Jedro

Pri ugotavljanju reparacije zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je trajala od leta 77 - 87 (torej v času veljavnosti pravnih pravil ODZ in ZOR), je treba upoštevati načelo denarnega nominalizma. Višine reparacije se tako ne sme ugotavljati z upoštevanjem revalorizacije v DEM.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišče prve stopnje delno spremeni tako, da se točki I in III izreka na novo glasita: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 48.123,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 10.349,07 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo, svoje stroške postopka pa krije sama.“ Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdita točka II in del točke III izreka, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka tožeče stranke.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 702,27 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 48.123,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške sodnega postopka (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da ga razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da ima sodba nasprotja ter je ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni dopustilo izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, upoštevalo pa je izvedensko mnenje izvedenca, ki očitno ni pravilno. Kot kršitev določb postopka izpostavlja stalno sklicevanje sodišča prve stopnje na odločitev pritožbenega sodišča, s katero je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da lahko sodišče v novem sojenju ponovno odloči enako ali celo povsem drugače, nikakor pa to ne pomeni, da je vezano na navodila pritožbenega sodišča. Upoštevati mora ustavo in zakon, ne pa tudi sodne prakse višjega sodišča. Valutno klavzulo v DEM je prva uporabila tožena stranka, ki je to kasneje zanikala, čeprav je v obračunu delnega plačila iz leta 2003 uporabila DEM. Izvedenec A.A. ni upošteval osnovnih dejstev, na primer dodatka za delovno dobo 2% ali 3%, kar bistveno vpliva na višino obveznosti, protispisno je „na pamet“ izračunal delovno uspešnost, višino regresa, jubilejno nagrado, pri izračunu odpravnine pa ni upošteval bruto zneska plač. Nepravilno je izračunana dolgovana višina glavnice na dan 1. 1. 1990 v znesku 2,05 EUR, saj bi morala biti ugotovljena na 15. 6. 1987, ko bi morala biti izplačana zadnja plača. Le na ta način se lahko točno določi višina in dejanska vrednost obveznosti. Glavnica se po stališču pritožbe lahko ugotovi samo na dva načina in sicer bodisi, da je glavnica izražena v dinarjih ali pa se preračuna po veljavnem tečaju v DEM. Obligacijsko razmerje med strankama je nastalo na podlagi pravnomočne sodbe I Pd 505/96 z dne 29. 5. 2002, iz katere izhaja, da se razveljavita sklep Sveta za medsebojna razmerja z dne 30. 6. 1977 in sklep Delavskega sveta tožene stranke z dne 12. 9. 1977 ter da gredo pravice tožeči stranki iz delovnega razmerja od 28. 9. 1977 dalje. Iz navedenih datumov 30. 6. 1977, 12. 9. 1977 in 28. 9. 1977 izhaja, da so vsi dogodki nastali v letu 1977. Takrat je nastala pravna posledica, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarni znesek, torej mora izpolniti do tožeče stranke obveznost, ki bi pripadala tožeči stranki v višini izplačila plač in drugih prejemkov, če bi bila zaposlena. V skladu z veljavnimi načeli civilnega materialnega prava velja za stranki obligacijskega razmerja tisto pravo, ki je veljalo v nastanku razmerja. V letu 1977 je na območju Slovenije veljal Obči državljanski zakonik (ODZ). Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je pričel veljati 1. 10. 1978, je v 1106. členu določal, da se določbe ZOR ne bodo uporabljale za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo ZOR. Iz navedenega izhaja, da je treba uporabiti materialni predpis, ki je veljal na dan 30. 6. 1977 ali najkasneje 28. 9. 1977. V obeh primerih je to ODZ z dne 1. 6. 1811. Tudi prehodne določbe Obligacijskega zakonika (OZ) določajo, da se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. Tožeča stranka ima pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila in sicer ne glede na to, ali so obresti presegle glavnico ali ne. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 917/2006 z dne 16. 4. 2009. Iz odločbe izhaja, da po ODZ obrestovanje obresti ni absolutno prepovedano in da pravilo „ne ultra alterum tantum“ ne velja na enak način, kot je to urejeno z ZOR oziroma OZ. Iz navedenega izhaja, da je povsem napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, ki nasprotuje izračunu zamudnih obresti do plačila, ne glede na doseženo višino glavnice. Vse odločbe Ustavnega sodišča RS, ki posegajo v materijo teka zamudnih obrestmi, potem ko dosežejo glavnico, se nanašajo zgolj in izključno na razmerja, nastala po ZOR, za katere je po uveljavitvi OZ še naprej veljala določba 277. člena ZOR. Za razmerja, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, se po stališču Ustavnega sodišča razveljavljeni del zakona uporablja še naprej. Sklicuje se na sklep VSL opr. št. III Cp 6012/2006, sklep VSL opr. št. III Cp 3652/2006, sodbo opr. št. Up-227/2005-19 in sodbo VSC opr. št. Cpg 334/2006. Sodišče prve stopnje je izdalo absurdno sodbo, s katero je ugotovilo, da glavnica terjatve tožeče stranke za 10 let neizplačanih plač znaša 2,05 EUR. Zato ne gre za izjemen primer, kjer bi bila dopustna uporaba valorizacije. Prav ta primer je namreč tak, da je valorizacija potrebna. Sodba je lahko le pogojno pravilna, če bi določila, da se kot revalorizacijski koeficient upošteva rast povprečne plače v RS od leta 1977 do leta 2013. Hkrati pa bi se na posamezne dolgovane zneske plač prištele še zamudne obresti od vsakokratne zapadle plače in drugih prejemkov, do plačila.

Tožena stranka se je pritožila zoper ugodilni del sodbe iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da s sodbo opr. št. I Pd 505/96 z dne 29. 5. 2002 ni bilo tako razsojeno, kot to sedaj ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Povzema dejanske ugotovitve in pravna stališča sodišča prve stopnje. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje poudarilo, da mora dolžnik izpolniti svojo obveznost plačila tistega števila denarnih enot, na katerega se glasi obveznost, ne glede na resnično dejansko vrednost plačanega zneska, vendar je strinjanje sodišča z načelom monetarnega nominalizma le navidezno. Upoštevalo je, da pri obračunavanju višine obveznosti tožnika ne pride v poštev uporaba devizne klavzule v DEM, kot je to obrazložilo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 804/2010 z dne 22. 11. 2010, vendar pa je navkljub takšnemu stališču samoiniciativno izdalo sodbo po drugem odstavku 380. člena OZ in tožniku prisodilo odškodnino kot razliko do polne odškodnine. Noben predpis, tudi ne bivši ODZ, ni imel določbe, v kateri bi bilo določeno načelo valorizacije, če se ne upoštevajo tudi obveznosti po sklenjenih dvostranskih pogodbah. V zvezi s tem sledi ugotovitev sodišča, da tožnik ni dokazal, da bi se za valorizacijo dogovoril s toženo stranko ter tudi, da na obstoj takega dogovora ni mogoče sklepati na podlagi delnega plačila toženke v letu 2003. Na teh osnovah naj bi izvedenec na naroku podal izračun dolga in bi po izrecni ugotovitvi sodišča prve stopnje pri tem upošteval načelo denarnega nominalizma. Ugotovil je, da bi celotna glavnica zaradi hiperinflacije in denominacije danes znašala 2,05 EUR bruto, zakonske zamudne obresti od posameznih neto zneskov v nacionalni valuti do 31. 12. 2001 pa 24.432,00 EUR. Glede na to, da je tožena stranka tožniku v letu 2003 izplačala znesek 63.088,37 EUR, bi to pomenilo, da je svoj dolg do tožnika že takrat v celoti poravnala in je bil dolg plačan že pred vložitvijo tožbe. Tudi delna ugoditev zahtevku je nepravilna. Izračun izvedenca A.A. temelji na napačni uporabi določb členov 132, 168, 169, 170, 380 in 381. člena OZ. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo napotilo višjega sodišča, da ni mogoče upoštevati revalorizacij in valutnih klavzul, temveč presojati po načelu monatarnega nominalizma, vendar se sodišče prve stopnje tega ni dosledno držalo. Izvedenec A.A. je na naroku podal izračun tožnikovih zahtevkov z ozirom na povprečne plače v obravnavanem obdobju. Izvršena je bila torej revalorizacija in pa ocena, ne pa dosleden izračun zneskov, kot to narekuje načelo monetarnega nominalizma. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je prišlo do nasprotja med stališčem sodišča prve stopnje, zapisanem v obrazložitvi sodbe in med pisnim izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje je tudi storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, njen izrek pa nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo drugega odstavka 380. člena OZ. To velja tem bolj zato, ker tožnik škode tudi po vložitvi tožbe ni uveljavljal in dokazoval elementov odškodninske odgovornosti. Meni, da se je sodišče očitno šele na zadnjem naroku odločilo, da bi lahko tožniku prisojeno odškodnino utemeljevalo na podlagi drugega odstavka 380. člena OZ. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede stroškov postopka. Tožnik je vložil tožbo na znesek glavnice 31.402.230,00 SIT z obrestmi, kar pomeni 131.039,18 EUR, uspel pa je le za 48.123,11 EUR. Pomeni, da je uspel le z dobro tretjino zneska, zaradi česar bi moralo sodišče tožeči stranki povrniti dve tretjini njenih pravdnih stroškov.

Stranki sta odgovorili vsaka na pritožbo nasprotne stranke. Prerekali sta navedbe iz pritožb ter predlagali njuno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. II Pd 914/2005 z dne 8. 12. 2009 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 43.795,85 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 11. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 2.493,38 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Pritožbeno sodišče je po pritožbah obeh pravdnih strank s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 804/2010 z dne 22. 11. 2010 v celoti ugodilo pritožbi tožene stranke, pritožbi tožeče stranke pa delno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v prvem odstavku 1. točke izreka, v drugem odstavku 1. točke izreka (razen glede odločitve o tožbenem zahtevku za povrnitev stroškov prehrane med delom v višini 10% povprečne plače v SRS v letih od 1978 do 1987 in plačilo odškodnine v višini najmanj šestih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih leta 1977) in v 2. točki izreka (odločitev o stroških postopka) ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v delu obrazložitve, ki se je nanašal na razveljavitev izpodbijane sodbe, pojasnilo, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti škodo, ki mu jo je povzročil, pri čemer je pravna podlaga za odškodnino, glede na to, da je škoda nastala v letih od 1977 do 1987, takrat veljavni Zakon o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 in nadalj.; ZZD), ki je v 208. členu določal, da če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, ima pravico zahtevati od temeljne organizacije odškodnino po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Poudarilo je, da je na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. I Pd 505/96 tožnik upravičen do vseh denarnih zahtevkov, ki jih zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja od tožene stranke v obdobju od 28. 9. 1977 do 11. 5. 1987, ko se je upokojil, ni prejel. Posebej je izpostavilo napako v izračunu zamudnih obresti v izvedenskem mnenju. Izvedenec je pri svojem izračunu uporabil pravilno osnovo po predloženih plačilnih listah, ob upoštevanju števila ur mesečne prisotnosti dveh primerljivih delavk, je pa uporabil devizno klavzulo v DEM, ki je ne bi smel. Izvedenec bi moral zakonske zamudne obresti obračunati od zneskov v nacionalni valuti, ki je veljala v tem obdobju. V zakonskih zamudnih obrestih je upoštevana tako inflacija kot tudi revalorizacija in izvedenec za uporabo devizne klavzule v DEM ni imel pravne podlage. Poleg tega pa bi moral plačilo tožene stranke upoštevati tako, da bi od glavnic, ki tožniku za sporno obdobje pripadajo, moral odšteti glavnice, ki jih je tožena stranka tožniku plačala v letu 2003 in od morebitnih razlik neplačanih zneskov glavnic obračunati zakonske zamudne obresti do 1. 1. 2002. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04-25, objavljene v Uradnem listu RS, št. 28/2006, s katero je Ustavno sodišče RS razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Uradi list RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ), v kolikor se 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradi list SFRJ, št. 29/78 in nadalj; ZOR) še naprej uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, namreč izhaja, da velja pravilo, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, tudi za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ. Pri tem je pritožbeno sodišče poudarilo, da za zakonske zamudne obresti, ki jih je tožniku v letu 2003 plačala tožena stranka, odločitev Ustavnega sodišča RS ne velja. Napačno pa je stališče pritožbe, da bi tožniku šle zakonske zamudne obresti le za tri leta nazaj, ker so obresti pred tem že zastarale. Glede na to, da je tožnik v pravnomočno zaključeni zadevi opr. št. I Pd 505/96 zahteval tudi zakonske zamudne obresti, so mu bile le te prisojene z dne 18. 12. 2002 pravnomočno sodbo. Ker je tožnik tožbo za izplačilo denarnega zahtevka v tej zadevi vložil dne 11. 5. 2005, zakonske zamudne obresti niso zastarale, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje izhajalo iz zgoraj navedenih stališč ter odločitev utemeljilo s tem, da je zahtevek delavca za plačilo nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja odškodninski zahtevek in da je na podlagi 169. člena OZ oškodovanec upravičen do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (pravilo popolne odškodnine). Štelo je, da se je obrestovanje zaključilo s 1. 1. 2002, v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04-25 (Uradni list RS, št. 28/2006) ter da je treba pri izračunu prikrajšanja oziroma odškodnine izhajati iz načela monetarnega nominalizma, zato uporaba devizne klavzule v DEM v obravnavani zadevi ni dopustna.

Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je treba upoštevati izračun, pri katerem se upošteva načelo monetarnega nominalizma ter da se višine reparacije ne sme ugotavljati z upoštevanjem revalorizacije v DEM. V novem sojenju je sodišče prve stopnje najprej angažiralo sodno izvedenko B.B., univ. dipl. ekon., ki pa je izračun prikrajšanja utemeljila na uporabi devizne klavzule v DEM, ki naj bi predstavljala nadomestilo za hiperinflacijo v obravnavanem obdobju, k temu pa je dodala 8% obrestno mero (list št. 438 v sodnem spisu). Ker je torej tudi izvedenka B.B., univ. dipl. ekon., izhajala iz napačne predpostavke, da je treba uporabiti revalorizacijo v DEM, je sodišče prve stopnje angažiralo še drugega izvedenca in sicer A.A., univ. dipl. ekon.. Na podlagi pisnega izvedenskega mnenja ter po zaslišanju izvedenca A.A. na naroku za glavno obravnavo dne 12. 7. 2013 je sodišče prve stopnje v točki 7. izpodbijane sodbe ugotovilo, da ob upoštevanju načela denarnega nominalizma celotna glavnica (vsi prejemki iz delovnega razmerja za celotno sporno obdobje) zaradi hiperinflacije in denominacije dne 31. 12. 2001 znaša 2,05 EUR bruto, zakonske zamudne obresti od posameznih neto zneskov v nacionalni valuti do 31. 12. 2001 pa 24.432,00 EUR. Dolg tožene stranke bi po ugotovitvi sodišča, ki temelji na izračunu izvedenca, tako dne 31. 12. 2001 znašal 24.434,05 EUR. Vendar pa je izvedenec A.A. izdelal še en izračun tožnikovega prikrajšanja, v katerem je izračunal tožnikovo vsakomesečno neto prikrajšanje v DIN, to primerjal s povprečno mesečno neto plačo, za vsak mesec posebej od septembra 1977 do maja 1987 (za 116 mesecev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) in ugotovil, da je bil tožnik prikrajšan za 108,491 takratnih povprečnih plač. Ob upoštevanju načela monetarnega nominalizma po prvem izračunu pa bi tožnik za vsak mesec prikrajšanja prejel le 210,64 EUR oziroma skupaj 24,51 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji za maj 2013 (zadnji javno objavljen podatek o povprečni neto plači v Republiki Sloveniji pred odločitvijo sodišča prve stopnje). Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da je škoda, ki je tožniku nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zakonskih zamudnih obresti in je zato upravičen do popolne odškodnine, kot je definirana v 168. členu OZ. To prikrajšanje je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi drugega izračuna izvedenca A.A., univ. dipl. ekon.. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je sodišče ugotovilo, da znaša tožnikovo prikrajšanje 108,4912 povprečnih plač. Izvedenec je ugotovil, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da je tožena stranka v letu 2003 (dne 3. 9. 2003) tožniku nakazala skupaj 9.427.931,29 SIT (5.824.027,46 SIT in 3.603.903,83 SIT), kar je znašalo v avgustu 2003 takratnih 59,72 povprečnih neto plač v RS. Zato je sodišče štelo, da je tožnik upravičen še do zneska, ki predstavlja 48,77 plač, vendar v višini povprečne neto plače v RS za oktober 2012, torej v času izdelave izvedenskega mnenja. Tako po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izračunu izvedenca A.A., znaša prikrajšanje tožnika še 48.123,11 EUR.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki sledi izračunu izvedenca A.A. po drugi varianti, torej ob upoštevanju velikostnega reda prikrajšanj, ugotovljenega oziroma izraženega s številom povprečnih neto plač po svoji vsebini predstavlja odstop od načela monetarnega nominalizma, uzakonjenega v 394. členu ZOR. Gre za odločitev, ki tudi odstopa od napotil VDSS iz razveljavitvenega sklepa ter pomeni revalorizacijo oziroma ohranjanje realnih zneskov prikrajšanj. Izračun izhaja iz bistveno enakega izhodišča kot revalorizacija v DEM, ker se naj bi ohranjala realna vrednost prikrajšanja, le da se pri revalorizaciji v tuji valuti vrednost ohranja v primerjavi z vrednostjo tuje valute, pri navezavi na povprečno plačo pa na to kategorijo. Pri ugotovitvi, ali je bil tožnik v letu 2003 že v celoti poplačan na podlagi pravnomočne sodbe in sklepa DSSLJ, opr. št. I Pd 505/96 z dne 29. 5. 2002 in sodbe VDSS opr. št. Pdp 1362/2002 z dne 21. 11. 2002 (pravnomočno dne 18. 12. 2002), je treba torej izhajati iz izračuna po prvi varianti, ki ga je izdelal sodni izvedenec A.A., univ. dipl. ekon..

Ker je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka tožniku dne 3. 9. 2003 nakazala skupaj 9.427.931,29 SIT (5.824.027,46 SIT in 3.603.903,83 SIT - prilogi A7), je tožnik z nakazilom teh zneskov dne 3. 9. 2003 prejel znesek v protivrednosti 40.133,91 EUR, upoštevajoč tolarski srednji tečaj Banke Slovenije na dan 3. 9. 2003 (tečajnica z dne 2. 9. 2003 - 1 EUR je 234,9118 SIT).(1) Po računalniškem programu, ki ga za izračun zakonskih zamudnih obresti uporabljajo sodišča, bi glavnica skupaj z obrestmi od zneska 24.434,05 EUR od 1. 1. 2002 do 3. 9. 2003 znašala 33.355,56 EUR. To pomeni, da je bil tožnik že v celoti poplačan v letu 2003, tudi če bi se v nasprotju z dosedanjo sodno prakso VDSS obrestovanje nadaljevalo po 1. 1. 2002 do 3. 9. 2003. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino prikrajšanja po prvem izračunu, le materialnopravno je zmotno štelo, da je treba upoštevati revalorizacijo ob upoštevanju povprečnih neto plač, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 48.123,11 EUR zavrnilo kot neutemeljen (5. alineja 358. člena ZPP).

Glede na predstavljeno stališče pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožba tožnika, ki se zavzema za revalorizacijo zneskov in v kateri navaja, da je bila revalorizacija dogovorjena oziroma da je celo tožena stranka sama pri izplačilu v letu 2003 upoštevala revalorizacijo v DEM. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na že podane razloge, tudi v že v zgoraj citirani sodbi in sklepu opr. št. Pdp 804/2010 z dne 22. 11. 2010. Ni pomembno, kakšen izračun je tožena stranka uporabila v letu 2003, temveč je treba izhajati iz izvedeniškega mnenja imenovanega sodnega izvedenca A.A., univ. dipl. ekon., ki je ugotovil prikrajšanje tožnika ob uporabi načela monetarnega nominalizma. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni upoštevalo drugih mnenj, ki so jih v obravnavanem individualnem sporu podali izvedenci finančne stroke, saj je njihov izračun izhajal iz napačne predpostavke, kot je to deloma pojasnilo že sodišče druge stopnje ob razveljavitvi. V novem sojenju pa je enako storila tudi izvedenka B.B., univ. dipl. ekon., zato sodišče prve stopnje njenega izvedeniškega mnenja utemeljeno ni upoštevalo.

Glede pritožbenih očitkov tožnika, da izvedenec A.A., univ. dipl. ekon., ni upošteval osnovnih dejstev, na primer dodatka za delovno dobo 2% ali 3%, ter da je „na pamet“ izračunal višino dodatka za delovno uspešnost, višino regresa, jubilejno nagrado, pri izračunu odpravnine pa ni upošteval bruto zneska plač, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni. Izvedenec se je v svoji 1. dopolnitvi mnenja z dne 13. 5. 2013 opredelil do vseh relevantnih pripomb pravdnih strank, prav tako je svoje ugotovitve ustrezno pojasnil na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je v točkah 12 do 14 obrazložitve ustrezno povzelo ugotovitve izvedenca ter pojasnilo, da je izvedenec A.A. pravilno izhajal iz tožnikove zadnje plačilne liste, to je za oktober 1977, iz katere izhaja urna postavka v višini 31,01 DIN. Izvedenec je povprečno število delovnih ur izračunal na podlagi plačilnih list dveh primerljivih delavk v celotnem spornem obdobju, pri čemer je upošteval tudi opravljene nadure. Izvedenec je utemeljil, zakaj je upošteval 2% dodatek za delovno dobo, saj tožnik ni dokazal, da bi dodatek v višini 3% dejansko prejemal, prav tako je upošteval povprečno rast plač v RS. Glede poslovne uspešnosti je izvedenec tudi pojasnil, da je delavki od 1981 dalje nista več prejeli. Že iz navedenega izhaja, da ni šlo za izračune „na pamet“, temveč za uporabo najbolj pravilne metode, torej primerjave plač, ki sta jih v celotnem spornem obdobju prejeli primerljivi delavki, pri čemer je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, zakaj je upoštevalo neto prikrajšanja.

Neutemeljeno je tudi zavzemanje pritožbe, da bi morala biti glavnica ugotovljena na dan 15. 6. 1987, ko bi morala biti izplačana zadnja plača. Navedeno namreč v ničemer ne vpliva na ugotovitve izvedenca, ki se nanašajo na skupno prikrajšanje tožnika zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ob upoštevanju, da se je obrestovanje glavnice zaključilo z 31. 12. 2001. Prav tako tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb postopka, ki naj bi jo storilo s tem, ko naj bi sledilo stališčem in napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, potem ko je dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri, torej z angažiranjem izvedenca finančne stroke, ki je podal izračun v skladu z načelom monetarnega nominalizma, torej po prvi varianti izračuna, ki izhaja iz pravilnih materialnopravnih postavk, in ne z upoštevanjem devizne klavzule v DEM. Vsi ti očitki so dejansko le izraz tožnikovega drugačnega materialnopravnega naziranja ter ne dokazujejo nezakonitega postopanja sodišča prve stopnje.

Glede obširnih tožnikovih pritožbenih navedb o obrestovanju tožnikove terjatve tudi po 1. 1. 2002, s sklicevanjem na dejstvo, da naj bi terjatev nastala v času, ko je treba uporabljati pravna pravila ODZ, pritožbeno sodišče najprej poudarja, da plača sicer ni občasna terjatev, da pa nastaja sukcesivno, torej vsak mesec posebej. Zato tožnik izhaja iz napačnega stališča, da je celotna terjatev, torej za čas od 28. 9. 1977 do 11. 5. 1987, nastala v času ODZ oziroma da se sporno obligacijsko razmerje presoja izključno po pravnih pravilih ODZ. Ker je ZOR pričel veljati 1. 10. 1978, bi le tožnikove plače za čas od 28. 9. 1977 do 30. 9. 1978 spadale v pravni režim ODZ, torej v obrestovanje v višini 7,5% letno, vse ostale pa se presojajo po ZOR. Vendar to za samo pritožbeno rešitev zadeve glede vprašanja teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska prikrajšanja zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja niti ni bistveno, saj je bil tožnik v vsakem primeru dne 3. 9. 2003 v celoti poplačan.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka II izreka).

Do ostalih pritožbenih navedb tožnika in tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbah. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu z 154. členom ZPP. Tožnik v postopku ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške postopka, odmerjene ob upoštevanju ob vložitvi tožbe veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003; OdvT). Tožena stranka je tako glede na priglašene stroške postopka upravičena do nagrade v višini 1000 točk za odgovor na tožbo (vrednost spornega predmeta znaša takratnih 11.505.548,00 SIT oziroma 48.015,97 EUR), 1000 točk za zastopanje na naroku 5. 6. 2007, 50 točk za urnino, 750 točk za vlogo z dne 20. 7. 2007, 750 točk za vlogo (pripombe) z dne 4. 3. 2008, 500 točk za zastopanje na naroku dne 17. 6. 2008, 100 točk za urnino, 750 točk za vlogo z dne 27. 1. 2009 ter za vlogo z dne 11. 2. 2009, 20 točk za vlogo z dne 29. 4. 2009 (namesto priglašenih 500, saj je mogoče vlogo šteti za obrazložen dopis), 500 točk za zastopanje na naroku dne 16. 6. 2009, 100 točk za urnino, 500 točk za zastopanje na naroku dne 8. 12. 2009, 50 točk za urnino, 1250 točk za pritožbo z dne 22. 6. 2010, 500 točk za zastopanje na naroku naroku dne 5. 4. 2011, 100 točk za urnino, 750 točk za pripombe in hkrati vlogo z dne 21. 12. 2011 (namesto priglašenih 1500 točk), 20 točk za dostavo listin 31. 5. 2012, 300 točk za pripombe na dopolnitev izvedeniškega mnenja z dne 9. 7. 2012, 300 točk za vlogo z dne 9. 7. 2012, 20 točk za vlogo z dne 17. 8. 2012 (po vsebini obrazložen dopis), 500 točk za zastopanje na naroku dne 21. 8. 2012, 50 točk za urnino, 20 točk za vlogo z dne 4. 9. 2012, 20 točk za vlogo z dne 25. 10. 2012, 500 točk za vlogo z dne 26. 11. 2012, 20 točk za vlogo z dne 17. 12. 2012, 20 točk za odgovor na vlogo tožnika z dne 17. 1. 2013, 500 točk za pripombe na izvedeniško mnenje, 20 točk za vlogo z dne 26. 2. 2013, 500 točk za vlogo z dne 18. 6. 2013, 500 točk za zastopanje na naroku 12. 7. 20013 in 200 točk za urnino, skupaj 12.160 točk. Tožena stranka je upravičena tudi do sodne takse za odgovor na tožbo v višini 480,16 EUR, 7,92 EUR za fotokopije (29. 11. 2005), 10,00 EUR (namesto zahtevanih 100,00 EUR) za fotokopije (20. 7. 2007), do poštnine v zneskih 3,55 EUR, 1,88 EUR, 1,88 EUR, 1,88 EUR, 2,50 EUR, sodne takse za pritožbo v višini 960,32 EUR, 600,00 EUR za predujem (19. 4. 2011), 9,00 EUR za fotokopije (31. 5. 2012), 800,00 EUR za predujem (21. 8. 2012), 282,26 EUR za predujem (5. 2. 2013) in 400,00 EUR predujma (6. 3. 2013), skupaj 3.651,35. Skupaj, z upoštevanim 20% DDV in vrednostjo točke 0,459 EUR je tožena stranka upravičena do povračila stroškov v višini 10.349,07 EUR.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožene stranke (odgovor tudi ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari), toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbe v višini 1.250 točk, skupaj z 2% administrativnimi stroški in 20% DDV, skupaj 702,27 EUR.

Ker odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, je pritožbeno sodišče na podlagi 155. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

V pritožbi je tožnik predlagal tudi dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje. Ker o odobritvi brezplačne pravne pomoči v skladu s tretjim odstavkom 2. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS; št. 48/2001 s spremembami; ZBPP) odloča predsednik pristojnega delovnega sodišča prve stopnje, oziroma od predsednika sodišča pooblaščen sodnik, ki ima položaj svetnika na delovnem sodišču, se pritožbeno sodišče do predloga ni opredelilo oziroma o njem ni odločalo, saj ni pristojno za odločanje o predlogu.

Op. št. (1): Podatki so tolarskih dnevnih deviznih tečajih so dostopni na spletni strani Banke Slovenije http://www.bsi.si/podatki/tec-BS-SIT.asp