranke, ker je šlo za procesno novoto. Postopkovna postopanja tožnika zoper toženo stranko ne smejo biti pravno relevanten razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (kazenska ovadba, postopek pri Uradu informacijske pooblaščenke). Tako zaposleni sploh ne bi mogli opozarjati na nezakonita ravnanja delodajalcev. Sodišči nista razsodili enako sodni praksi v primerljivih primerih. Izjava tožnika, da ne želi dela ti pri toženi stranki je bila iztrgana iz konteksta. Reintegracija na delo je ob njegovih zmanjšanih možnostih za zaposlitev drugje pravzaprav edina možnost za zaposlitev. Odškodnina zaradi sodne razveze je prenizka. Pritožbeno sodišče je spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje brez obravnave, saj to ni nikjer navedlo možnost nadaljnje zaposlitve. Ta pa bi morala biti poglaviten kriterij za odmero odškodnine. Ni bila upoštevana kaznovalna funkcija te odškodnine. Druge zaposlitve mu ni uspelo najti v štirih letih po nezakoniti odpovedi. Odpravnine sodišče ne bi smelo uporabiti kot odškodninski kriterij. Z vidika šikanoznega obravnavanja bi morala biti zaslišana notranja revizorka tožene stranke. Izrek o stroški sodišča druge stopnje je sam s seboj v nasprotju.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo v delu, v katerem se izpodbija odločitev o stroških postopka, saj takšna odločitev ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi s 374. in 377. členom ZPP).

6. V preostalem delu revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Neutemeljen je revizijski očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče druge stopnje jasno obrazložilo dejansko in pravno podlago za svojo odločitev, razlogi sodbe pa si niso v medsebojnem nasprotju. Navedlo je razloge, zaradi katerih je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi po ugotovljeni nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in po katerih je določilo višino odškodnine po 118. členu ZDR, vprašanje pravilnosti uporabljenih kriterijev pri tej presoji pa je predmet materialnega prava.

9. V skladu z določbo drugega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi tudi ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V tem primeru se delavcu prizna ustrezna odškodnina največ v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR).

10. Ugotovljeno je bilo, da so porušeni odnosi med direktorjem tožene stranke in revidentom. Porušen odnos med strankama je bil javno obravnavan v medijih, revident je podal prijave informacijski pooblaščenki, protikorupcijski komisiji in kazensko ovadbo zaradi več kaznivih dejanj, ki je bila zavržena. Okrožno sodišče v Kranju tudi ni dopustilo kazenskega postopka zoper direktorja tožene stranke zaradi več očitanih kaznivih dejanj.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bila revidentova pogodba o zaposlitvi utemeljeno razvezana z dnem konca glavne obravnave (prvi odstavek 118. člena ZDR). Pri odločanju o sodnem prenehanju delovnega razmerja po drugem odstavku 118. člena ZDR ni odločilna samo delavčeva želja po prenehanju delovnega razmerja (ta je odločilna po določbi prvega odstavka istega člana) oziroma njegovo želja po nadaljevanju, kot jo izraža revident v obravnavani zadevi, temveč je lahko pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi. Ta se lahko kaže v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem, zaradi katerega bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja znatno oteženo. Po določbi drugega odstavka 118. člena sodišče tehta celotni interes strank za nadaljevanje delovnega razmerja. Če je ocenjena skupna korist obeh strank manjša z nadaljevanjem delovnega razmerja, kot bi bila v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, potem sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, čeprav je morda v zasebnem interesu delavca, da se delovno razmerje nadaljuje. Po drugem odstavku sodišče upošteva tudi odnos delodajalca do delavca, do kakršnega pride zaradi ravnanja delavca in delodajalca pred in tudi po podani odpovedi. Ni pomembna le objektivna upravičenost ravnanj delavca pri postopanjih proti delodajalcu zaradi varstva pravic, ampak se mora upoštevati tudi subjektivna možnost nasprotne stranke za toleranco določnih dejanj. Delavec seveda ima pravico uporabe pravnih sredstev zoper delodajalca, vendar če te povzročijo težje posledice v medosebnih odnosih – predvsem z vidika zaupanja – je nesorazmerno obdržati trajno pogodbeno delovno razmerje v veljavi. Zato je namesto reintegracije sodišče pravilno sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi.

12. Pri odškodnini zaradi sodne razveze po prvem odstavku 118. člena ZDR gre za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu in s tem za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, niti odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč odškodnina za bodočo ocenjeno škodo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca.

13. Odmerjena višina odškodnine v obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišče ustrezna v višini 7 plač. Glede na tožnikovo starost (42 let ob odmeri), ohranjeno delazmožnost glede na ugotovitve invalidske komisije in izobrazbo je bila pravilno ocenjena njegova bodoča škoda, ker ni prišlo do reintegracije. Odpravnino pa je sodišče upoštevalo le kot enega od kriterijev za določitev višine odškodnine, ki je v absolutne znesku celo višja od odpravnine.

14. Ker z revizijo uveljavljani razlogi v dovoljenem delu niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP v tem delu zavrnilo.

15. Ker odgovor na revizijo tožene stranke ne vsebuje ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člen ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).