Jedro

V obravnavani zadevi tožnik predlaga obnovo postopka, končanega z odločbo davčnega organa z dne 31. 7. 2008. Dokazi niti niso obstajali v času pred izdajo odločbe, glede katere tožnik zahteva obnovo, zato že iz navedenega razloga navedene sodbe SEU kot tudi odločitve Vrhovnega sodišča ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga. V povezavi s tem je tudi brezpredmetno sklicevanje tožnika glede enotne razlage in uporabe prava EU, ki jo daje SEU, katerega interpretativne sodbe imajo učinek ex tunc in veljajo erga omnes. Slednje v zadevi ni sporno. Vendar pa tožnik napačno meni, da so novejše sodbe SEU in nova stališča sodne prakse obnovitveni razlog, saj slednje velja le v primeru, kadar gre za postopke v teku, o katerih še ni pravnomočno odločeno oz. niso uporabljena vsa pravna sredstva, kar pa ni obravnavani primer.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Brežice zavrnil predlog tožnika za obnovo davčnega postopka na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) po odločbi DT 0610-286/2007-16 (0303-15) z dne 31. 7. 2008 (točka I izreka); pod točko II je zavrnil zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo z odločbo 31. 7. 2008, v zvezi s katero tožnik predlaga obnovo postopka, tožniku naloženo plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 8. 2007, skupaj 157.161,00 EUR in obresti v višini 9.807,75 EUR. Po dokončnosti odločbe je tožnik podredno vložil predlog za obnovo postopka na podlagi 89. člena ZDavP-2 (kot primarno je vložil predlog za odpravo odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2). Tožnik v tem postopku zahteva obnovo postopka na podlagi 89. člena ZDavP-2. Tožnik dejansko ne prilaga novih dejstev in dokazov, ki bi pripeljali do drugačne odločitve, zaradi katere naj bi mu bil neupravičeno odmerjen davek, temveč navaja dejstva, katera bi lahko uveljavljal v pritožbenem, tožbenem in revizijskem postopku, in ki jih večinoma tudi je uveljavljal. Tožnik predlaga obnovo postopka zaradi očitne napake davčnega organa, ki se kaže v tem, da je davčni organ zmotno uporabil določbe davčnih zakonov kot prava EU. Napačno je interpretiral uporabljene sodbe EU, na katere je opiral svojo odločitev. Davčnemu organu očita, da ni ravnal kot v drugih podobnih primerih. Ni upošteval standardov, ki veljajo za ukrep zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV in judikatov SEU, ki so zavezujoči. Sklicuje se na judikate Vrhovnega sodišča ( X Ips 82/2011, X Ips 432/2011, X Ips 351/2011, X Ips 342/2011), sodbo SEU C-342/87 in strokovno mnenje družbe A. d.o.o. z dne 7. 6. 2013. Vsa dejstva in dokazi so obstajali že v času odločanja, zato je organ prve stopnje predlog tožnika na podlagi tretjega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavrnil. Pritožbeni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo. Tožena stranka ocenjuje, da za obnovo ni podan obnovitveni razlog. Gre za izredno pravno sredstvo, pri katerem mora biti novo dejstvo oziroma nov dokaz po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 takšno, da bi moglo pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo znano in uporabljeno v prejšnjem postopku. Pri tem kot razlog lahko rabi samo takšno novo dejstvo oziroma dokaz, ki je bilo naknadno odkrito in ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Navaja določbe členov 260 do 272 ZUP, ki se uporabljajo glede na tretji odstavek 2. člena ZDavP-2. Gre za akte, ki so bili izdani po dokončnosti odločbe v zadevi odmere DDV torej po 31. 7. 2008 in že iz tega razloga navedene sodbe SEU in Vrhovnega sodišča ne predstavljajo obnovitvenega razloga. Zato so brezpredmetni tožnikovi ugovori, da navedene sodbe, ki veljajo retroaktivno, kažejo, da prvostopenjski organ ob upoštevanju strogih dokaznih standardov ne bi imel pravne podlage za naložitev DDV. Dejstva, ki jih tožnik izpostavlja, da mu v smislu novejše sodne prakse ni mogoče očitati goljufije oziroma vedenja, da je z obravnavanimi nakupi sodeloval pri utaji DDV in podobno, ne predstavljajo obnovitvenega razloga. Tudi predloženo strokovno mnenje družbe A. d.o.o. ne predstavlja novega dejstva in dokaza. Sprememba stališča o določenem pravnem vprašanju in sprememba prava oziroma pravnega naziranja po naravi stvari ne predstavlja novega dejstva in novih dokazov v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2. Organ prve stopnje bi moral v skladu z 267. členom ZUP predlog tožnika zavreči, saj gre za obnovitveni razlog, ki ni dopusten, ne pa zavrniti, vendar gre za procesno nepravilnost, ki ni bistvena, saj se pravni položaj tožnika v primeru zavrženja ne bi v ničemer izboljšal. Tožnik v tožbi navaja, da je pravnomočna in izvršljiva sodba kazenskega sodišča pod številko kot jo navaja, s katero je bil obtožni predlog zoper direktorico tožnika in tožnika v zvezi s kaznivim dejanjem ponareditve poslovnih listin zavrnjen, ker je državni tožilec umaknil obtožni predlog. Zato posledično tožniku ni mogoče očitati zavestnega naklepnega ravnanja in kazenske odgovornosti. Po presoji tožnika je pravnomočna in izvršljiva sodba nov dokaz, da mu ni mogoče očitati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je sodeloval pri transakcijah, ki bi bile del utaje DDV. To je ves čas postopka tudi zatrjeval. Torej so ta dejstva obstajala v času odločanja prvostopenjskega organa, vendar jih je le-ta napačno interpretiral, napačno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo. Tožnik v ničemer ni ravnal goljufivo. Torej subjektivni element ni podan. Napačno je stališče prvostopenjskega organa, da ni vezan na pravnomočno kazensko sodbo, saj bi kasnejša odločitev kazenskega sodišča morala imeti vpliv na upravni postopek.

Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi napačno interpretiral sodbe SEU. Tožnik navaja sodbe SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012 (Mahagedan David) in C-324/2012, Gabor Toth ter odločitve Vrhovnega sodišča, v katerih navajajo, da SEU v svojih sodbah pojasni pravno pravilo in da imajo učinek ex tunc. Nacionalno sodišče mora tako obrazložen predpis uporabiti tudi za pravna razmerja, ki so nastala preden je SEU to razlago podalo. Glede na retroaktivno veljavo sodnih odločb SEU bi moral prvostopenjski organ upoštevati nova dejstva in dokaze. Gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena in načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Sklicuje se na strokovno mnenje družbe A. d.o.o. z dne 7. 6. 2013, ki ga povzema. Navaja razloge iz odločbe z dne 31. 7. 2008, na podlagi katerih mu je bila naložena davčna obveznost in novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in SEU, kot jo navaja. Navaja stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 432/2011 in X Ips 82/2011 z dne 14. 11. 2011. Zavrnitev pravice do odbitka DDV je izjema od temeljnega načela. Glede na sedaj obstoječo prakso Vrhovnega sodišča in SEU, utemeljitev, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, glede katere uveljavlja obnovo postopka, ne pomeni relevantnih objektivnih okoliščin za zavrnitev odbitka vstopnega DDV. Tožnik nedvomno ni vedel niti ni mogel vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so bile del utaje DDV. Tožnik je pri sklepanju poslov ravnal razumno, vsi štirje pogoji za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV so v konkretnem primeru izpolnjeni. Tožnik je utemeljeno podal predlog za obnovo postopka. Nesporno je, da so se po izdaji odločbe 31. 7. 2008 pravna naziranja sodišča tako spremenila, da bi pripeljala do drugačne odločbe. Tožnik je pridobil možnost uporabiti nove dokaze ter kasneje izdane odločitve Vrhovnega sodišča RS in SEU ter kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici I K 5432/2014 z dne 4. 2. 2014. Davčni organ je zaradi napačne interpretacije drugega odstavka 89. člena ZDavP izdal izpodbijano odločbo.

Sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in odloči, da tožnik ni zavezan plačati dodatno odmerjeni DDV z obrestmi, kot navaja ter toženi stranki naloži vrnitev zneska 166.968,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun tožnika in tudi povrnitev stroškov postopka oz. podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožnika, vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijanega upravnega akta in razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožnik ne navaja dejstev, ki bi imeli vpliv na drugačno odločitev. Pravnomočna in izvršljiva sodba Okrajnega sodišča v Sevnici I K 5432/2014 z dne 4. 2. 2014, sodbe SEU in Vrhovnega sodišča, kot jih navaja ter mnenje družbe Simič & partnerji d.o.o. z dne 7. 6. 2013, ne predstavljajo novih dokazov oziroma novih dejstev v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 in ne predstavljajo obnovitvenega razloga. Brezpredmetni so ugovori tožnika, da navedene sodbe SEU, ki veljajo retroaktivno, kažejo, da prvostopenjski organ ob upoštevanju strožjih dokaznih standardov ne bi imel pravne podlage za naložitev DDV tožniku. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja: Če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti (drugi odstavek 89. člena ZDavP). Po petem odstavku 89. člena ZDavP-2 v rokih iz drugega odstavka tega člena lahko predlaga obnovo postopka tudi zavezanec za davek.

V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2. Tožnik kot obnovitveni razlog navaja sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici I K 5432/2014 z dne 4. 2. 2014, iz katere izhaja, da je zoper tožnika in njegovo zakonito zastopnico obtožni predlog umaknjen in da mu zato ni mogoče očitati zavestnega naklepnega ravnanja in kazenske odgovornosti. V povezavi s to sodbo se tožnik sklicuje na novejšo sodno prakso SEU, predvsem navaja konkretno sodbo SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012 (Mahageben in David) in C-324/2012 z dne 6. 9. 2012 (Toth). Pri tem navaja, da gre za retroaktivno veljavnost sodb SEU. Navaja tudi novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede pogojev za pravico do odbitka vstopnega DDV, predvsem glede vprašanja dobrovernosti davčnega zavezanca. Kot obnovitveni razlog navaja strokovno mnenje z dne 7. 6. 2013. V obravnavani zadevi gre torej za vprašanje ali navedeni dokazi oz. nova stališča v sodni praksi predstavljajo nova dejstva in nov dokaz v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2, na podlagi katerega bi bil spor za tožnika ugodneje rešen, če bi se nanj skliceval in bi ga uporabil v prejšnjem postopku.

V obravnavani zadevi tožnik predlaga obnovo postopka, končanega z odločbo davčnega organa DT 0610-286/2007-16 (0303-15) z dne 31. 7. 2008. Tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka, navedeni dokazi niti niso obstajali v času pred izdajo odločbe, glede katere tožnik zahteva obnovo, zato že iz navedenega razloga navedene sodbe SEU kot tudi odločitve Vrhovnega sodišča ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga. V povezavi s tem je tudi brezpredmetno sklicevanje tožnika glede enotne razlage in uporabe prava EU, ki jo daje SEU, katerega interpretativne sodbe imajo učinek ex tunc in veljajo erga omnes. Slednje v zadevi ni sporno. Vendar pa tožnik napačno meni, da so novejše sodbe SEU in nova stališča sodne prakse obnovitveni razlog, saj slednje velja le v primeru, kadar gre za postopke v teku, o katerih še ni pravnomočno odločeno oz. niso uporabljena vsa pravna sredstva, kar pa ni obravnavani primer.

Zato sklicevanje na stališča iz sodne prakse SEU kakor tudi sklicevanje na stališča iz sklepov Vrhovnega sodišča RS v konkretnem primeru, ko gre za predlog za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan z odločbo z dne 31. 7. 2008, ne pride v poštev. Zato je tožnikovo sklicevanje, da je bila izdana odločba z dne 31. 7. 2008 v nasprotju s stališči iz sodb SEU in VS, neutemeljeno in v konkretnem primeru neupoštevno. Postopek, ki je končan z dokončnim upravnim aktom, je dopustno obnoviti iz razlogov, ki so navedeni v drugem odstavku 89. člena ZDavP-2. Med te razloge pa novejša sodna praksa SEU oz. drugačna razlaga prava EU kot je bila uporabljena v prejšnjem postopku, ne pride v poštev, kar tudi ne izhaja niti iz določb ZDavP-2 niti ZUP o obnovi postopka. Sprememba stališča o določenem pravnem vprašanju kot tudi sprememba prava oziroma pravnega naziranja že po naravi stvari niso nova dejstva oziroma dokazi (v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2). Nova dejstva in dokazi po tej določbi so le tista nova dejstva in dokazi v zvezi z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za odločitev, ne pa nova pravna stališča. Zato v obravnavanem primeru želi doseči tožnik obnovo postopka iz razloga, ki ni obnovitveni razlog, oziroma na podlagi razlogov, ki po zakonu niso dopustni razlog za obnovo postopka. Ob takem stanju stvari pa bi bil prvostopenjski organ dolžan na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ki se na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 subsidiarno uporablja, tožnikov predlog za obnovo zavreči, tako kot pravilno navaja tudi tožena stranka. Vendar ta procesna napaka ne vpliva na zakonitost odločitve, saj je organ odločil več, kot bi bilo treba, s čimer pa se tožnikov pravni položaj ni v ničemer poslabšal. Ob tem sodišče tudi navaja, da pravo EU nacionalnega sodišča ne obvezuje, da bi dovolilo uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava EU, kljub načelu lojalnega sodelovanja. Tako izhaja tudi iz sodbe SEU v zadevi C-234/04 z dne 16. 3. 2006, Rosemarie Kapfeler1. Ker po navedenem ZDavP-2 ne omogoča obnove postopka zaradi spremembe pravnih stališč oziroma zaradi nove sodne prakse SEU, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna. Na drugačno odločitev ne vpliva niti sklicevanje na sodbo v kazenski zadevi, ki jo tožnik navaja, z dne 4. 2. 2014, saj ne predstavlja novega dejstva oziroma novih dokazov v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2, Enako velja tudi glede strokovnega mnenja. Gre za nove akte, ki so bili izdani po dokončnosti odločitve v zadevi odmere DDV, ki niso del starega dejanskega stanja, in ne morejo predstavljati dopustnega obnovitvenega razloga po navedeni določbi.

Ker po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.