Jedro

V konkretnem primeru pri prenosu dejavnosti čiščenja ni šlo za začasen prenos od delodajalca prenosnika (to je druge tožene stranke) na delodajalca prevzemnika (to je prvo toženo stranko) v smislu določbe 6. odstavka 73. člena ZDR, temveč za trajen prenos v smislu določbe 1. odstavka 73. člena ZDR. Zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri prvo toženi stranki, saj za prenehanje ni bilo podlage v nobeni od določb ZDR, zlasti pa ne v določbi 6. odstavka 73. člena ZDR, na katerega se je sklicevala prva tožena stranka. Zato je utemeljen tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri prvi toženi stranki in da ji še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je druga tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z 30. 9. 2012 in za ugotovitev, da ima tožnica pri drugi toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje pri drugi toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja od 1. 10. 2012. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se drugi toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, na delovno mesto čistilke, da ji obračuna bruto plače, odvede vse pripadajoče davke in prispevke in izplača vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 10. 2012 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter ji povrne stroške postopka (točka I izreka). Ugotovilo je, da je prva tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z 30. 9. 2012 (točka II izreka) in da ima tožnica pri prvi toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje pri njej ni prenehalo in še vedno traja od 1. 10. 2012 dalje (točka III izreka). Prvi toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, na delovno mesto čistilke (točka IV. izreka), ji obračuna bruto plače, odvede vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplača vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 1. 10. 2012 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače do plačila (točka V. izreka). Prvi toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.065,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI. izreka). Odločilo je, da druga tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka VII. izreka).

Zoper II., III., IV., V. in VI. točko izreka izpodbijane sodbe se prva tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS; št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 7. členom ZPP podana, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala. Odločitev temelji na dejstvih, ki jih je navajala druga tožena stranka, teh dejstev pa sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri presoji zahtevka zoper prvo toženo stranko. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 248/2011. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 73. člena Zakona o delovnih razmerjih ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ko je štelo, da ta ureja primere prenosa delavcev na podlagi pravnega posla med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom, ne pa primere prenosa podjetja ali dela podjetja na podlagi pravnega posla med delodajalcem prevzemnikom in delodajalcem prenosnikom, katerih posledica je zakonski prenos delavcev. Sodišče prve stopnje je zmotno presojalo vsebino sporazuma o prevzemu delavcev med prvo toženo stranko in drugo toženo stranko, s tem, da ga je presojalo neodvisno od pogodbe o izvajanju storitev čiščenja, za čas od 8. 10. 2010 do 30. 9. 2012, ki je predstavljala pravni temelj začasnega prenosa podjetja ali dela podjetja. Med strankami ni bilo sporno, da je zaradi sklenitve pogodbe o izvajanju storitev čiščenja prišlo do prenosa podjetja ali dela podjetja. Prav tako ni bilo sporno, da je šlo za začasen prenos podjetja ali dela podjetja. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s pravo pogodbeno voljo strank ob sklenitvi sporazuma o prevzemu delavcev. Pogodbeno določilo, da se prva tožena stranka zaveže prevzeti delavce v delovno razmerje za nedoločen čas pod pogoji iz 73. člena ZDR pomeni zgolj to, da se je prva tožena stranka zavezala prevzeti in delavcem zagotavljati kontinuiteto zaposlitve, kar je potrdila tudi priča A.A.. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do konkretnih in substanciranih navedb prve tožene stranke o tem, da zapis v 5. alinei 1. člena sporazuma ni pomenil prevzema za nedoločen čas in da so prevzeti delavci že pred prenosom pri drugi toženi stranki imeli sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ravnanje prve tožene stranke po preteku pogodbe o storitvah čiščenja kaže na njeno zavedanje, da je bil prevzem delavcev trajen. Prva tožena stranka ni imela obveznosti, da bi drugo toženo stranko opozarjala na morebitne neskladnosti razpisne dokumentacije z veljavno zakonodajo, niti ji za takšno opustitev ni mogoče pripisati nobenih negativnih posledic. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb prve tožene stranke glede razpisne dokumentacije, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do pojasnil prve tožene stranke, zakaj je delavki napotila na novega izvajalca čiščenja in ne na drugo toženo stranko. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb prve tožene stranke, da na začasen prenos delavcev kaže tudi ravnanje druge tožene stranke, ki je zahtevala, da prevzete delavke opravljalo svoje delo le na njenih objektih in dejstvo, da je prva tožena stranka prevzetim delavkam v podpis ponudila aneks k že sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in ne nove, samostojne pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do substanciranih navedb prve tožene stranke, da je bil tak dogovor (o prevzemu delavcev za nedoločen čas) v nasprotju s pravnim redom in zato ničen. Določila 73. člena ZDR so kongetne narave in jih stranke z morebitnim drugačnih dogovorom ne morejo spremeniti. Navedeno pomeni, da se stranki z dogovorom ne bi mogli veljavno dogovoriti, da se za prenos delavcev po tem sporazumu uporablja 1. in 2. odstavek 73. člena ZDR, ki ureja posledice trajnega prenosa podjetja ali delov podjetja in ne 6. odstavek 73. člena ZDR, ki ureja posledice začasnega prenosa podjetja ali dela podjetja, če konkretne in dejanske okoliščine odkazujejo na uporabo 6. odstavka 73. člena ZDR. Med prvo in drugo toženo stranko je bila sklenjena pogodba o opravljanju storitev čiščenja za določen čas od 1. 9. 2010 do 31. 9. 2012, kar pomeni, da je prišlo le do začasnega prenosa pravic in obveznosti tožnice iz pogodbe o zaposlitvi na prvo toženo stranko. Glede na to, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določila direktive 2011/23/ES prvo tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodišču ES postavi predhodno vprašanje o tem, ali določbe navedene direktive dopuščajo veljavnost trajnega sporazumnega prenosa delavcev v okoliščinah, ki pomenijo začasen prenos delavcev zaradi prenosa podjetja ali dela podjetja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni prišlo do prenosa delavcev med prvo toženo stranko in družbo B. d.o.o. oziroma do prenosa delavcev med drugo toženo stranko in družbo B. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da v odnosu med drugo toženo stranko in B. d.o.o. ni prišlo do prenosa ničesar, s čimer je ugotavljalo dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od strank. Prva tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2013 izrecno izpostavila, da med strankama ni sporno, da je za oddajo javnega naročila, s katero je družba B. d.o.o. prevzela opravljanje dejavnosti čiščenja pri drugi toženi stranki, prišlo do prenosa podjetja ali dela podjetja na navedeno družbo, česar tožnica in druga tožena stranka nista prerekali. V kolikor bi bilo navedeno dejstvo med strankama kakorkoli sporno, bi prva tožena stranka podala ustrezne navedbe in predlagala ustrezne dokaze, kar ji je bilo v tem sporu onemogočeno. Zaradi navedenega je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS; št. 2/2004 s spremembami). Prva tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek zoper njo v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Druga tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 7. člena ZPP, češ, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede zahtevka zoper prvo toženo stranko oprlo na dejstva, ki jih je zatrjevala druga tožena stranka. Sodišče prve stopnje bi zatrjevano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v resnici storilo, če bi svojo odločitev v sporu med tožnico in prvo toženo stranko v resnici oprlo le na trditve, ki jih je podala druga tožena stranka ter na dokaze, ki jih je predlagala druga tožena stranka. Pritožba v zvezi s tem povsem korektno povzema stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, VIII Ips 248/2011 z dne 4. 6. 2011. Vendar pa situacija v obeh zadevah ni primerljiva, saj izpodbijana sodba ne temelji zgolj na trditvah in dokazih drugo tožene stranke. Pravdanje tožnice oziroma njenega pooblaščenca, je bilo sicer res že kar pretirano ležerno, saj sploh ni posebej odgovoril na navedbe prve tožene stranke v odgovoru na tožbo. Vendar pa kot trditvena podlaga za ugotavljanje ali je šlo za začasen ali stalni prenos dejavnosti čiščenja od drugo tožene stranke na prvo toženo stranko, zadoščajo navedbe tožnice in prve tožene stranke.

Tožnica je v tožbi tako navajala, da podrejeni tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko uveljavlja za primer, če bo sodišče ugotovilo, da po prenehanju veljavnosti pogodbe o izvajanju čiščenja, sklenjene med prvo in drugo toženo stranko, pravice in obveznosti iz delovnih razmerij niso prešle nazaj na drugo toženo stranko. Navedeno pomeni, da tožnica ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri prvi toženi stranki uveljavlja za primer, če bo sodišče ugotovilo, da ni šlo za začasen prenos dejavnosti čiščenja, saj bi pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ponovno prešle na delodajalca prenosnika le v primeru, če bi šlo za začasni prenos dejavnosti. Zahtevek zoper prvo toženo stranko bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi šlo za trajen prenos dejavnosti v skladu z 1. in 2. odstavkom 73. člena ZDR.

Predvsem pa za ugotavljanje dejstva, ali je šlo za trajen ali začasen prenos dejavnosti, zadostujejo trditve in dokazni predlogi prve tožene stranke. Prva tožena stranka je tista, ki ves čas od vložitve odgovora na tožbo zatrjuje in dokazuje, da je v konkretnem primeru podana situacija iz 6. odstavka 73. člena ZDR, torej da je druga tožena stranka le začasno prenesla dejavnost čiščenja na prvo toženo stranko in da bi zaradi tega pravice in obveznosti iz delovnih razmerij po prenehanju veljavnosti pravnega prenosa ponovno morale preiti na drugo toženo stranko, oziroma na novega prevzemnika. Sodišče prve stopnje je v zvezi z trditvami in dokazi, ki jih je navajala prva tožena stranka ugotovilo, da pri prenosu dejavnosti čiščenja od druge tožene stranke na prvo toženo stranko ni šlo za začasni prenos in da zato ni prišlo do ponovnega prehoda pravic iz obveznosti iz delovnega razmerja na delodajalca prenosnika, kar pomeni, da bi te obveznosti in pravice morale ostati pri delodajalcu prevzemniku, torej pri prvi toženi stranki. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela, kakor je določeno v 7. členu ZPP, saj odločitve ni oprlo na dejstva, ki jih stranki (v tem primeru tožnica in prva tožena stranka) ne bi navajali in tudi ne na dokaze, ki jih stranki nista predlagali. Res pa je, da je na podlagi navedb in dokazov prve tožene stranke prišlo do drugačnega dokaznega zaključka, kot ga je uveljavljala prva tožena stranka.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih navedb prve tožene stranke. Zatrjevana kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti za z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ta kršitev je podana tudi v primeru, če sodišče krši pravico stranke do izjavljanja s tem, da se ne opredeli do njenih navedb, ki so dopustne in niso očitno neutemeljene. Vendar pa ni res, da se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do vprašanja, ali je šlo v konkretnem primeru za začasen prenos dela podjetja v smislu 6. odstavka 73. člena ZDR. Za odločitev v tem sporu ne more biti odločilno dejstvo, zakaj je prva tožena stranka po prenehanju pogodbe o čiščenju prostorov, tožnico in ostale delavke napotila na novega izvajalca čiščenja (in ne na drugo toženo stranko). Prav tako v tem sporu ne morejo biti odločilnega pomena navedbe prve tožene stranke v zvezi z očitki druge tožene stranke glede razpisne dokumentacije. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb prve tožene stranke, da tudi zahteve druge tožene stranke, da delavke čiščenje opravljajo v njenih prostorih, kažejo na to, da je šlo za začasen prenos. Zgolj na podlagi takšne zahteve nikakor ni možno sklepati, da je šlo za začasen prenos. Sodišče prve stopnje je v svoji odločitvi navedlo povsem jasne in razumljive razloge, očitno je, da se prva tožena stranka s temi razlogi ne strinja, vendar pa to še ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je bila do 1. 10. 2010 za nedoločen čas zaposlena pri drugi toženi stranki na delovnem mestu čistilke; - druga tožena stranka je v letu 2010 objavila javno naročilo za izvajanje storitev čiščenja prostorov, v katerem je bilo navedeno, da bo dodatne točke prejel ponudnik, ki bo prevzel delavce; - prva tožena stranka se je na razpis prijavila in podala izjavo, da bo v primeru sklenitve pogodbe prevzela delavce; - prva in druga tožena stranka sta 4. 10. 2010 sklenili sporazum o prevzemu delavcev in pogodbo o izvajanju storitev čiščenja, za čas od 8. 10. 2010 do 30. 9. 2012; - na podlagi sporazuma o prevzemu delavcev je prva tožena stranka 1. 10. 2010 tožnici v podpis ponudila aneks pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da se delovno razmerje s prvo toženo stranko sklepa za nedoločen čas; - druga tožena stranka je v letu 2012 ponovno objavila javno naročilo za čiščenje prostorov, na razpisu pa je bila izbrana družba B. d.o.o. in ne prva tožena stranka; - prva tožena stranka je 25. 9. 2012 tožnici izdala obvestilo o tem, da bo s 1. 10. 2012 nadaljevala delo v družbi B. d.o.o. in ji je s tem dnem prekinila delovno razmerje.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da v konkretnem primeru pri prenosu dejavnosti čiščenja v letu 2010 ni šlo za začasen prenos od delodajalca prenosnika (to je druge tožene stranke) na delodajalca prevzemnika (to je prvo toženo stranko) v smislu določbe 6. odstavka 73. člena ZDR, temveč je šlo za trajen prenos v smislu določbe 1. odstavka 73. člena ZDR. Pri ocenjevanju, ali je šlo za trajen ali začasen prenos ni merodajno zgolj to, da je bila pogodba o storitvi čiščenja sklenjena za določen čas dveh let. Bistvena je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede vprašanja kakšen je bil dogovor strank v letu 2010, ko je bila dejavnost čiščenja prenešena od druge tožene stranke k prvi toženi strani.

V kolikor bi šlo v resnici za začasen prenos dejavnosti čiščenja, potem bi bilo bodisi v pogodbi o izvajanju storitev čiščenja, bodisi v sporazumu o prevzemu delavcev zapisano, da po prenehanju veljavnosti prenosa obveznosti iz delovnih razmerjih ponovno preidejo na delodajalca prenosnika oziroma na novega prevzemnika, zlasti še, ker je bilo to vprašanje ob prenosu dejavnosti čiščenja sporno. Ob nasprotujočih si izpovedbah priče A.A. in zakonite zastopnice druge tožene stranke C.C. glede tega, kaj je bilo dogovorjeno ob spremembi delodajalca, je sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno, da sta prva in druga tožena stranka to vprašanje razčistili na sestanku oziroma, na katerem sta se dogovorili, da sta obe delavki k prvi toženi stranki prevzeti za nedoločen čas. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo zakonite zastopnice druge tožene stranke C.C., da je trajen prevzem delavk postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe o izvajanju storitev čiščenja, kakor tudi na okoliščino, da priča A.A. ni zanikala, da je bil takšen pogoj postavljen, temveč je zgolj izjavila, da se tega ne spominja.

Res je, da stranke v tem sporu (deloma pa velja to tudi za sodišče prve stopnje), ne ločijo vedno med vprašanjem kaj je trajen oziroma začasen prenos podjetja ali dela podjetja (v konkretnem primeru prenešeno entiteto predstavlja dejavnost čiščenja) in vprašanjem delovnega razmerja za določen ali nedoločen čas. Okoliščina, da sta obe prevzeti delavki pri prvi toženi stranki sklenili delovno razmerje za nedoločen čas, samo po sebi res ne pomeni, da je šlo za trajen prevzem dejavnosti. Tudi pri začasnem prenosu podjetja ali dela podjetja v smislu določbe 6. odstavka 73. člena ZDR pravice in obveznosti s pogodbo o zaposlitvi preidejo na delodajalca prevzemnika, kar pomeni, da delavec, ki je pri prenosniku v delovnem razmerju za nedoločen čas ohrani takšno delovno razmerje tudi pri prevzemniku, na katerega je bilo podjetje ali del podjetja le začasno prenešeno. Tožnica je bila pri drugi toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, zato je takšno delovno razmerje ohranila tudi pri prvi toženi stranki, ne glede na to, ali je šlo za trajni ali začasni prenos dejavnosti čiščenja. Glede na zakonske določbe sploh ni bilo potrebno, da bi tožnica in prva tožena stranka sklepali novo pogodbo o zaposlitvi in da tudi ni bilo potrebno, da bi tožnica in druga tožena stranka sklenili ankes k pogodbi o zaposlitvi, v katerem je bila zgolj ugotovljena sprememba delodajalca. Prepričljiv je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da v kolikor bi bil med prvo in drugo toženo stranko v resnici dogovorjen začasen prevzem tožnice (tudi sodišče prve stopnje nepravilno uporablja izraze; v resnici gre za začasen prenos dela podjetja, v konkretnem primeru dejavnosti čiščenja), potem prva tožena stranka ne bi druge tožene stranke ob izteku pogodbe zgolj prosila za pomoč pri prenosu obeh delavk na novega izvajalca, temveč bi zahtevala, da druga tožena stranka delavki prevzame nazaj, kakor je to določeno v 6. odstavku 73. člena ZDR. Predvsem pa bi stranke, dogovor, da gre za začasen prenos dejavnosti in zaradi tega za začasen prenos delavk, zapisali v dogovor, kakor je to že razloženo zgoraj.

Pravilno je tudi nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da v letu 2012 ni prišlo do prenosa podjetja ali dela podjetja v smislu določb 73. člena ZDR med prvo toženo stranko in družbo B. d.o.o. in tudi ne med drugo toženo stranko in navedeno družbo. Sodišče prve stopnje se pri tem utemeljeno sklicuje na prakso sodišča EU, po kateri lahko pride do prenosa podjetja tudi v primeru, če med prevzemnikom in prenosnikom ni nobenega neposrednega pogodbenega razmerja, vendar pa mora tudi v takšnem primeru priti do prenosa sredstev za delo ali delovnih ciljev oziroma organiziranega skupka virov; v odnosu med prvo toženo stranko in družbo B. d.o.o. pa ni bilo prenosa niti zaposlenih niti sredstev za delo.

Ni možno slediti pritožbenim navedbam o ničnosti dogovora (očitno je mišljen sporazum med prvo in drugo toženo stranko o prevzemu delavcev), češ da nasprotuje besednim predpisom, to je določbi 6. odstavka 73. člena ZDR. Določilo, da mora prevzemnik na podlagi zahtev prenosnika iz razpisne dokumentacije v delovno razmerje za nedoločen čas prevzeti delavke pod pogoji iz 73. člena ZDR ni v ničemer v nasprotju z zakonom.

Prav tako ni možno slediti pritožbenemu predlogu, da naj pritožbeno sodišče postavi predhodno vprašanje sodišču EU. V tem sporu namreč ni bilo ugotovljeno to, kar je podmena tega vprašanja, torej, da bi šlo za začasen prenos delavcev zaradi prenosa podjetja ali dela podjetja. Nasprotno, ugotovljeno je bilo, da je šlo za trajen prenos.

Vse navedeno pomeni, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, saj za prenehanje ni bilo podlage v nobeni od določb ZDR, zlasti pa ne v določbi 6. odstavka 73. člena ZDR, na katerega se je sklicevala prva tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri prvi toženi stranki in da ji še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 10. 2012 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.