Jedro

Tožnica pri opravljanju dela receptorke ni nosila predpisane službene obleke, s čimer je grobo kršila osnovne delovne obveznosti. Opisana kršitev predstavlja resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke V.V. d.d. z dne 10.11.2004 tožnici M.P.U. in da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 3 dni po pravnomočnosti sodbe pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, ji obračunati tudi vse davke in prispevke na te zneske, vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ji povrniti stroške zagovora v višini 400 odvetniških točk ter toženi stranki plačati stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnim obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Navaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da je tožena stranka pravilno izpeljala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je tožnici 1.10.2004 poslala najprej pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, redno pa je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi 10.11.2004, pred tem pa tožnici pisno poslala obdolžitev z dne 21.10.2004 ter ji omogočila tudi zagovor. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnica opravljala delo receptorke in ne varnostnice ter zaključilo, da gre v konkretnem primeru za resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je sodišče oprlo na dejstvo, da tožnica ni nosila službene obleke, čeprav je bila to dolžna storiti po Pravilniku o delovni obleki, poleg tega pa je dne 18.10.2004 po prepričanju sodišča ovirala delovni proces, ker se kljub opozorilu varnostnikov ni umaknila izpred avtomatske zapornice in to v času, ko je bila na odrejenem dopustu. Tožnica poudarja, da je pred spremembo delodajalca delala v družbi B. d.o.o.. na delovnem mestu receptor – varnostnik. Vendar tožnica ni nikoli opravljala fizičnega in tehničnega varovanja, poleg tega tudi družba B. d.o.o. ni v lastni režiji nikoli opravljala tega varovanja. Zato poudarja, da se je ves čas zavedala, da ni varnostnica in da ne sme opravljati del, ki sodijo v opis dela varnostnika. Sicer pa je mnenja, da tudi dela receptorja ne bi smela opravljati, saj se v opisu delovnih nalog receptorju nalaga, da ta izvaja neposredne naloge fizičnega varovanja, za kar pa bi morala imeti tožnica uspešno opravljen preizkus znanja pri „ZRSZV“. Tako bi tožnica delo receptorja lahko opravljala šele potem, ko bi ji tožena stranka omogočila, da opravi že naveden preizkus znanja. Ravno iz razloga, ker ni smela opravljati nalog neposrednega varovanja, je mnenja, da tudi službene obleke ni smela nositi, saj bi s tem kršila Zakon o zasebnem varovanju. Tožnica torej iz opravičenih razlogov ni nosila službene obleke, zaradi česar očitek, da na delu ni imela službene obleke, ne more predstavljati razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede drugega očitka, da je motila delovni proces dne 18.10.2004, ko je pred avtomatsko zapornico parkirala svoj avto, pa poudarja, da je bila ves čas v prižganem avtomobilu. Res je, da je potem, ko je varnostnik odprl zapornico, zapeljala naprej, vendar ni parkirala na prostoru naročnika, ampak na privatnem zemljišču. Glede zapuščanja delovnega mesta, pa opozarja, da tožena stranka po izdanem opozorilu ni uspela dokazati svojih trditev.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in navaja, da je sodba sodišča prve stopnje v celoti pravilna in zakonita, pritožba tožeče stranke pa v celoti neutemeljena, zaradi česar predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 52/2007). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katera pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnici (potem, ko jo je predhodno dne 1.10.2004 pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti ter ji poslala pisno obdolžitev z dne 21.10.2004 in ji omogočila zagovor), dne 10.11.2004 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov – 3. alinea 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), zaradi kršenja pogodbenih obveznosti in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar naj bi tožnica storila s tem: 1.) da kljub opozorilom nadrejenih na delovnem mestu ni nosila delovne obleke, katero bi bila dolžna nositi v skladu z določili Pravilnika o delovni obleki in zaščitnih sredstvih, 2.) da je med delom zapuščala delovno mesto in med delovnim časom opravila številne privatne telefonske razgovore, namesto da bi se posvetila delu s strankami ter 3.) da je dne 18.10.2004 ovirala delovni proces pri naročniku delodajalca Mestni občini ... in sicer na parkirišču pri poslovnih prostorih MO, s tem, da je zjutraj parkirala svoj avto pred avtomatsko zapornico internega parkirišča MO in kljub opozorilom varnostnikov ni hotela umakniti svojega vozila in tako ovirala prihod zaposlenih na interno parkirišče vse dokler ni posredoval načelnik Oddelka za gospodarske javne službe in promet pri MO.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici vse očitane kršitve delovnih obveznosti dokazala, pri čemer pa je potrebno izpostaviti predvsem dejstvo, da tožnica ni nosila službene obleke, kar predstavlja grobo kršitev osnovnih delovnih obveznosti, ki bi jih morala izpolnjevati. Ravno ta kršitev namreč predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, saj ob dejstvu, da tožnica ni hotela nositi delovne obleke, je s takim ravnanjem grobo kršila osnovne delovne obveznosti, ki bi jih morala izpolnjevati. Zatrjevanja tožnice, da delovne obleke ni nosila iz razloga, ker ni varnostnica in ker se zaveda, da ne sme opravljati del, ki sodijo v opis varnostnika, pa so brezpredmetna, saj iz izvedenih dokazov nesporno izhaja, da je tožnica opravljala le dela receptorke in da ni nikoli opravljala dela fizičnega in tehničnega varovanja. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na njeno dolžnost, da mora na delovnem mestu nositi delovno obleko, ne vpliva dejstvo, ali je varnostnica ali ne. V skladu s Pravilnikom o delovni obleki in zaščitnih sredstvih mora namreč tudi receptor in ne zgolj varnostnik nositi delovno obleko. Poleg tega je nošenje delovne obleke na delovnem mestu receptorke bilo dogovorjeno tudi s pogodbo med Mestno občino ... in toženo stranko, o fizičnem varovanju in opravljanju storitev receptorske službe, v kateri je posebej in izrecno navedeno, da morajo biti tako varnostniki kot varnostniki receptorji in receptorji, na objektih naročnika v času službovanja v delovnih oblekah oziroma uniformah, na katerih bo na vidnih mestih visela priponka in v kateri bo ime in priimek varnostnika ali receptorja in firme družbe, kateri pripada. Ker kljub temu, da je bila tožnica z vsemi navedenimi okoliščinami seznanjena, delovne obleke ni hotela nositi, je grobo kršila svoje delovne obveznosti iz delovnega razmerja, kar nedvomno predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz navedenih razlogov je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravno pravilna in zakonita.

Upoštevaje navedeno in ob ugotovitvi, da je tožena stranka postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici izvedla v skladu z določili 1. in 2. odstavka 83. člena ZDR, je potrebno zaključiti, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek po razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10.11.2004, kot tudi njen nadaljnji zahtevek za reintegracijo in reparacijo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).