Jedro

Drugi toženec je bil zaradi dogodka, ki se je pripetil dne 29.6.2000, spoznan za krivega, ker je kot udeleženec v prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodovana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na podlagi 14. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sedaj teče postopek o izrednem pravdnem sredstvu, s katerim se presoja pravilnost pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, toda ta kljub dovolitvi obnove pravno še vedno obstaja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločalo o ugovoru tožene stranke, ki odgovarja za povzročitelja škode (prve toženke) in drugega toženca, da je podana tudi soodgovornost tožnika kot oškodovanca. Tako tožnik kot oškodovanec kot drugi toženec sta se samovoljno izpostavila riziku, tožnik se je poškodoval, ko je na lastno pobudo tekmoval v hitrostni vožnji, kar je tudi treba tehtati z gledišča vzročne zveze z očitanim škodnim dogodkom. Ker je torej vzrok zdrsa in posledično gmotne in negmotne škode tožnika tako dotik toženčevega vozila kot tudi previsoka hitrost vozila, ki ga je upravljal tožnik, je prispevek obeh enak, soodgovornost tožnika je torej 50 %.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje: - v delu, kolikor je ugodeno zahtevku za plačilo obresti pred 18.6.2003 razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v ugodilnem delu glede glavnice delno tako spremeni, da po spremembi sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (1. odst.) glasi: „Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki plačati 8.490,44 EUR z zamudnimi obrestmi od 18.6.2003 do 27.6.2003 v višini 13,5% letne obrestne mere, od 28.6.2003 dalje do plačila po zakonski obrestni meri, v 15-ih dneh.“; sicer se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in sodba v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu ter sklep potrdita.

Tožeča stranka je dolžna prvi toženki povrniti 3.429,00 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, ter obema toženkama povrniti 353,42 EUR pritožbenih stroškov, vse pa v 15-ih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločalo o zahtevku (oz. tožbi) tožnika, ki je od tožencev zahteval plačilo gmotne in negmotne škode. S sodbo je tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter tožencema naložilo, da mu plačata 10.188,53 EUR z obrestmi, ki tečejo od zneska 3.450,00 EUR (odškodnina za negmotno škodo) od 1.1.2002 dalje, od zneska 6.738,53 EUR (odškodnina za gmotno škodo) pa od 1.1.2001 dalje, v 15-ih dneh, kot je to določno opredeljeno v izreku ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je glede na delni uspeh naložilo, da povrne prvi toženki 2.099,63 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom pa je tožbo z dne 18.6.2003 v delu, v katerem se zahteva plačilo 180.180,00 SIT na račun škode na vozilu od prve toženke, zavrglo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je nesrečo povzročil voznik osebnega avtomobila, drugi toženec, v tej nesreči se je tožnik poškodoval, nastala je tudi gmotna škoda. Ugotovilo je, da je bil drugi toženec zaradi dogodka, ki se je pripetil dne 29.6.2000, spoznan za krivega, ker je kot udeleženec v prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodovana s tem, da navedenega dne ni vozil svojega vozila na taki razdalji do vozila, ki ga je upravljal tožnik, da bi lahko vselej zmanjšal hitrost ali ustavil, če bi voznik pred njim zmanjšal hitrost, saj je vozil preblizu tega vozila, v nasprotju z določbami 1. tč. 1. odst. 25. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa, zaradi česar je v trenutku, ko je tožnik zmanjšal hitrost, s sprednjim delom svojega vozila oplazil zadnji del tožnikovega vozila, ki ga je zaneslo in porinilo s ceste ter je pri tem tožnik utrpel številne telesne poškodbe, med njimi obtolčenino srca in levega pljučnega krila, raztrganino vranice in leve ledvice, zlom enajstega prsnega vretenca in vdor zraka in krvi v levo stran prsnega koša, tako da je bilo njegovo življenje v nevarnosti in je bil začasno nezmožen za vsakršno delo, kar je huda telesna poškodba ter je s tem storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. čl. Kazenskega zakonika (KZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na podlagi 14. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Zaključilo je zato, da je vezano na ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice in glede nastanka prepovedane posledice ter glede kazenske odgovornosti. Ugotovilo je tudi, da je med postopkom bil vložen predlog za obnovo kazenskega postopka in je Okrajno sodišče v Kopru s sklepom z dne 17.1.2008 ugodilo predlogu. Ni pa na predlog tožene stranke postopka prekinilo, saj je vezano na pravnomočno kazensko sodbo. Presojalo pa je ugovor tožene stranke o obstoju deljene odgovornosti. Imenovalo je izvedenca, izvid in mnenje sta podala prof. dr. J.K. in dr. F.K., s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani, ki sta ugotovila, da je nezgoda (tudi) posledica prevelike hitrosti tožnikovega vozila, zato je zaključilo, da je tožnik, ki je prekoračil predpisano hitrost za več kot 100% glede na navedene ugotovitve, k nastanku škode tudi sam prispeval in sicer v deležu 40%. Glede višine negmotne škode je ocenilo predvsem izpovedbo tožnika ter izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke, dr. V.S., ugotovilo dejstva in okoliščine, pomembne za materialnopravno presojo višine primerne odškodnine za posamične oblike negmotne škode, presodilo, da je primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 17.600,00 EUR, za strah 4.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.250,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 30.500,00 EUR. Ugotovilo je tudi, da je bilo tožniku iz naslova AO PLUS zavarovanja za telesne poškodbe že izplačano tedaj 8.000.000,00 SIT, in sicer na račun fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ta znesek (revaloriziran) pa presega odškodnino, ki jo je sodišče ocenilo kot primerno za ti obliki negmotne škode, zato je naložilo tožencema, da tožniku povrneta sorazmeren del (60%) zneska, ki predstavlja satisfakcijo za negmotno škodo zaradi skaženosti in zaradi strahu. To predstavlja znesek 3.450,00 EUR. Prisodilo je še obresti od prisojene odškodnine za negmotno škodo ter navedlo, da je sledilo načelnemu pravnemu mnenju, sprejetem na občni seji Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, v skladu s katerim pripadajo oškodovancu zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ) dalje, torej od 1.1.2002, če zamuda ni nastala pozneje. Glede materialne škode je zapisalo, da je tožnik trdil, da je bilo vozilo ob nezgodi vredno skupaj z dodatno opremo 20.006.998,00 SIT, bilo je kasko zavarovano in mu je bila izplačana vsota v višini 10.130.750,00 SIT. Zato zahteva še plačilo razlike 9.876.248,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz škodnega spisa zavarovalniške hiše S. d.d. razvidno, da je bila obračunana totalna škoda in sklenjena poravnava, škoda je bila razen zneska 1% odbitne franšize poravnana ter se je tožnik odpovedal vsakršnemu odškodninskemu zahtevku napram zavarovatelju in drugim pravnim in fizičnim osebam, ki izhajajo iz te nesreče, poravnava pa je bila sklenjena za vso škodo, razen glede dodatne opreme, zato je zaključilo, da lahko v tem postopku tožnik, ki ima pravico do popolne odškodnine po 179. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zahteva le povrnitev škode glede dodatne opreme in odbitne franšize, v sorazmerju z deležem odgovornosti (delež glede na 40% soodgovornost glede odbitne franšize znaša 451,13 EUR in glede dodatne opreme 5.027,40 EUR). Navedeni znesek je naložilo v plačilo toženkama. Ugotovilo je tudi, da je tekom postopka tožnik vložil tožbo, v kateri je od prve toženke prav tako zahteval plačilo zneska na račun odbitne franšize, o tem zahtevku je odločilo, zavrglo pa tožbo, vloženo dne 18.6.2003 v delu, v katerem je tožnik zahteval plačilo istega zneska, to je 180.180,00 SIT na račun škode na vozilu, od prve toženke. Ocenilo je, da je bil utemeljen ugovor litispendence. Odločitev je oprlo na 3. odst. 189. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na izgubljeni dohodek, je zavrnilo, ugotovilo je, da tožnik, ki je trdil, da je prejemal večje denarne vsote na podlagi sklenjenih sponzorskih pogodb v času pred nezgodo, ni sklenil nobene sponzorske pogodbe, tudi ni bil prejemnik sponzorskih sredstev, pač pa so se sredstva stekala na družbo B. Ugotovilo je, da tožnik tudi v prvi polovici leta 2000, ko je še dirkal in je že postal državni prvak, kar naj bi bila prelomnica, ki je sponzorje pritegnila, ni prejemal iz tega naslova dohodka, ko je ocenilo zbrane listinske dokaze in zaključilo, če tega ni izkazal za leto 2000, v katerem je dejansko uspešno dirkal, je toliko manj pričakovati dohodek v bodočnosti in je zato zahtevek za povračilo izgubljenega dohodka iz naslova sponzorskih sredstev kot neutemeljen zavrnilo. Glede tuje pomoči v času zdravljenja je sodišče ugotovilo, da je tožnik bil dva meseca vezan na tujo pomoč je to obliko pomoči potreboval štiri ure dnevno kumulativno, tri mesece pomoč eno uro kumulativno in pol leta tujo pomoč pri dvigovanju in prenašanju bremen, težjih od deset kilogramov, eno uro na dan, šteto kumulativno ter je zato tudi ob upoštevanju 216. čl. ZPP prisodilo odškodnino v znesku 1.260,00 EUR (60% zneska ocenjene škode 2.100,00 EUR). Ker se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. čl. ZOR), je sodišče tudi zakonske zamudne obresti od materialne škode priznalo kot zahtevane, od 1.1.2001. Tedaj je škoda že nastala.

Zoper sodbo sta se pritožili tožeča in tožena stranka, obe uveljavljata vse pritožbene razloge ter priglašata stroške.

Tožeča stranka predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem zavrnilnem delu tako, da se sodbo spremeni, podrejeno naj se razveljavi in zadevo vrne v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejstvo je, da je izvedenec F.K. ugotovil, da je hitrost tožnikovega vozila znašala 234 km/h, čemur je tožnik nasprotoval in predlagal postavitev drugega izvedenca, saj izračun izvedenca temelji na parametrih, ki so po izvedenčevih navedbah izredno težko dokazljivi in določljivi, torej je podano precejšnje znanstveno tveganje pri izračunu in obstaja velika možnost, da bi drugi izvedenec prišel do drugačnih rezultatov, saj je na primer izvedenec I.P. v predpravdnem mnenju ocenil hitrost tožnika pred trkom na 150 km/h. Izvedenec si je tudi kraj nezgode ogledal šest let po nesreči, nato pa v mnenju ugotavljal, da je bilo v času nezgode cestišče valovito, kar lahko povzroči, da vzmetenje vozila zaradi hitrosti temu ne sledi in zaradi majhnega stika s cestiščem pride do zanašanja vozila. Izvedenec K. pa je v pojasnitev, zakaj potemtakem ni začelo zanašati tudi drugega toženca, ki je vozil vsaj tako hitro kot tožnik, pojasnil, da je šlo za vozilo s pogonom 4 x 4 in bolj prilagojeno ekstremni vožnji, vozila pa si niti ni ogledal, kar pomeni, da je karakteristike vozil primerjal kar na pamet. Izpolnjeni so vsi pogoji za drugega izvedenca, pa tega sodišče ni postavilo, kršen je 254. čl. ZPP, saj bi ugotovljena nižja hitrost tožnika bistveno vplivala na odločitev sodišča, to je bila namreč edina okoliščina, zaradi katere je sodišče tožniku naložilo 40% soodgovornost in tudi ni sodišče zavrnitve predloga za postavitev drugega izvedenca argumentirano obrazložilo in je s tem kršilo pravico tožnika do izjave in mu ni omogočilo, da bi se v kontradiktornem postopku ugotovilo in pojasnilo dejansko stanje, kar je tudi kršitev Ustave (22. čl. Ustave RS). Sicer pa tudi, če bi se izkazalo, da je bila tožnikova hitrost v kritičnem trenutku 234 km/h, to ne pomeni, da je taka hitrost v vzročni zvezi z nezgodo in posledicami. Cesta je bila namenjena le motornim vozilom in če ga drugi toženec ne bi oplazil s svojim vozilom, bi tožnik zvozil ovinek in do nezgode ne bi prišlo. Tudi ni izkazano, da bi bile poškodbe tožnika ob nižji hitrosti manjše. Dokazno breme je na toženi stranki. Drugi toženec je očitno, če je oplazil tožnika in vozil za njim, vozil še hitreje, lahko bi vozil po drugem voznem pasu hitre ceste in se s tem v celoti izognil možnosti trka s tožnikom, ki je vozil po svojem voznem pasu, torej je delež 40% previsok.

Glede negmotne škode je materialno pravo zmotno uporabljeno, saj je prisojena odškodnina v bistveno prenizkem znesku. Hude in številne telesne poškodbe so generirale zelo hude telesne bolečine in je bil tožnik podvržen najrazličnejšim zahtevnim številnim in bolečim posegom, življenje je viselo na nitki, bil je odvisen od aparatur in pomoči, slabše je videl zaradi oteklin, vse to je vplivalo na občutek oziroma subjektivno dojemanje stanja oškodovanca. Tožnik je stanje ob zaslišanju opisal zaradi vsega tega kot katastrofo in je dobil celo pomirjevala. Telo je bilo poškodovano od obraza, zob, jezika, živca na kolenu, zloma štirih reber in dveh vretenc, izgubil je vranico in ledvico, udarce je imel povsod po telesu, celo na srcu in je bil predrt tudi prsni koš. Tožnik je po tem, ko je že lahko vstajal, hodil z opornico, česar sodišče ne upošteva in tudi ne, da je še pol leta po nesreči šepal, nezmožen za vsakršno delo je bil do 11.2.2001 in še sedaj dvakrat na dan jemlje zdravilo Nexium 40 za prebavo. Odškodnina, kot se je vtoževala v znesku 20.864,63 EUR, je primerna in sodišče bi moralo v tem delu zahtevku ugoditi. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opozarja na težave, ki jih je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, izpostavlja imunsko manjvrednost in možnost težav zaradi delovanja ene same ledvice, in tudi zaradi poškodbe hrbtenice, zato bo tudi prišlo hitreje do degenerativnih sprememb, opozarja na to, da je bil prisiljen opustiti obetavno dirkaško kariero, ki je bila prav tedaj v vzponu. Uspešno je že dirkal na primer na prestižni dirki v Monte Carlu. Še sedaj trpi duševne bolečine tudi zaradi neuresničenih ambicij na športnem področju. Odškodnina je zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti prav tako prenizka, saj je tožnik sedaj poslovnež in župan, zunanjosti daje družba velik poudarek in je tožnik tudi ob zaslišanju izpovedal, da ga to moti, njegove brazgotine na obrazu izgledajo kot bi bile posledica pretepanja. Tožnika to moti tudi, ko gre na plažo, je javna osebnost in zato še posebej izpostavljen in deležen pozornosti. Glede materialne škode je stališče prvostopenjskega sodišča, da veže tožnika sklenjena poravnava, zmotno, saj je ni sklenil s toženo stranko, pač pa z zavarovalnico A. v zvezi s pogodbenim kasko zavarovanjem. V tej pravdi pa tožnik od tožene stranke zahteva odškodnino na podlagi civilnega delikta. Glede sklepa prav tako vlaga pritožbo, nepravilno je zavržena tožba glede zneska 180.180,00 SIT, ki se je nanašala na odbitno franšizo, saj je sodišče napačno ugotavljalo, kdaj je bila tožba vložena, do litispendence pride v pravdnem postopku ne z vložitvijo tožbe, temveč z vročitvijo tožbe. Ne strinja se z zaključki glede neizkazanosti izgubljenega dobička. Športna kariera je bila v vzponu, zanj so se zanimali sponzorji, tožnik je dokazal višino sponzorskih sredstev s pogodbami, ki jih je priložil. Res nobene ni sklenil sam osebno, pač pa družinska gospodarska družba B. Zato se tudi niso sponzorska sredstva iz leta 1999 rezultirala v tožnikovi dohodninski osnovi za leto 1999. Toda nedvomno pripadajo njemu. Dogovarjal pa se je, da se bodo sredstva nakazovala direktno na njegov račun, planirano je bilo, da bi ustanovili R., utemeljeno bi bilo pričakovati, da bo teh sredstev vsaj toliko kot prej, potekali so dogovori s sponzorji za bodoče sponzoriranje. Tožnik je v ta namen predlagal priče, pa je sodišče te dokazne predloge neobrazloženo zavrnilo (A.M., M.K., M.B., S.P., V.S., Z.F., I.Z., M.B., L.B.). Tudi s tem je kršena tožnikova pravica do izjave v postopku, ni imel možnosti, da uveljavlja pravico do sodnega varstva. Sodišče še navaja, da vsa sponzorska sredstva ne morejo predstavljati čistega dobička, ker naj bi se z njimi najprej krili stroški dirk. To je očitno ena izmed bistvenih okoliščin, ki je privedla do zavrnitve zahtevka, v skladu z dolžnostjo materialno procesnega vodstva iz 285. čl. ZPP bi sodišče moralo tožnika pozvati, naj dopolni svoje pomanjkljive navedbe. Tega ni storilo in je bistveno kršilo postopek. Ker izgubljeni dobiček predstavlja tisti dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati, pomeni, da oškodovancu dobiček pripada, četudi ga dotlej ni ustvaril. Seveda ob predpostavki, da bi ga bilo glede na normalni tek dogodkov v bodoče pričakovati. Te okoliščine pa so izkazane.

Toženca sta po skupnem pooblaščencu vložila pritožbo. Izpodbijata ugodilni del sodbe s predlogom, da se spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, le podrejeno naj se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne v nov postopek prvostopenjskemu sodišču. Prav ima sicer sodišče, da trenutno obstoji še pravnomočna kazenska sodba, toda ugodeno je predlogu za obnovo. Res je civilno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede istega historičnega dogodka, toda tožena stranka je predlagala, naj sodišče v tem pravdnem postopku počaka do pravnomočne odločitve o zahtevi za obnovo in temu sodišče prve stopnje ni sledilo. Opozarja na izvedensko mnenje, ki govori, da do stika med vozili tožnika in drugega toženca ni prišlo, pa tudi morebitni trk ne bi imel in torej ni imel vpliva na vožnjo tožnikovega vozila. Razen kazenske sodbe, glede katere pa teče postopek za obnovo, ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, drugi toženec ni povzročil prometne nezgode in je tožnik v celoti sam odgovoren, soprispevek tožnika je tako najmanj 80%, saj je njegovo vozilo iz ovinka odneslo, ne glede na morebitni dotik. Tudi nematerialna škoda je previsoka po posamičnih postavkah. Gre za lepotno napako, ki ni podana v tej meri, da bi pri soljudeh vzbujala zgražanje, gre zgolj za kozmetični defekt in ne za skaženost, še posebej ne v tolikšni višini. Kar se tiče strahu pa je upoštevati, da je tožnik bil profesionalni tekmovalec z vozilom in so mu bile prometne nezgode precej bližje in gotovo ni utrpel tako intenzivnega primarnega strahu kot bi ga kdo drugi, ki ni iz rally branže. Tudi sekundarni strah ni bil tako intenziven, da bi opravičeval odškodnino v taki višini. Tožena stranka je glede materialne škode že pojasnila, da je tožnik že prejel plačano vso materialno škodo in več ne more in ne sme terjati. Glede obresti pa opozarja, da je materialna škoda odmerjena na dan 1.1.2001, čeprav se materialna škoda odmerja glede na določbe ZOR in tudi OZ po cenah na dan izdaje sodne odločbe, če zakon ne določa kaj drugega. Obresti od 1.1.2001 ne morejo tožniku iti in tudi ne obresti od 1.1.2002 od nematerialne škode, obresti lahko tečejo, ko je zdravljenje zaključeno, po drugi strani pa je bil odškodninski zahtevek poslan prvi toženki šele 27.1.2003, kot to izhaja iz same tožbe, zamuda bi nastala šele po poteku 15 dni od tedaj. Materialno pravo tako ni pravilno uporabljeno. Glede odškodnine za tujo pomoč pa iz sodbe ni mogoče razbrati, zakaj bi bil tožnik upravičen do odškodnine, morda bi upravičenci lahko bili družinski člani, ki so mu pomoč nudili in ta zahtevek naslovili na toženo stranko ali pa svojo terjatev prenesli na tožnika. Ne more pa tožnik zahtevati plačilo odškodnine za nekaj, za kar ni bil oškodovan, dobil bi plačano delo, ki so ga opravili drugi. Tudi v navedbah tožeče stranke ni bilo mogoče zaslediti, zakaj naj bi bil tožnik upravičen do odškodnine za tujo pomoč. Napačna je tudi odločba o stroških, saj je sodišče uspeh strank v postopku delilo na dva dela po temelju in višini, tako stališče pa je zastarelo in napačno. Uspeh tožeče stranke je le 1,37% in ne 30,68%, kot je to napačno odločilo prvostopenjsko sodišče, po drugi strani pa je sodišče toženi stranki priznalo premalo stroškov, ni ji priznalo vseh priglašenih stroškov.

Tožeča stranka je odgovorila tudi na pritožbo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo 14. čl. ZPP in oprlo sodbo na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Soodgovornost tožnika v višini 40% je kvečjemu previsoka. Če nekoga odnese iz ovinka še ne pomeni, da krši cestnoprometne predpise in da je kršitev v vzročni zvezi z nastalo škodo. Pravnomočno pa je razsojeno, da je vzrok nesreče oplaženje tožnikovega vozila s strani drugega toženca. Krivdo za nastale telesne poškodbe je torej pripisati njemu. Prisojena odškodnina je prej prenizka kot previsoka. Pa tudi navedbe glede previsoko odmerjene odškodnine so pavšalne. Ker po 186. čl. ZOR zapade odškodninska obveznost v trenutku nastanka škode, je odločitev sodišča prve stopnje glede obresti pravilna. Tožnik pa je zahteval plačilo materialne škode z obrestmi od 1.1.2001 dalje, zato je sodišče ugotavljalo vrednost na ta dan in od tega dne dalje prisodilo zakonske zamudne obresti. Sodba ima glede odškodnine za tujo pomoč vse potrebne razloge in je sodišče upoštevalo izvedensko mnenje in s tem ugotovilo objektivno potrebno po tuji pomoči, subjektivno pa na podlagi zaslišanja tožnika, ki je izpovedal, da je pomoč potreboval. Že iz narave poškodb je jasno, da jo je potreboval tudi po odpustu iz bolnišnice. Zmotno je tudi stališče pritožnikov, da je zastarelo in napačno stališče sodišča, da je uspeh strank v postopku delilo po temelju in višini. Sodna praksa priznava pravilnost tovrstnemu načinu odločanja o stroških, ko okoliščine primera terjajo ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in po višini (primer na primer sodba II Cp 7573/2006). Priglaša tudi stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v spodaj navedenem obsegu, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi zoper sklep: Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da je za obstoj litispendence bistveno, da je bila toženi stranki tožba vročena. Vendar so podatki spisa jasni in je dejstvo vročitve sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, v zadevi, ko je bila tožba za plačilo negmotne in gmotne škode vložena pod opr. št. P1 dne 18.6.2003, je bila tožba v odgovor prvi toženki vročena šele dne 28.1.2005 (vročilnica speta na list. št. 35 spisa), v zadevi pod opr. št. P2 (prej Pg) prav tako Okrožnega sodišča v Kopru, ki je bila zatem združena s to zadevo, pa je bila tožba vročena v odgovor prvi toženki prej, dne 25.5.2003 in je 189. čl. ZPP pravilno uporabljen.

K pritožbi zoper sodbo: Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo določbo 14. čl. ZPP in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Sedaj teče postopek o izrednem pravdnem sredstvu (obnova), s katerim se presoja pravilnost pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, toda ta kljub dovolitvi obnove pravno še vedno obstaja (primerjaj tudi komentar k 144. čl. Zakona o kazenskem postopku, GV Založba Ljubljana 2004, str. 896). Pravdno sodišče pa obenem, kot je pravno pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, ni vezano na tista vprašanja, ki se nanašajo na deljeno odgovornost, o tej se namreč v kazenskem postopku sploh ne odloča. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločalo o ugovoru tožene stranke, ki odgovarja za povzročitelja škode (prve toženke) in drugega toženca, da je podana tudi soodgovornost tožnika kot oškodovanca, o vseh okoliščinah v zvezi s tem je razpravljalo in ocenilo izvedene dokaze ter odločilo, da ne le, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in kaznivim dejanjem ter storilčevo (drugi toženec) odgovornostjo, pač pa, da je tudi tožnik tisti, ki je kot oškodovanec soprispeval k nastanku škode in zaključilo, da delež znaša 40%. V zvezi s tem je ocenilo tudi mnenje izvedencev, ki ju je določilo prvostopenjsko sodišče v tem pravdnem postopku. Oba izvedenca sta podala pisni izvid in mnenje, zatem pa bila zaslišana še na naroku. Glede na pripombe tožeče stranke sta izvid in mnenje tudi pisno dopolnila. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvostopenjskega sodišča, ki je izčrpno obrazložilo dokazno oceno izvedenskih mnenj in argumentirano podalo svoja stališča glede vzročnosti ter navedlo, zakaj ne sledi očitkom tožeče stranke in zakaj sprejema izvida in mnenji kot objektivne in strokovne (nasprotni očitek tožnika zato ne drži in zato tudi ne drži, da tožnik ni imel pravice do kontradiktornega postopka oz. do izjave). Izvedenca sta opravila vrsto testov in tudi druge postopke, to pisno in ustno pojasnila, zato ne držijo očitki, ki jih je tožeča stranka iznesla že med postopkom in jih ponavlja tudi v pritožbi, da so določeni zaključki podani „na pamet“, kot tudi, da izračuni temeljijo na težko dokazljivih in določljivih parametrih, saj sta izvedenca pojasnila in je to v obrazložitvi zapisalo tudi prvostopenjsko sodišče, da so bila upoštevana sicer minimalna možna odstopanja (npr. glede tornega količnika), tožniku v prid. Zgolj dejstvo, da je tožnik nasprotoval ugotovitvi izvedenca, da je hitrost vozila tožnika pred zanašanjem znašala 234 km/h, ni podlaga za določitev drugega izvedenca (254. čl. ZPP). Tudi ne drži, da so izpolnjeni pogoji iz te določbe za določitev drugega izvedenca. Tudi po oceni sodišča druge stopnje, ki v tem delu soglaša z razlogi prvostopenjske sodbe, ni podana situacija, ko bi se podatki izvedenca bistveno razlikovali oziroma bi bil izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj v nasprotju. Ni nastal utemeljen dvom v pravilnosti podanih mnenj, zato ni podlage, da se zahteva mnenje drugih izvedencev. Res je (ne za potrebe tega pravdnega postopka) glede okoliščin nezgode drugi strokovnjak, sicer tudi sodni izvedenec, prof. dr. I.P., podal mnenje, da je v trenutku naleta tožnik vozil s hitrostjo, ki ni bila višja od 150 km/h, pritožnik pa pozablja (tožeča stranka), da je izvedenec Z.S. v mnenju, ki ga je tožbi priložila prav tožeča stranka, navedel (torej del navedb tožeče stranke), da je hitrost znašala 220 do 230 km/h, nenazadnje pa je tudi izvedenec, ki je bil določen v kazenskem postopku, ocenil, da je bila hitrost nekje med 200 in 250 km/h (dr. N.Č. v izvidu in mnenju z dne 10.6.2003). Uveljavljena procesna kršitev (določbe 254. čl. ZPP) ni podana.

Tudi ni mogoče sprejeti pritožbene teze tožeče stranke, da hitrost, kot je ugotovljena, ni bila v vzročni zvezi z nezgodo. Izvedenca sta ugotovila nasprotno, in sicer, da je osnovni vzrok, zaradi česar je prišlo do zdrsa, prevelika hitrost, morala bi namreč biti manjša od kritične hitrosti zdrsa, to je 234 km/h. Če je temu tako, pa ima pritožba tožene stranke prav, da je uspela dokazati, ne le da je vzrok tudi na strani tožnika, pač pa njegova soodgovornost ni nižja od soodgovornosti (drugega) toženca in nima ta kršitev manjše teže kar pomeni, da prispevek ni nižji od prispevka tožene stranke. Tako tožnik kot oškodovanec kot drugi toženec sta se samovoljno izpostavila riziku, tožnik se je poškodoval, ko je na lastno pobudo tekmoval v hitrostni vožnji, kar je tudi treba tehtati z gledišča vzročne zveze z očitanim škodnim dogodkom. Ker je torej vzrok zdrsa in posledično gmotne in negmotne škode tožnika tako dotik toženčevega vozila kot tudi previsoka hitrost vozila, ki ga je upravljal tožnik, po presoji pritožbenega sodišča te okoliščine narekujejo sklep, da je prispevek obeh enak, soodgovornost tožnika je torej 50 %. Materialno pravo je zato v tem delu delno zmotno uporabljeno ter je pritožbeno sodišče pritožbi obeh tožencev delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo tako, da se prisojeni zneski odškodnine ustrezno znižajo glede na soodgovornost tožnika 50% ter je obveznost tožencev, da tožniku povrneta škodo, za 10% nižja (za negmotno škodo morata plačati 2.875 EUR in za gmotno škodo 5.615,44 EUR), le 50% ugotovljene, pa še neporavnane škode. Povedano tudi pomeni, da je pritožba tožnika v delu, ko se zavzema za materialnopravni sklep, da je soodgovornost tožnika nižja od ugotovljenih 40%, neutemeljena in tudi tožene stranke, kolikor meni, da je prispevek tožnika več kot polovičen.

Neutemeljeni sta obe pritožbi v delu, ko napadata odločitev, ko je sodišče ocenilo višino primerne odškodnine za posamične oblike nepremoženjske škode. Upoštevane so vse okoliščine konkretnega primera, materialno pravo je pravilno uporabljeno. Upoštevano je načelo individualizacije višine odškodnine, odmera odškodnine zato ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotesnja konkretnih posledic, saj je subjektivno doživljanje z vidika vsakega oškodovanca že po naravi stvari različno in zanj neugodno

, zato je to načelo korigirano z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki je prav tako pravilno upoštevano, slednje pa terja vrednotesnje ugotovljenih škodnih posledic za vsakega konkretnega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih sodne prakse, saj se le tako izpolni pogoj enotnega obravnavanja škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razponih. Rezultat take primerjave privede do primerne umeščenosti tožniku prisojene odškodnine v okvir drugih prisojenih odškodnin za tako oziroma podobno škodo. To velja tudi za odškodnino zaradi skaženosti, ki jo pritožba tožene stranke minimizira, že izvedenec je ugotovil, da je zunanjost prizadeta in gre za težjo stopnjo prizadetosti in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pojem pravdnega standarda skaženosti. Opisane so zunanje trajne spremembe, ostale so namreč brazgotine na obrazu, trebuhu in diskoloracije na trupu, tožnik pa zaradi tega trpi, kot je sodišče ugotovilo, ko je ocenilo njegovo izpovedbo. Pritožba tožene stranke tudi neuspešno minimizira strah, ki je ob zdrsu oz. prevračanju gotovo bil hud in intenziven. Ni mogoče slediti niti pritožbi tožnika, ko trdi, da določenih okoliščin sodišče prve stopnje, ko je ocenilo kolikšna je bila primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ni upoštevalo. Upoštevalo je, da je tožnik v času zdravljenja imel tudi probleme z nogo, saj je izrecno zapisalo, da je prav zato moral izvajati kar devet mesecev fizikalno terapijo desne noge doma in tudi iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ovrednotilo tudi okoliščino, da so bolečine še sedaj prisotne, kar izpostavlja tožnik v pritožbi. Glede duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo vse posledice in jih ustrezno ovrednotilo ter je tudi celokupna odškodnina primerna.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na materialno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča glede poravnave, ki jo je tožeča stranka sklenila s tretjim, Zavarovalnico A., ki meni, da veže tudi tretje osebe, v konkretnem primeru toženo stranko. Ne glede na navedeno pa je odločitev kolikor je zavrnjen zahtevek glede plačila materialne škode na vozilu (razen glede dodatne opreme – v tem delu je zahtevku delno ugodeno) pravilna. Sama tožeča stranka je namreč, kot povzema tudi prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, ocenila, da je bilo vozilo vredno tedaj skupno 20.006.998,00 SIT, če je bilo na račun škode že plačano 10.130.750,00 SIT, torej nekaj več kot 50% po tožniku ocenjene vrednosti vozila, in je glede na ugotovljeno soodgovornost upravičen le do povrnitve 50% škode, je zaključek, da do odškodnine iz tega naslova (razen glede dodatne opreme) ni upravičen, materialnopravno pravilen. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, ki so narekovali zavrnitev zahtevka v delu, ko tožnik zahteva povrnitev zneska zaradi izgubljenega dohodka iz naslova dobička, ki naj bi ga (trditve tožnika) utemeljeno pričakoval iz naslova sponzorskih sredstev. Ni nosilni razlog ta, kar izpostavlja pritožnik, da ni razmejeno, kolikšni so prihodki in kolikšen čisti dobiček. To je le eden izmed razlogov, na katerih prvostopenjsko sodišče gradi materialnopravni sklep, da je bil tožbeni zahtevek v tem obsegu neutemeljen. Dejstvo je, da tožnik v času, ko je bil uspešen dirkač, iz tega naslova čistega dobička ni imel, to je ugotovljeno, ocenjeni so zbrani dokazi, ki so bili v ta namen predlagani. Prvostopenjsko sodišče je tudi podalo razloge, zakaj prič, ki jih citira pritožnik, in so bile predlagane kot priče zato, da bi izpovedale, kot opozarja pritožba, o dogovorih o določenem sponzoriranju, ni zaslišalo. Pojasnilo je, da so okoliščine z že izvedenimi dokazi v zadostni meri razjasnjene, konkretno glede zahtevka, kolikor se nanaša na izgubljen dohodek, je zaključilo, da tožnik dohodka v obliki sponzorskih sredstev v času, ko je bil uspešen dirkač, ni imel, in ga zato tudi izgubiti ni mogel, in če ga ni izkazal za leto 2000, v katerem je dejansko še dirkal (in bil državni prvak) ga je toliko manj pričakovati v bodočnosti. Škoda je med drugim tudi preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček – 155. člen ZOR, ki se v tem primeru, glede na čas škodnega dogodka, še uporablja – 1060. člen OZ). Pri oceni izgubljenega dobička pa se upošteva tisti dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, kakšen je bil oz. tega ni bilo, dobiček tožnika iz sponzoriranja v preteklih letih, ko je dirkal, in je utemeljeno glede na zaključek, da tega ni bilo, sklepalo, da ga ne bi bilo niti v prihodnosti. Da „normalen tek stvari“ v kontekstu 3. odst. 168. člena OZ (prej podobno 189. člen ZOR) pomeni poslovanje v takem obsegu kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih oz. je obseg oškodovančevih poslov oz. poslovanja, ki bi ga lahko utemeljeno, torej z večjo verjetnostjo, pričakovali glede na normalen tek stvari, enak obsegu oškodovančevega poslovanja v preteklih obdobjih, povečanem oz. zmanjšanem za stopnjo rasti (nazadovanja) tega poslovanja v preteklih obdobjih, in predstavlja pomembno merilo pri sklepanju, kakšen bi bil dobiček glede na normalen tek stvari, poudarja tudi teorija (npr. Nina Plavšak, komentar 168. člena OZ – Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, GV založba 2003, stran 950). Ta dejstva pa ob trditvah zgolj o dogovarjanjih o bodočem sponzoriranju (ni se niti zatrjevalo, da bi bil sklenjen kakršenkoli konkreten dogovor oz. pogodba) utemeljujejo sklep o neizkazanosti izgube dobička iz tega naslova.

Glede tuje pomoči je temelj zahtevka za povrnitev škode bil 1. odst. 195. člena ZOR. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožnik potreboval tujo pomoč, časovno v trajanju več kot 500 ur. Pomoč so tožniku nudili sorodniki. Ugotovljeno je, da je pomoč tožnik kot oškodovanec potreboval. O tem ima sodba vse potrebne razloge. Pavšalne trditve pritožbe, da razlogov ni, ne držijo, in tudi ne, da tožba trditev v tem obsegu nima, v tožbi je namreč tožnik jasno zapisal, da je v času zdravljenju realno v času enega leta potreboval pomoč druge osebe, in mu je to pomoč nudila žena in svojci – sestra. Dokazni postopek pa je te trditve potrdil. Tožnik je upravičen do odškodnine iz naslova tuje pomoči tudi, če so pomoč, kot je ugotovljeno, nudili sorodniki in tudi če tega niso posebej zaračunali tožniku. Tako stališče se je uveljavilo tudi v sodni praksi (npr. odločba VSL 21, Cp 1072/99 z dne 29.3.2000).

Utemeljeno tožena stranka izpodbija odločitev glede obresti. Dejstvo, da je odškodnina za gmotno škodo odmerjena po cenah pred izdajo sodbe, je kvečjemu pritožnici, toženi stranki, v prid. Res pa je materialnopravno pravilna prisoja zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo od 1.1.2002 dalje le, če zamuda ni nastala pozneje, isto velja glede na citirano načelno pravno mnenje tudi glede gmotne škode. Prvostopenjsko sodišče je zmotno štelo, da je pomemben le datum zapadlosti škode. Sama zapadlost odškodninske obveznosti namreč ne pomeni še zamude dolžnika. Zapadlost je le pogoj za to, da dolžnik sploh lahko pride v zamudo. Kdaj pa dolžnik pride v zamudo, določa materialno pravo. Izhodišče je torej določba 186. člena ZOR, odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo iz 200. člena ZOR pa se odmeri po cenah ob izdaji sodne odločbe. 324. člen ZOR pa je določal, kdaj dolžnik pride v zamudo, in sicer če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev oz. ko upnik z opominom ali začetkom postopka zahteva od njega naj izpolni obveznosti. Ob vložitvi tožbe je torej zamuda že nastala, ali je že prej, pa sodišče zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo, šele z nastankom zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti namreč dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti (277. člen ZOR). Ali je dolžnik (torej prva toženka oz. drugi toženec) prišel v zamudo pred vložitvijo tožbe, ni ugotovljeno, v tem delu odločilna dejstva niso ugotovljena, zato materialnopravna presoja pravilnosti te odločitve ni mogoča ter je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo glede obresti, ki tečejo pred vložitvijo tožbe, torej do 18.6.2003, razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. člena ZPP), in tudi uveljavljene postopkovne kršitve niso podane. Zato je v preostalem izpodbijanem delu, kolikor sodba ni spremenjena ali razveljavljena, pritožbo tožene stranke, pritožbo tožnika pa v celoti zavrnilo in sodbo ter sklep potrdilo. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbah 4. točke 358., 353. in 355. člena ZPP ter 2. tč. 365. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je v tem pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo, saj je bila odločba na prvi stopnji, s katero se je postopek končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008).

Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločbe o stroških, ne glede na delno razveljavitev v obrestnem delu, saj odločitev v tem delu bistveno ne vpliva na odločitev o uspehu in posledično stroških postopka. Po 154. členu ZPP (2. odst.) lahko v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi (kot v konkretnem primeru) sodišče glede na doseženi uspeh odloči, bodisi, da krije vsaka stranka svoje stroške ali ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Okoliščine primera so torej tudi merilo, po katerem lahko sodišče izbere ustrezne metode pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov, ena od teh gotovo tudi ta, da se, posebej, če se dobršen del dokazovanja nanaša na ugotavljanje „temelja“, kot v tej zadevi, upošteva ločeno tako uspeh po temelju kot po višini. Po spremenjeni sodbi je uspeh tožeče stranke približno 25% (po temelju 50%, po višini nekaj več kot 1%). Stroške stranke je odmerilo že prvostopenjsko sodišče (na pritožbene trditve tožene stranke, da določeni stroški niso priznani, ni mogoče odgovoriti, saj niso določne), 25% stroškov tožeče stranke znaša 3.530,44 EUR, 75% stroškov prve toženke pa 6.954,43 EUR. Po pobotu je zato tožnik dolžan prvi toženki povrniti 3.424,00 EUR pravdnih stroškov nastalih v postopku na prvi stopnji, v 15-ih dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na delni uspeh s pritožbo je tožena stranka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v okviru uspeha na 353,42 EUR (sestava pritožbe 375 točk, 2% materialnih stroškov in 20% DDV ter taksa za pritožbo 142,74 EUR), ter je ta znesek dolžan tožnik povrniti toženi stranki v 15-ih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.