Jedro

Ključnega pomena je, da je bila pogodba o opravljanju storitev čiščenja med toženkama sklenjena za določen čas. Prva toženka v reviziji utemeljeno opozarja, da bi se zato sodišči morali opreti na šesti odstavek 73. člena ZDR in ne na poseben dogovor (in na podlagi tega šteti, da je šlo za trajno spremembo delodajalca v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR). Šesti odstavek 73. člena ZDR ureja situacijo začasnega prenosa podjetja na podlagi pravnega posla in s tem povezano varstvo prevzetih delavcev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v točki I. spremeni tako, da se pritožbi prve toženke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (od točke II. do točke VI. izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrne.

Druga toženka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko za ugotovitev, da je tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s 30. 9. 2012 in za ugotovitev, da ima tožnica sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje ni prenehalo, ampak še vedno traja od 1. 10. 2012 dalje. Posledično je zavrnilo tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek ter zahtevek za povračilo stroškov postopka. Zahtevku tožnice zoper prvo toženko je ugodilo in presodilo, da je tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s 30. 9. 2012, da ima tožnica pri njej sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja od 1. 10. 2012 dalje. Zato je ugodilo tudi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Prvi toženki je naložilo povračilo stroškov postopka tožnici in odločilo, da druga toženka sama krije svoje stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaposlena pri drugi toženki za nedoločen čas do 1. 10. 2010. V letu 2010 sta prva in druga toženka na podlagi predhodnega javnega naročila sklenili 4. 10. 2010 pogodbo o izvajanju storitev čiščenja za določen čas od 8. 10. 2010 do 30. 9. 2012 in sporazum o prevzemu delavcev z dne 4. 10. 2010. Druga toženka je v letu 2012 ponovno objavila javno naročilo, na razpisu pa je bila izbrana družba V., d. o. o. in ne prva toženka. Prva toženka je tožnici 25. 9. 2012 izdala obvestilo o tem, da bo s 1. 10. 2012 nadaljevala delo v družbi V., d. o. o. in ji s tem prekinila delovno razmerje.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo prve toženke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da za ugotavljanje dejstev, ali je šlo za trajni ali začasni prenos dejavnosti čiščenja od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika, zadostujejo navedbe tožnice, predvsem pa trditve in dokazni predlogi prve toženke. Če je sodišče prve stopnje na podlagi teh navedb in dokazov prišlo do drugačnega dokaznega zaključka, to še ne pomeni kršitve razpravnega načela iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da v konkretnem primeru pri prenosu dejavnosti čiščenja ni šlo za začasen prenos s strani druge toženke na prvo toženko v smislu določbe šestega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ampak je šlo za trajen prenos v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR. Pri tem je kot bistveno upoštevalo, da sta se toženi stranki dogovorili o prevzemu delavk k prvi toženki za nedoločen čas. Zahteve prenosnika iz razpisne dokumentacije o sprejemu delavke v delovno razmerje za nedoločen čas pod pogoji iz 73. člena ZDR ni ocenilo kot nezakonite.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje prva toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče pri presoji zahtevka zoper prvo toženko odločiti na podlagi trditev tožnice in prve toženke, ne pa tudi druge toženke. Za odločitev ni imelo trditvene podlage in je odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala. Sodišče bi lahko na podlagi trditev tožnice zgolj ugotovilo, da so s 1. 10. 2012 prešle pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na drugo toženko (kot prenosnika) in zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko. Lahko bi sprejelo zaključek, da dejstva, ki jih je zatrjevala prva toženka, niso dokazana, ne bi pa smelo sklepati o obstoju nasprotnih dejstev, da gre za trajni prenos brez trditev v tej smeri. Trditev, da gre za trajni prenos dejavnosti, ni podala niti tožnica, niti prva toženka in zato sodišče tega dejstva ne bi smelo upoštevati pri ugoditvi tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta prva in druga toženka sklenili sporazum o prenosu delavcev in pogodbo o opravljanju storitev čiščenja za določen čas, nadalje pa pritrdilo sodišču prve stopnje, da ni šlo na začasni prenos od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika, ampak za trajni prenos. Takšni zaključki sodišča so sami s seboj v nasprotju oziroma se razlikujejo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da zapis pete alineje 1. člena sporazuma ni pomenil prenosa za nedoločen čas, ampak le prenos zaposlitve za nedoločen čas, ki jo je tožnica že imela pri drugi toženki pred prenosom. Sodišče je presodilo, da je prva toženka s tem, ko vse do zaključka javnega naročila v zvezi s prevzetima delavkama ni reagirala, štela, da je šlo za trajen in ne začasen prenos, pri tem pa se ni opredelilo do drugačnih navedb prve toženke. S tem je sodišče storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je šlo za začasen prenos kaže obvestilo delavkama, v katerem ju napotuje na novega izvajalca storitev čiščenja in dejstvo, da je prenešenima delavkama ponudila v podpis aneks k že sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in ne nove pogodbe o zaposlitvi. Ni res, da za odločitev ni pomembno, zakaj je prva toženka po prenehanju pogodbe o čiščenju tožnico napotila na novega izvajalca storitev čiščenja, saj sodišče sprejme zaključek o trajnem prenosu tudi na podlagi argumenta, da bi v nasprotnem primeru prva toženka od druge toženke zahtevala, da tožnico prevzame nazaj, kot je to določeno v šestem odstavku 73. člena ZDR. S tem, ko se je šele sodišče druge stopnje opredelilo do navedb prve toženke in jih štelo za nepomembne, je poskušalo sanirati storjeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje, kar je nedopustno. Zato je tudi sodišče druge stopnje poseglo v pravico do izjave in pravnega sredstva. Ker je bila med prvo toženko in drugo toženko sklenjena pogodba o opravljanju storitev za določen čas, to ob pravilni uporabi materialnega prava pomeni, da je šlo za začasen prenos pravic in obveznosti tožnice na prvo toženko. Drugačen dogovor oziroma sporazum je v nasprotju s kogentnim šestim odstavkom 73. člena ZDR in zato ničen. Sodišči se do tega ugovora nista opredelili in je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne ločuje med dogovorom o prenosu dejavnosti in dogovorom o prenosu delavcev, sicer bi vprašanje prenosa podjetja ali dela podjetja presojalo v okviru vsebine pogodbe, do prenosa pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pa je prišlo na podlagi zakona. Ker je bila pogodba sklenjena za določen čas, je prišlo do začasnega prenosa pravic in obveznosti tožnice iz pogodbe o zaposlitvi za čas trajanja tega prenosa dejavnosti. Zaključek, da je bil dogovorjen trajni prenos podjetja ali dela podjetja, je materialno pravno napačen. Revizijskemu sodišču predlaga, da SEU postavi predhodno vprašanje, saj se glede zaključka, ali gre glede na ugotovljene konkretne okoliščine za trajni ali začasni prenos podjetja ali dela podjetja v smislu 73. člena ZDR in Direktive 2001/232/ES, postavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče je celo dolžno predložiti zadevo SEU v skladu s 267. členom PEU, ker zoper odločitev po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in drugi toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Prva toženka v reviziji navaja, da bi moralo sodišče odločiti na podlagi trditev, ki jih je podala tožnica (in prva toženka). To je sodišče tudi storilo, res pa je, da so trditve tožnice komaj zadovoljive. Tožnica je v tožbi navajala, da ji vsebina pogodbe in sporazuma ni poznana, saj v postopku dogovarjanja ni sodelovala in zato v zvezi z vsebino sporazuma oziroma dogovora niti ni mogla podati trditev, že sama pa je predlagala tudi dokaz z vpogledom v sporazum o prenosu delavcev (ki naj ga predložita toženki). Pri tem je pomembno, da je tožnica prav zato, ker ji vsebina sporazuma ni bila znana in kljub temu (!), da se je prva toženka v obvestilu o prehodu delavcev k novemu izvajalcu čiščenja iz septembra 2012 sklicevala na šesti odstavek 73. člena ZDR (začasen prenos), navedla tudi, da zaradi previdnosti vlaga zahtevek tudi proti prvi toženki in ta zahtevek navezala na to, da ji ni poznana dejanska narava njenega prenosa k prvi toženki. Dopustila je, da bodo dejstva drugačna, in sicer da ob prekinitvi pogodbe - storitve čiščenja pogodbene in druge pravice sploh niso prešle spet nazaj na drugo toženko. Tožnica je torej ob pomanjkljivem poznavanju dejstev o njenem prenosu, kar pa ne more bremeniti nje same, temveč obe toženki (ki sta se o tem dogovarjali, tožnici pa vseh podatkov o tem nista posredovali; dejstva so bila tudi sicer sporna), dovolj jasno izhajala tudi iz tega, da je morda med toženkama prišlo do drugačnega dogovora o pravicah in obveznostih, kot jih ji je predstavila prva toženka, to pa bi utemeljevalo zahtevek proti prvi toženki. Tožnici zato ni mogoče očitati pomanjkljive trditvene podlage. Tudi po odgovoru obeh toženk na njeno tožbo, v katerih sta navajali nasprotujoče si podatke, je tožnica še enkrat poudarila, da ji dogovori med toženkama glede prenosa niso poznani, saj ni bila seznanjena s temi postopki. Čeprav se je v nadaljevanju pridružila trditvam prve toženke, to ni pomenilo, da je zanikala prvotne ugotovitve o nepoznavanju dejanskih okoliščin in zanikala utemeljitev podrednega zahtevka. Pomembno je tudi, da toženki medsebojno (zatrjevano drugačen) dogovor o prenosu nista gradili le na pogodbi in sporazumu, temveč tudi na obstoju dogovora ob prenosu, ki naj bi izhajal iz pogovorov in dogovora (za kar sta predlagali zaslišanje prič) in ostale dokumentacije. Do kakšnega dogovora je dejansko prišlo, je ob nasprotujočih trditvah toženk sodišče ugotavljalo v dokaznem postopku. Drugačna ugotovitev trajanja prenosa pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika od tistega, za katero se je zavzemala prva toženka, tudi ne pomeni kršitve razpravnega načela iz 7. člena ZPP z zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče napravi dokazni zaključek po svojem prepričanju (8. člen ZPP), pri čemer navedbe in izvedeni dokazi predstavljajo le podlago za odločitev.

9. Revizija nedosledno povzema sodbo, ko navaja, da je sodišče druge stopnje jasno in izrecno zapisalo, da sta toženki sklenili tako sporazum, kot tudi pogodbo za določen čas. Iz zapisa v četrti alineji 10. točke sodbe izhaja, da sta toženi stranki sklenili samo pogodbo o izvajanju storitev čiščenja za določen čas, ne pa tudi sporazuma o prenosu za določen čas. Posledično bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tudi sicer je sodba dovolj obrazložena in omogoča ustrezen preizkus, zato tudi kasneje ponovno uveljavljena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena.

10. Prva toženka sodišču očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih konkretnih in substanciranih navedb, sodišče druge stopnje pa je takšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pokrilo in se samo opredelilo do teh navedb. Kršitev pravice do sodelovanja v postopku ni podana, saj je bilo prvi toženki omogočeno sodelovanje v postopku. Lahko bi šlo zgolj za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni utemeljena. Revizija že sama navaja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev. Po prvem odstavku 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje na bistvene navedbe, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, odgovorilo in hkrati pojasnilo, katere navedbe za odločitev niso pomembne. S tem ni saniralo po mnenju prve toženke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje, ampak le odgovorilo na pritožbene navedbe. Tudi ostali očitki kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni, saj so le navidezni - dejansko pomenijo uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

11. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je druga toženka dejavnost čiščenja prenesla na prvo toženko s pogodbo za določen čas. Da je šlo za prenos dejavnosti po določbi 73. člena ZDR, med strankami ni bilo sporno.

13. Sodišče druge stopnje zmotno sklepa, da je v obravnavanem primeru bistveno, da je v letu 2010, ko je bila dejavnost čiščenja prenesena od druge toženke k prvi toženki, obstajal tudi izrecen dogovor strank o trajnem prenosu tožnice od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika.

14. Vrhovno sodišče je že v več zadevah (VIII Ips 308/2010 z dne 21. 2. 2012, VIII Ips 209/2011 z dne 5. 12. 2011 in VIII Ips 181/2012 z dne 14. 1. 2013) poudarilo, da v primeru prenosa podjetja ali dela podjetja že na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Zakon za te primere ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku, prav tako pa ni potreben poseben sporazum o prevzemu delavcev (1). Na navedeno zakonsko ureditev tudi pogoji in pravila javnega razpisa nimajo vpliva.

15. Po sodni praksi SEU (2) se delavec v primeru prenosa ne more odpovedati pravicam, ki so mu zagotovljene s prisilnimi določbami Direktive 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva), ker je varstvo delavčevih pravic stvar javnega interesa. Prav zaradi tega 3. člen Direktive določa (podobno tudi 73. člen ZDR), da pravice in obveznosti prenosnika, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, na podlagi takega prenosa preidejo na prevzemnika. Na ta način prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem - brez pravice, da bi sam izbral, s katerim od delavcev bo nadaljeval delovno razmerje (3).

16. Tudi v primeru začasnega prenosa delovno razmerje delavca za nedoločen čas pri delodajalcu prenosniku ne preide v delovno razmerje za določen čas (pri prevzemniku), zaradi česar opredelitev delovnega razmerja za nedoločen čas v aneksu k pogodbi, ki sploh ni bil potreben, ne more biti odločilna za presojo o trajnem ali začasnem prenosu (4). Nepomembno je tudi, kako je po izteku pogodbe za dejavnost čiščenja med toženkama reagirala prva toženka - ki naj bi drugo toženko prosila le za pomoč pri prenosu obeh delavk in od druge toženke ni zahtevala, da delavki (tožnico in sodelavko) sprejme nazaj. Prav tako niso bistveni pogoji, ki jih je druga toženka določila v javnem razpisu.

17. Ključnega pomena je, da je bila pogodba o opravljanju storitev čiščenja med toženkama sklenjena za določen čas. Prva toženka v reviziji utemeljeno opozarja, da bi se zato sodišči morali opreti na šesti odstavek 73. člena ZDR in ne na poseben dogovor (in na podlagi tega šteti, da je šlo za trajno spremembo delodajalca v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR). Šesti odstavek 73. člena ZDR ureja situacijo začasnega prenosa podjetja na podlagi pravnega posla in s tem povezano varstvo prevzetih delavcev. V navedeni določbi sta obravnavani dve skupini primerov, in sicer prva, ko delodajalec prenosnik podjetje na podlagi pravnega posla začasno prenese delodajalcu prevzemniku, po izteku veljavnosti pravnega posla pa prevzame podjetje nazaj, in druga, ko delodajalec prenosnik podjetje na podlagi pravnega posla začasno prenese prvemu delodajalcu prevzemniku, po izteku veljavnosti pravnega posla s prvim prevzemnikom pa ga začasno prenese novemu prevzemniku (5). Po prenehanju veljavnosti pravnega posla preidejo v prvem primeru pravice in obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika, v drugem primeru pa preidejo na delodajalca – novega prevzemnika (6). V nobenem primeru ne ostanejo pri začasnem delodajalcu prevzemniku.

18. Glede na kogentno zakonsko ureditev (šesti odstavek 73. člena ZDR) in sodno prakso SEU je v obravnavanem primeru do prenosa pravic in obveznosti iz delovnega razmerja tožnice pri drugi toženki prišlo že na podlagi zakona s trenutkom prenosa dejanskega opravljanja dejavnosti čiščenja na prvo toženko. Pri tem ni šlo za trajni prehod pogodbenih in drugih pravic in obveznosti tožnice iz delovnega razmerja, ne glede na sporazum o prevzemu delavcev (7) ali poseben dogovor med toženkama o naravi prenosa. Drugačen dogovor med toženima strankama, kot izhaja iz 73. člena ZDR, namreč ni pravno upošteven.

19. Ker je druga toženka po prenehanju pogodbenega odnosa s prvo toženko sklenila pogodbo z novim izvajalcem, bi lahko pravice in obveznosti tožnice prešle bodisi ponovno na delodajalca prenosnika – drugo toženko (8), ali na delodajalca – novega prevzemnika (9). Posledično tožnica ni imela podlage za nadaljevanje delovnega razmerja pri prvi toženki.

20. Ker je revizija utemeljena (upoštevaje zgoraj navedene razloge in jasno pravno ureditev), v obravnavanem primeru ni razloga, da bi se postopek v tej zadevi prekinil in bi se SEU zastavilo predhodno vprašanje.

21. Na podlagi navedenih razlogov je revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje(10) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo, to pa vključuje tudi zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka (prvi odstavek 380. člena ZPP) (11).

22. Ker prva toženka že v prvotnem postopku in v reviziji ni priglasila stroškov postopka (in že sama pravilno upoštevala, da gre v obravnavani zadevi za spor po 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), je odločitev o teh stroških odpadla.

23. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor po 41. členu ZDSS-1, je revizijsko sodišče v skladu z določbo petega odstavka tega člena odločilo, da druga toženka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Primerjaj zadevo VIII Ips 432/2009 z dne 21. 12. 2010, VIII Ips 315/2006 z dne 30. 1. 2007 in zadevo VIII Ips 431/2008. Op. št. (2): Primer Temco (zadeva C-51/00) in Werhof (zadeva C-499/04).

Op. št. (3): Primerjaj zadevo VIII Ips 446/2007 z dne 8. 9. 2009. Op. št. (4): Ne more biti odločilno (kot napačno sklepa sodišče prve stopnje), da v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki ga je tožnica sklenila s prvo toženko, ni napisano, da delavka preide k prvi toženki le začasno.

Op. št. (5): Primerjaj zadevo VIII Ips 248/2011 z dne 4. 6. 2012. Op. št. (6): Prim. Senčur Peček v Kresal in ostali, Zakon o delovnih razmerjih, zakon s komentarjem, Primath, Ljubljana 2002, str. 287 in 288. Op. št. (7): Poimenovanje sporazuma je sicer napačno, saj ne gre za institut prevzema delavcev, temveč spremembo delodajalca. Ta sporazum tudi ne določa, da gre za prehod iz prvega odstavka 73. člena ZDR, saj se sklicuje na določbo 73. člena ZDR v celoti, to pa vključuje tudi primer iz šestega odstavka.

Op. št. (8): Kar ni predmet revizije, tožnica pa zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi ni vložila pritožbe.

Op. št. (9): Kar ni predmet postopka, glede na to, da novi prevzemnik V., d. o. o. ni tožena stranka.

Op. št. (10): Gre le za presojo sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila le prva toženka, tožnica pa se zoper zavrnilni del sodbe (proti drugi toženki) ni pritožila. Ta del sodbe je postal pravnomočen že s potekom roka za pritožbo in tudi ni bil predmet odločanja pritožbenega sodišča. Op. št. (11): Tudi sicer je bil zahtevek tožnice zoper prvo toženko o tem, da ji je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi neutemeljen, saj sploh ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila tožnica v delovnem razmerju s prvo toženko za nedoločen čas (kar ni bilo sporno), je bil neutemeljen tudi nadaljnji zahtevek za odločitev o takšnem delovnem razmerju.