Jedro

Več kot 100-odstotna tožnikova prekoračitev hitrosti ob oplazenju s strani drugega voznika avtomobila utemeljuje najmanj 50-odstotni tožnikov soprispevek k nastanku škode.

Izrek

Postopek za obnovo se prekine do konca revizijskega postopka.

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi toženki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.679,94 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik je vtoževal plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini 745.677,88 EUR, ki mu je nastala kot posledica prometne nesreče z dne 29. 6. 2000, do katere je prišlo, ko sta z drugim tožencem tekmovala v hitrostni vožnji z avtomobili. Navajal je, da je nesrečo povzročil drugi toženec, ki je trčil v njegovo vozilo, zaradi česar je vozilo tožnika pričelo zanašati in ga odneslo z vozišča. Tožnik je iz naslova AO plus zavarovanja že prejel 33.383,41 EUR za negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za uničeno vozilo pa iz naslova kasko zavarovanja 120.000,00 DEM.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencema naložilo plačilo 10.188,53 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožnik k nastanku škode prispeval v deležu 40 %. Ob presoji soprispevka je bilo sodišče vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, s katero je bil drugi toženec obsojen storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika, ker ni vozil na primerni varnostni razdalji in je zato oplazil vozilo tožnika, ki ga je zaneslo in porinilo s ceste. Nadalje je ugotovilo, da se je tožnik prostovoljno in zavestno odločil za objestno vožnjo, v kateri je predpisano hitrost prekoračil za več kot 100 %, ter s tem v deležu 40 % soprispeval k nastanku škodnih posledic.

3. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede plačila obresti, v ugodilnem delu je sodbo spremenilo in tožencema naložilo plačilo 8.490,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, sicer pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je vzrok za nesrečo moč najti tako v trku, kot v preveliki hitrosti tožnika, ugotovilo, da sta se oba voznika samovoljno izpostavila riziku in tako tožnikov soprispevek povišalo na 50 %. Skladno s tem je znižalo prisojene zneske odškodnine, ki je bila po presoji pritožbenega sodišča pravilno odmerjena.

4. Tožeča stranka zoper sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče v nasprotju s spisovnimi podatki in zaključki prvostopenjskega sodišča samo in s kršitvijo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavljalo, da se je tekmovalo na tožnikovo lastno pobudo, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je odločitev o dirkanju razvila ob debati o zmogljivosti vozil in sta tako tožnik in toženec enakovredno prispevala k odločitvi za vožnjo. Nadalje meni, da sta sodišči kršili 254. člen ZPP, ker kljub izpolnjenim zakonskim pogojem nista postavili drugega izvedenca, saj je izračun izvedencev temeljil na izredno težko dokazljivih parametrih in zato pri rezultatu obstaja precejšnje znanstveno tveganje, poleg tega je izvedenec ogled kraja nesreče opravil šest let po nesreči in pri tem ugotavljal stanje vozišča, nenazadnje pa je tudi na pamet primerjal značilnosti obeh vozil. Tako je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni tudi kršitev 22. člena Ustave. Glede zmotne uporabe materialnega prava je navajal, da sta sodišči zanemarili 14. člen ZPP z odločitvijo o 50 % soprispevku tožnika, saj je bilo s pravnomočno kazensko sodbo ugotovljeno, da je povzročitelj nesreče drugi toženec. Grajal je odločitev o višini tožnikovega soprispevka, saj je po njegovi oceni prispevek drugega toženca višji. Nadalje je grajal višino prisojenih odškodnin za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za skaženost. Menil je, da je napačna odločitev sodišč, da ni dokazal višine izgubljenega zaslužka, saj je le-tega izkazal s sponzorskimi pogodbami, sklenjenimi s strani družinske gospodarske družbe B. d.o.o., pri čemer je sodišče zmotno menilo, da bi mu moral biti dobiček družbe nemudoma izplačan in tako rezultirati v njegovi dohodninski osnovi. Navajal je, da se je s sponzorji dogovarjal o bodočih izplačilih na njegov osebni račun, vendar je sodišče predlagane priče v tej smeri neobrazloženo zavrnilo. S tem je tožniku odvzelo pravico do izjave v postopku ter pravico do sodnega varstva, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženi stranki. Prva toženka je podala odgovor na revizijo, v katerem je predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka. Tožena stranka je po predložitvi zadeve Vrhovnemu sodišču podala tudi predlog za obnovo postopka, saj je prišlo do razveljavitve kazenske obsodilne sodbe, s katero je bil drugi toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, drugi toženec pa je bil nato pravnomočno oproščen obtožbe storitve navedenega kaznivega dejanja.

O prekinitvi postopka za obnovo

6. Sodišče v primerih, v katerih stranka vloži revizijo, sočasno ali pozneje pa še predlog za obnovo postopka, po četrtem odstavku 402. člena ZPP odloči, kateri postopek bo prekinilo in katerega bo nadaljevalo. Predlog za obnovo je prispel k sodišču po tem, ko je bila v zvezi z revizijo zadeva že poslana revizijskemu sodišču, zato je sklep o prekinitvi postopka za obnovo izdal senat revizijskega sodišča (prvi odstavek 404. člena ZPP). Vrhovno sodišče je pri odločanju o tem, kateri postopek bo prekinilo, v skladu s četrtim odstavkom 402. člena ZPP upoštevalo vse okoliščine primera.

O zavrnitvi revizije

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revident je sodišču druge stopnje očital, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje samo ugotavljalo, da sta voznika tekmovala na tožnikovo pobudo. Kršitev 358. ZPP lahko predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), za obstoj slednje pa ne zadošča, da sodišče ugotovi samo kršitev postopka, temveč je potrebno ugotoviti tudi, kakšen vpliv je kršitev postopka imela na pravilnost in zakonitost sodbe. Revident vpliva kršitve 358. člena ZPP na pravilnost in zakonitost sodbe ni niti zatrjeval, zato je očitek storjene relativne bistvene kršitve postopka ostal neobrazložen. Sicer pa tudi sama kršitev 358. člena ZPP ni podana, saj sodišče druge stopnje ni spremenilo bistvenih zaključkov sodišča prve stopnje, temveč jim je pritrdilo, saj je kot ključno ocenilo, da je bila vožnja posledica lastne odločitve tako pri tožniku, kot pri drugem tožencu, ter sta tako enakovredno prispevala k odločitvi za kritično vožnjo. V tej luči je vprašanje pobude za dirkanje postranskega pomena.

9. Revidentovo stališče o podani kršitvi 254. člena ZPP ni utemeljeno. Do očitka se je že ustrezno opredelilo sodišče druge stopnje, ki je natančno obrazložilo, da razlogi za zamenjavo izvedencev niso bili podani. Pojasnilo je tudi, da so bili pri izračunih uporabljeni parametri, ki so tožniku v prid, ter da tožnik neutemeljeno izpodbija ugotovljeno hitrost svojega vozila, saj je bila podobna hitrost ugotovljena tako v kazenskem postopku, kot tudi v izvedenskem mnenju, ki ga je v pravdnem postopku sam predložil. Nadalje revident zavajajoče trdi, da je izvedenec o stanju cestišča sklepal na podlagi ogleda kraja nesreče šest let po nesreči, saj je bilo v izvedenskem mnenju ugotovljeno, da je prevleka na avtocesti ob ogledu nova, da pa je bila po pojasnilih strank v času nesreče stara in valovita, kar je bilo upoštevano v izračunu.

10. Tožnik graja odločitev o svojem 50 % soprispevku z utemeljitvijo, da je o vzroku za nesrečo že pravnomočno odločilo kazensko sodišče. Takšna graja je neutemeljena, saj kazensko sodišče pri odločanju o obstoju kaznivega dejanja presoja, ali obstaja med kršitvijo prometnih predpisov in prepovedano posledico neposredna vzročna zveza. V kolikor vzročna zveza ni bila prekinjena, storilec kazensko odgovarja, četudi so na nastanek prepovedane posledice v večji ali manjši meri prispevali tudi drugi vzroki. V pravdnem postopku pa sodišče ob ugovoru deljene odgovornosti presoja, koliko je posamezen vzrok prispeval k nastanku škodne posledice in pri tem ni izključena niti ugotovitev, da je vzrok za nesrečo pretežno na strani oškodovanca. Tudi izpodbijana odločitev o soprispevku tožnika v deležu 50 % je materialnopravno ustrezna. Po presoji revizijskega sodišča sta enakovredna vzroka za nesrečo trk, katerega obstoj je izkazan v kazenski obsodilni sodbi, na katero je pravdno sodišče vezano, kot tudi hitrost tožnika, ki sta jo izvedenca v pravdnem postopku opredelila kot osnovni in edini vzrok za nesrečo. Ob upoštevanju okoliščine, da se je tožnik prostovoljno odločil za objestno vožnjo s prekoračitvijo dovoljene hitrosti za več kot 100 %, je njegov soprispevek najmanj 50 %. Velja pripomniti, da je presoja revizijskega sodišča po 383. členu ZPP omejena z načelom prepovedi reformatio in peius (359. člen ZPP).

11. Revident je zatrjeval zmotno uporabo materialnega prava ob določitvi višine odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki sta jo sodišči nižjih stopenj ocenili na 52.950,00 EUR, tj. 60 neto povprečnih plač,(1) in sicer 16.700,00 EUR iz naslova utrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.250,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, 30.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 4.500,00 EUR za prestan strah. Prisojena odškodnina za strah v reviziji ni bila izpodbijana. Revizijsko sodišče je ob preizkusu materialnopravne ustreznosti odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo vezano na ugotovljeno dejansko stanje nižjih sodišč glede posamezne oblike nepremoženjske škode, ki je razvidno iz sodbe prvostopenjskega sodišča na deseti do štirinajsti strani in je prestalo pritožbeni preizkus.

12. Glede na ugotovljeno dejansko stanje revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči odmerili pravično in ustrezno odškodnino tako za posamezno vrsto škode kot za nepremoženjsko škodo v celoti. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine, v središču katerega je konkretni oškodovanec ter obseg in intenziteta njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki upošteva objektivne materialne možnosti družbe in se odraža v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih, s čimer se uresničujeta tudi načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

13. Pri odmeri odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode sta bili obe načeli za odmero odškodnine pravilno upoštevani. Glede na ugotovljene telesne bolečine tožnika in nevšečnosti med zdravljenjem je ustrezna prisojena odškodnina v višini 16.700,00 EUR, glede na ugotovljeno stopnjo skaženosti se kot ustrezen izkaže prisojen znesek 1.250,00 EUR, prav tako pa je ob upoštevanju specifičnih okoliščin tožnikovega primera ustrezen tudi znesek 30.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Z vidika preizkusa materialnopravne pravilnosti je bistveno predvsem, da so bili prisojeni zneski pravilno umeščeni glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter tako ne odstopajo od primerljivih primerov sodne prakse. Poleg tega sta sodišči ustrezno upoštevali tudi posebne okoliščine tožnikovega primera in tako ob presoji duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugotovili, da je tožnik prikrajšanje precej uspešno premostil z uveljavitvijo v politiki in je tako njegovo duševno trpljenje v posledici poškodb nekoliko bolj znosno. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 52.950,00 EUR ter prisojen znesek v višini 2.875,00 EUR zaradi 50 % soprispevka tožnika in že izplačane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sta tako materialnopravno ustrezna.

14. Revident je izpodbijal tudi zavrnitev dela tožbenega zahtevka, ki se je glasil na povrnitev izgubljenega zaslužka v višini 585.953,93 EUR. Revizijske navedbe pretežno napadajo dokazni zaključek, da tožnik izgubljenega zaslužka iz naslova sponzorskih sredstev ni uspel dokazati, kar na revizijski stopnji ni več dovoljeno. Revizijsko sodišče pritrjuje ugotovitvi nižjih sodišč, da bi morebiten dobiček iz naslova sponzorskih sredstev predstavljal kvečjemu dobiček družbe B. d.o.o. in ne dobiček tožnika, saj sam ni bil podpisnik nobene sponzorske pogodbe, temveč so bile pogodbe sklenjene z družbo B. d.o.o., sredstva so se stekala na račun te družbe, navedena družba pa je sponzorjem izdajala račune. Ne drži očitek, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo zaslišanje prič, ki bi izpovedale o izgubljenem zaslužku, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je dokazne predloge zavrnilo, ker je bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, poleg tega pa tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage glede zaslužka iz naslova sponzorskih sredstev, saj so sponzorska sredstva namenjena kritju določenih stroškov in tako ne morejo predstavljati čistega dohodka sponzoriranca, ob odsotnosti ustreznih navedb pa sodišče dokazov v tej smeri ni dolžno izvajati. Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič se tako ne izkaže kot neutemeljena.

15. Ker ni bil podan noben izmed razlogov, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo tožeče stranke skladno z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

16. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da je tožnik dolžan prvi toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Toženki je priznalo 3000 točk za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife), 60 točk materialnih stroškov ter 20 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 1.679,94 EUR.

Op. št. (1): Povprečna mesečna neto plača v času izdaje prvostopenjske sodbe je znašala 879,19 EUR.