Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Obravnavani upravni spor, v katerem revidentka izpodbija odločbo o zavrnitvi predloga za obnovo upravnega postopka, ni spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. V reviziji navaja, da je vrednost spora 166.968,75 EUR s pripadki. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Brežice, št. DT 0610-286/2007-31 03-2300-07 z dne 14. 5. 2014, s katero je navedeni prvostopenjski organ zavrnil revidentkin predlog za obnovo davčnega postopka, končanega z odmerno odločbo, št. DT 0601-286/2007-16 (0303-15). S slednjo je isti organ revidentki naložil v plačilo 157.161,00 EUR davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in obresti v višini 9.807,75 EUR. Odmerna odločba je postala dokončna, saj je bila revidentkina pritožba zoper njo zavrnjena kot neutemeljena, in pravnomočna, saj revidentka ni uspela v upravnem sporu, ki ga je sprožila zoper odločbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Kot že navedeno revidentka v reviziji navaja vrednost spornega predmeta, zato Vrhovno sodišče šteje, da glede dovoljenosti revizije uveljavlja vrednostni pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev revidentkinega predloga za obnovo davčnega postopka na podlagi drugega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča spor o zakonitosti sklepa o dovolitvi obnove postopka ni spor, v katerem je pravica izražena v denarni vrednosti (glej npr. zadeve X Ips 504/2009 z dne 16. 12. 2009, X Ips 396/2009 z dne 30. 10. 2009, X Ips 152/2008 z dne 14. 10. 2009, X Ips 142/2009 z dne 23. 4. 2009, X Ips 34/2012 z dne 4. 7. 2012). Enako kot za sklep o dovolitvi obnove mora veljati tudi za odločbo o zavrnitvi predloga za obnovo, kot tudi za sklep o zavrženju predloga za obnovo. Bistveno je namreč, da gre za izraz denarne vrednosti že po naravi stvari le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Enako stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče v sklepih U-I-117/2009 in Up-501/2009 z dne 28. 1. 2010. Ker torej obravnavani upravni spor, v katerem revidentka izpodbija odločbo o zavrnitvi predloga za obnovo upravnega postopka, ni spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

7. Drugih razlogov za dovoljenost revizije revidentka ne zatrjuje, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.