Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je bila na podlagi pogodbe z naročnikom dolžna zagotoviti, da bodo na delovnih mestih njeni delavci (vključno z receptorji) v predpisanih delovnih oblekah. Tožena stranka bi kršila svoje pogodbene obveznosti, če bi še naprej dopuščala tožnici opravljanje dela brez službene obleke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi več kršitev obveznosti iz delovnega razmerja: nenošenje delovne obleke, zapuščanje delovnega mesta in motenje delovnega procesa dne 18. 10. 2004. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi, reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da je bila odpoved podana po zakonito izvedenem postopku in da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ti v njej niso navedeni. Pritožbeno sodišče se sploh ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb tožnice, ampak je zgolj pavšalno navedlo, da se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje. Tožnica pa je v pritožbi podala več konkretnih ugovorov tako glede ugotovljenega dejanskega stanja kot uporabe materialnega prava. Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker sodišče ni upoštevalo, kakšna dela je tožnica opravljala pri podjetju B., ki je tožnico prenesla k toženi stranki in prezrlo način in razloge, zaradi katerih je prišlo do zaposlitve tožnice pri toženi stranki. Prezrlo je tudi razloge tožnice, da ni nosila službene obleke ter okoliščine, v katerih je do očitane kršitve prišlo, predvsem ugovor glede delovnih nalog receptorja in pogojev za zasedbo tega delovnega mesta. Tožnica ni bila varnostnica in ni smela opravljati del, ki sodijo v opis dela varnostnika. Posledično bi službeno obleko lahko in morala nositi šele, ko bi izpolnila pogoje za zasedbo tega delovnega mesta, kar izhaja iz Pravilnika o delovni obleki in zaščitnih sredstvih. Tožnica službene obleke ni nosila iz upravičenih razlogov. Izpodbijana sodba tudi nima obrazložitve, da gre za grobo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere je nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. Toženi stranki niso nastale nikakršne škodljive posledice in delovni proces ni bil oviran.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno, saj sta sodbi sodišča prve in druge stopnje pravilni in zakoniti.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnica utemeljuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, da ima izpodbijana sodba „takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ti niso navedeni, ker se pritožbeno sodišče sploh ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb“. Katero kršitev s tem uveljavlja, tožnica izrecno ne navede. Ker je sodišče druge stopnje navedlo, da se v celoti strinja z razlogi (zaključki) sodišča prve stopnje, ni mogoče reči, da formalno razlogov o odločilnih dejstvih nima: so enaki, ko jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Kolikor je navedbe tožnice mogoče razumeti kot zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, pa ta očitek ni utemeljen. Tudi če se upošteva, da izpodbijana sodba res nima izrecne opredelitve do pritožbenih navedb tožnice glede zapuščanja delovnega mesta in dogodka dne 18. 10. 2004, bi šlo za kršitev le, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po presoji sodišča druge stopnje pa je nenošenje službene obleke resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki tudi onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Z drugimi besedami, tudi če drugih dveh kršitev tožena stranka ne bi uspela dokazati, to na odločitev o zakonitosti odpovedi ne bi vplivalo.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Tožnica nepravilnosti v postopku redne odpovedi ne zatrjuje. Prav tako ni sporno, da tožnica službene obleke (ki jo je sicer imela) ni nosila. Sporno je bilo le, ali je tožnica za svoje ravnanje imela utemeljen (opravičljiv) razlog. Razlog, ki ga tožnica ponavlja še v reviziji, tudi po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica opravljala delo receptorja, ne pa delo varnostnika, česar se od nje tudi ni ne zahtevalo ne pričakovalo. Kljub temu pa je bila dolžna na delovnem mestu nositi predpisano delovno obleko.

11. Pravilnik tožene stranke o delovni obleki in zaščitnih sredstvih je v prvem odstavku 3. člena določal obveznost delavcev, da pri delu uporabljajo delovna zaščitna sredstva, med katera so po definiciji iz 1. člena štejejo tudi delovne obleke. Ta obveznost se nanaša na vse tiste delavce, pri katerih je nošenje službene obleke ali uporaba zaščitnih sredstev pogojena z naravo njihovega dela. Določbe 4. člena urejajo le pravila glede enotnosti kroja, barve, kvalitet in označevanja delovnih oblek in zaščitnih sredstev. Ni pa teh določb mogoče razumeti tako, kot to poskuša uveljaviti tožnica: da je namreč s 4. členom Pravilnika predpisana obvezna uporaba službene obleke le za varnostnike, ki opravljajo naloge neposrednega varovanja. Izrecno je predpisana tudi za delavce in delavke, ki delajo kot receptorji (informatorji), le da je zanje predpisan enotni civilni kroj obleke, za varnostnike pa službeni kroj. Torej drugačen in tožnica zato ne bi v ničemer kršila Pravilnika, če bi nosila službeno obleko, predpisana za njeno delo (delovno mesto).

12. Tožena stranka je dokazala tudi, da je bila na podlagi pogodbe z naročnikom dolžna zagotoviti, da bodo na delovnih mestih njeni delavci (vključno z receptorji) v predpisanih delovnih oblekah (pogodba v prilogi B3). To pomeni, da bi tožena stranka kršila svoje pogodbene obveznosti, kolikor bi še naprej dopuščala tožnici opravljanje dela brez službene obleke. To pa poleg tega, da so izgovori tožnice, zakaj službene obleke kljub večkratnemu opozarjanju noče nositi, povsem neutemeljeni, zadošča za ugotovitev, da delovnega razmerja s tožnico ni bilo mogoče nadaljevati.

13. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.