Jedro

Sodišče prve stopnje se je z navedbami tožnika glede formulacije vprašanj in pripombami na izvedensko mnenje seznanilo in jih v določeni meri tudi upoštevalo. Po prvem odstavku 252. člena ZPP sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Sodišče ima torej možnost presoje, ali je stranka podala takšna vprašanja oziroma pripombe, ki so bistvena za odločitev oziroma zaradi katerih bi bilo treba od izvedenca zahtevati njegova dodatna pojasnila, ni pa dolžno nekritično slediti predlogom strank.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik dogovora o uporabi valutne klavzule ni dokazal, o obstoju takšnega dogovora pa tudi ni mogoče sklepati zgolj na podlagi plačila tožene stranke v letu 2003. Tudi sodišče druge stopnje je plačilo tožene stranke v letu 2003 štelo za nebistveno, upoštevaje razloge iz odločbe Pdp 804/2010 z dne 22. 11. 2010. Tožnik v potrditev svojih navedb, razen sklicevanja na plačilo tožene stranke v letu 2003, ni ponudil ničesar (212. člen ZPP) in je zato sodišče na podlagi pravila o dokaznem bremenu pravilno presodilo, da tak dogovor ni bil sklenjen (215. člen ZPP).

Tožnikova terjatev predstavlja čisto denarno terjatev in je izvirno nastala v denarni obliki. Tožnikovo prikrajšanje namreč ni bilo v tem, ker ni opravljal dela, pač pa v tem, ker je bil ob dohodek. Zato mu mora tožena stranka plačati le tisto število denarnih enot, za katero je bil prikrajšan. Čistih denarnih obveznosti torej ni mogoče valorizirati. Zato zavzemanje tožnika, da bi bilo potrebno glavnico valorizirati in ugotoviti njeno realno vrednost, nasprotuje načelu denarnega nominalizma in ni utemeljeno. V obravnavanem primeru ni razlogov odstop od tega načela in njegova uporaba ne nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava in tudi ne načelu vestnosti in poštenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo I Pd 505/96 z dne 29. 5. 2002, ki je postala pravnomočna dne 18. 12. 2002, je bilo ugotovljeno, da je tožniku v letu 1977 nezakonito prenehalo delovno razmerje, zato mu je sodišče za čas od 28. 9. 1977 do 11. 5. 1987 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, in sicer plačo skupaj z zakonitimi obrestmi. Tožena stranka je tožniku dne 3. 9. 2003 nakazala znesek, do katerega naj bi bil tožnik po njenem mnenju upravičen. Ker se tožnik z višino nakazila ni strinjal in je menil, da mu je tožena stranka na podlagi citirane sodbe nakazala premalo, je dne 11. 7. 2005 vložil tožbo za izplačilo neizplačanih plač od 28. 9. 1977 do 11. 5. 1987, dodatka za delovno dobo, regresa za letni dopust, poslovnega uspeha, jubilejne nagrade, plačila za neizrabljen letni dopust, odpravnine, stroškov prehrane, odškodnine zaradi nezakonite odpovedi in stroškov prejšnjega pravdnega postopka.

2. V prvem sojenju je sodišče s sodbo II Pd 914/2005 z dne 8. 12. 2009 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 43.795,85 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je po pritožbah obeh pravdnih strank s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 804/2010 z dne 22. 11. 2010 v celoti ugodilo pritožbi tožene stranke, pritožbi tožeče stranke pa delno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, razen glede odločitve o tožbenem zahtevku za povrnitev stroškov prehrane in plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posebej je izpostavilo napako v izračunu zamudnih obresti v izvedenskem mnenju. Pojasnilo je, da je izvedenec pri svojem izračunu uporabil devizno klavzulo v DEM, ki je ne bi smel. Izvedenec bi moral zakonske zamudne obresti obračunati od zneskov v nacionalni valuti, ki je veljala v tem obdobju. V zakonskih zamudnih obrestih je upoštevana tako inflacija kot tudi revalorizacija in izvedenec za uporabo devizne klavzule v DEM ni imel pravne podlage. Poleg tega pa bi moral plačilo tožene stranke upoštevati tako, da bi moral od glavnic, ki tožniku za sporno obdobje pripadajo, odšteti glavnice, ki jih je tožena stranka tožniku plačala v letu 2003 in od morebitnih razlik neplačanih zneskov glavnic obračunati zakonske zamudne obresti do 1. 1. 2002. 3. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo zahtevku tožnika v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 48.123,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo in presodilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške sodnega postopka. Pojasnilo je, da tožnikova terjatev glede prejemkov iz delovnega razmerja predstavlja čisto denarno terjatev, za katero velja načelo denarnega nominalizma in v obravnavanem primeru ni pogojev za odstop od tega načela. Navedeno načelo je uporabil tudi izvedenec finančne stroke S. L. pri izdelavi mnenja (izračunu) in je zato sodišče njegovo mnenje v celoti sprejelo kot strokovno, jasno in prepričljivo. Presodilo je, da je škoda, ki je nastala tožniku zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zakonskih zamudnih obresti in je zato upravičen do razlike do popolne odškodnine (drugi odstavek 380. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji – v nadaljevanju OZ). Neizplačani prejemki tožnika iz delovnega razmerja predstavljajo tožnikovo prikrajšanje oziroma osnovo za ugotavljanje popolne odškodnine. Na podlagi izračuna znaša prikrajšanje tožnika 48.123,11 EUR. Ker gre za odškodnino, preračunano na čas izdaje sodbe, tožniku zakonske zamudne obresti ne pripadajo.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v I. in III. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke. Pritožbo tožnika je zavrnilo in potrdilo točko II. in del točke III. izreka, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka tožnika. Razsodilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške pritožbe, medtem ko tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Presodilo je, da izračun na podlagi upoštevanja velikostnega reda prikrajšanj, izraženega s številom povprečnih neto plač, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, po svoji vsebini predstavlja odstop od načela monetarnega nominalizma iz 394. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Hkrati odstopa tudi od navodil iz razveljavitvenega sklepa Pdp 804/2010 z dne 22. 11. 2010 in pomeni revalorizacijo oziroma ohranjanje realnih zneskov prikrajšanj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo višino prikrajšanja po prvem izračunu sodnega izvedenca, vendar je materialnopravno zmotno štelo, da je treba upoštevati revalorizacijo ob upoštevanju povprečnih neto plač. Na podlagi prvega izračuna, po katerem glavnica in zamudne obresti znašajo 24.434,05 EUR, pa je bil tožnik v celoti poplačan že v letu 2003, ko mu je tožena stranka nakazala znesek iz naslova glavnice, zamudnih obresti in stroškov postopka v višini 40.133,91 EUR. Izvedenec je pri izračunu uporabil najbolj pravilno metodo, primerjavo plač, ki sta jih v spornem obdobju prejeli primerljivi delavki, ob upoštevanju neto prikrajšanja.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Tožnik je v pritožbi opozoril, da je sodišče brez obrazložitve zavrnilo dokazne predloge, pritožbeno sodišče pa se o tem ni izreklo. Glede na to, da je tožena stranka sama priznala, da tožniku ni poplačala nadomestila za neizrabljen letni dopust, zaključek sodišča, da je bil tožnik v celoti poplačan v letu 2003, ni razumljiv. Sodbe sodišča se v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik je v pritožbi izčrpno pojasnil razloge, zakaj je izvedensko mnenje napačno, vendar se sodišči do tega ugovora nista opredelili. Sodišče je kljub ugovorom tožnika brez vsakršne obrazložitve in povsem nekritično sledilo izvedenskemu mnenju. Da je mnenje izvedenca materialno pravno napačno in nelogično, se izkaže ob dejstvu, da po njegovem izračunu glavnica znaša 2,05 EUR, zamudne obresti pa 24.432,00 EUR. Očitno je izvedenec pri glavnici upošteval denominacije in devalvacije, pri obrestih pa ne in zato uporabil napačno metodo za izračun obresti. Poleg tega je tudi sodišče prve stopnje izvedencu dalo napačna navodila za izračun, ki pa jih je izvedenec še dodatno napačno razumel in uporabil "mešani" obračun in je posledično izvedensko mnenje nepravilno. Po mnenju tožnika je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti zgolj določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ne pa tudi ZOR in OZ, kot sta to storili nižji sodišči. Tožniku je nezakonito prenehalo delovno razmerje v letu 1977, ko je veljal ODZ in je zato potrebno za vse zahtevke tožnika, ki izvirajo iz istega dogodka, uporabiti isti predpis (ODZ). Uporaba več različnih predpisov pomeni poseg v pričakovane pravice tožnika. Tudi za obresti predstavlja pravno podlago ODZ. Tožnik je z tožbo zahteval tudi plačilo davkov in prispevkov, vendar sodišči o tem delu zahtevka nista odločili. Pravdni stranki sta se dogovorili za uporabo valutne klavzule DEM, kar bi moralo sodišče upoštevati in zato zaključek sodišča, da izračun tožene stranke v letu 2003 ni pomemben, materialnopravno ni pravilen. Sodišči bi morali vse obveznosti tožene stranke revalorizirati v DEM ob nastanku in nato pripisati zamudne obresti oziroma ugotavljati realno vrednost terjatev v času, ko so nastale ter šele potem obračunati zakonske zamudne obresti. Samo tako bi se ohranila realna vrednost in zagotovila pravična odškodnina. Od plačila v letu 2003 bi morali sodišči najprej odšteti stroške, obresti in šele nato morebiti zmanjšati glavnico. Sodišče je v zadevi II Ips 483/93 z dne 3. 2. 1994 že zavzelo stališče, da načelo denarnega nominalizma ne more biti ovira za prisojo pravične odškodnine. Zadeva II Ips 17/2006, na katero se sklicuje sodišče, ni primerljiva.

6. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (čeprav procesne določbe ne navede), ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene ugovore tožnika. Sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. Glede ostalih pritožbenih navedb se je pravilno sklicevalo na prvi odstavek 360. člena ZPP. Sodišče torej na navedbe, za katere presodi, da niso odločilnega pomena, ni dolžno odgovarjati, niti posebej pojasnjevati, zakaj za odločitev niso pomembne. Zato bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Nadomestilo za neizrabljen letni dopust je izvedenec v izračunu upošteval pod postavko ostalih pripadajočih prejemkov in je bilo torej upoštevano pri izračunu glavnice. Po poračunu dolga in nakazila tožene stranke, je sodišče druge stopnje presodilo, da je bil tožnik v celoti poplačan že v letu 2003 (1). S tem je posredno obrazložilo zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo za neizrabljen letni dopust. 11. Tožnik sodišču neutemeljeno očita, da je izvedencu v sklepu določilo napačna navodila za izračun in da se ni opredelilo do pripomb na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje se je z navedbami tožnika glede formulacije vprašanj in pripombami na izvedensko mnenje seznanilo in jih v določeni meri tudi upoštevalo. Po prvem odstavku 252. člena ZPP sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Sodišče ima torej možnost presoje, ali je stranka podala takšna vprašanja oziroma pripombe, ki so bistvena za odločitev oziroma zaradi katerih bi bilo treba od izvedenca zahtevati njegova dodatna pojasnila, ni pa dolžno nekritično slediti predlogom strank. Ravnanje sodišča, ki ne sledi takim izrecnim zahtevam strank, samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve postopka. Sodišče druge stopnje se je do teh pritožbenih navedb tožnika izrecno opredelilo v 16. točki sodbe in nasprotno zatrjevanje tožnika ne drži. 12. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca ocenilo kot pravilno in obrazloženo ter mu v celoti sledilo. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in dodatno obrazložilo posamezne postavke izračuna (v okviru odgovora na pritožbene navedbe, da je izvedenec "na pamet" izračunal višino dolga). Revizijske navedbe, ki se nanašajo na sam izračun izvedenca in postavke, ki jih je upošteval pri izračunu višine prikrajšanja, pomenijo poseg v dokazno oceno (in ne zmotne uporabe materialnega prava) in zato niso upoštevne. Revizijsko sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodb sodišč prve in druge stopnje, pa tudi ne, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in v celoti, saj so za revizijsko sodišče dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe obvezna podlaga za odločanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Tožnik zatrjuje, da je s tožbo zahteval tudi plačilo davkov in prispevkov, nižji sodišči pa o tem delu zahtevka nista odločili. Iz tožbe z dne 11. 7. 2005 (2) takšen zahtevek tožnika ne izhaja, zato sodišče o njem niti ni bilo dolžno odločati (prvi odstavek 2. člena ZPP).

14. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik dogovora o uporabi valutne klavzule ni dokazal, o obstoju takšnega dogovora pa tudi ni mogoče sklepati zgolj na podlagi plačila tožene stranke v letu 2003. Tudi sodišče druge stopnje je plačilo tožene stranke v letu 2003 štelo za nebistveno, upoštevaje razloge iz odločbe Pdp 804/2010 z dne 22. 11. 2010. Tožnik v potrditev svojih navedb, razen sklicevanja na plačilo tožene stranke v letu 2003, ni ponudil ničesar (212. člen ZPP) in je zato sodišče na podlagi pravila o dokaznem bremenu pravilno presodilo, da tak dogovor ni bil sklenjen (215. člen ZPP).

15. Tožnikova terjatev predstavlja čisto denarno terjatev in je izvirno nastala v denarni obliki (3). To pomeni, da gre za tisto število denarnih enot (numerični znesek), na katero se glasi obveznost (glavnica) in ki se v skladu s splošnim načelom denarnega nominalizma, uzakonjenim v prejšnjem 394. členu ZOR oziroma sedanjem 371. členu OZ, lahko spreminja le izjemoma. Tožnikovo prikrajšanje namreč ni bilo v tem, ker ni opravljal dela, pač pa v tem, ker je bil ob dohodek. Zato mu mora tožena stranka plačati le tisto število denarnih enot, za katero je bil prikrajšan. Čistih denarnih obveznosti torej ni mogoče valorizirati (4). Ob upoštevanju navedenega načela je izvedenec izračunal, da je dolg tožene stranke (glavnica in zakonske zamudne obresti) na dan 31. 12. 2001 znašal 24.434,05 EUR. Zato zavzemanje tožnika, da bi bilo potrebno glavnico valorizirati in ugotoviti njeno realno vrednost, nasprotuje načelu denarnega nominalizma in ni utemeljeno.

16. Zadeva II Ips 17/2006 z dne 20. 6. 2006 (na katero se sicer sklicuje sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje temu pritrjuje) je primerljiva obravnavani zadevi, saj je bila v obeh zadevah v vmesnem času inflacija in celo hiperinflacija, denarna enota je tudi večkrat devalvirala, bila denominirana in na koncu zamenjana, kar pa načeloma ne opravičuje odstopa od načela denarnega nominalizma. Tudi v obravnavanem primeru ni razlogov odstop od tega načela in njegova uporaba ne nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava in tudi ne načelu vestnosti in poštenja.

17. Zadeva II Ips 483/1993 z dne 3. 2. 1994, na katero se sklicuje tožnik, se nanaša na plačilo odškodnine zaradi neopravičene obsodbe. V obravnavani zadevi pa tožnik, kot tudi sam navaja, vtožuje plače in druge prejemke iz delovnega razmerja.

18. Revizija očita, da materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih glavnic v izpodbijani sodbi ni bilo pravilno uporabljeno. Ob upoštevanju načela denarnega nominalizma in pravne podlage, ki sta jo navedli že sodišči nižje stopnje, je sodišče druge stopnje pravilno prisodilo obresti le do 31. 12. 2001 (5). Sodišče druge stopnje je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj obrestovanje ne pade izključno pod pravni režim ODZ in zato ni podlage za uporabo samo pravnih pravil ODZ. Glede na to, da je bil tožnik v celoti poplačan že v letu 2003, revizijske navedbe v zvezi z obrestovanjem za odločitev o reviziji niso pomembne.

19. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Ker odgovor na revizijo tožene stranke ne vsebuje ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije sama (155. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Računska operacija ni v nasprotju s sodbo Pdp 804/2010 z dne 22. 11. 2010, niti z navedbami tožene stranke.

Op. št. (2): Datum prejema sodišča prve stopnje.

Op. št. (3): Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je bil pravnomočno zavrnjen in ni predmet revizije.

Op. št. (4): Upoštevaje ugotovitev, da med pravdnima strankama valutna klavzula ni bila dogovorjena.

Op. št. (5): Upoštevaje plače tožnika, ki so zapadle v času veljavnosti ODZ in ZOR.