Jedro

Carinski organ je v obrazcih za povračilo davka, ki so jih potrdili italijanski carinski organi, imel zadostno podlago za ugotovitev, da je bilo blago nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo, tožniku pa je bila dana možnost, da dokaže nasprotno, česar pa ni storil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice A št... z dne 28. 5. 1999, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo zneska v višini 451.835,00 SIT iz naslova 15 % carine in 20 % prometnega davka za blago, ki je bilo dne 26. 11. 1997 nezakonito vneseno na carinsko območje Republike Slovenije preko mednarodnega mejnega prehoda B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je Carinarnica A na podlagi pogodbe med SFRJ in Zvezno Republiko Nemčijo o vzajemni administrativni pomoči pri preprečevanju, odkrivanju in zatiranju kršitev carinskih predpisov (Uradni list SFRJ - MP, št. 4-5/76 in Uradni list RS - MP 20-92/1993) pridobila račune št..., ... in ..., vse z dne 26. 11. 1997 prodajalca CCC, C, iz katerih izhaja, da je tožnik dne 26. 11. 1997 v tej trgovini kupil tehnično blago v skupni vrednosti 12.585 DEM. Blago je bilo pri izstopu iz Republike Italije pri italijanskem carinskem organu v B izvozno prijavljeno, kar potrjujejo fotokopije italijanskim carinskim organom predloženih računov ter odtis žiga omenjenega carinskega organa na obrazcu za vračilo davka. Tožnik je bil dne 1. 3. 1999 z dopisom št... z dne 26. 2. 1999 obveščen, da je bilo ob preverjanju evidence Carinske izpostave B, da blago po navedenem računu ni bilo predloženo v postopek sprostitve v prost promet, kot to predpisuje 32. člen Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju: CZ), oziroma da zanj ni bil obračunan carinski dolg. Zato je bil tožnik pozvan, da v določenem roku predloži dokaze o izvedenem carinskem postopku, sicer bo na podlagi 154. člena CZ v carinsko upravnem postopku naknadno obračunan carinski dolg. Tožnik je v odgovoru pojasnil, da sporno blago ni prešlo slovenske carinske črte, ni bilo vneseno v Slovenijo, saj bi v nasprotnem primeru slovenska carinska služba razpolagala z ustreznimi podatki in ugotovitvami. Kako in na kakšen način se je blago vračalo v Italijo oziroma Nemčijo, pa ni stvar postopka v Republiki Sloveniji. Za omenjeni postopek je važno le to, da blago ni prešlo carinske črte in torej ne zapade carinskim obveznostim po CZ in zato tožnik ni carinski zavezanec po določbah CZ. Ker tožnik ni predložil dokazov o izvedenem carinskem postopku, je prvostopni carinski organ po uradni dolžnosti obračunal carinski dolg po določbi 154. člena CZ, ki določa naknaden obračun carinskega dolga in carinskemu organu nalaga, da v primeru če izve oziroma ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg, izdajo odločbe o nastali obveznosti. V zadevi ni sporno, da je tožnik 26. 11. 1997 v prodajalni CCC kupil blago, za katero so mu bili izdani že navedeni računi in da je bilo blago še istega dne prijavljeno za iznos pri italijanskih carinskih organih, kar dokazujejo temu organu predloženi računi ter s strani italijanskega carinskega organa potrjeni obrazec za vračilo davka. Sporno pa ostaja ali je tožnik v tujini kupljeno blago kljub prijavi za iznos pri tujih carinskih organih, pustil v Italiji kot zatrjuje tožnik, ali pa ga je nezakonito vnesel v Republiko Slovenijo, kot ugotavlja carinarnica. Tožena stranka pritožbeni ugovor, da blago ni bilo uvoženo v Republiko Slovenijo, zavrača kot neutemeljen. Kot izhaja iz pridobljenih uradnih listin nemških carinskih organov, je tožnik v Republiki Italiji prijavil iznos carinskega blaga iz države, zato tožena stranka zaključuje, da je bilo blago izneseno iz Republike Italije ter vneseno v Republiko Slovenijo. Tožnik ne zanika, da je prijavil iznos blaga iz Republike Italije. Bil je pozvan in imel možnost, da v upravnem postopku predloži dokaze o tem, da je bilo blago prijavljeno za vnos v Slovenijo oziroma, da kljub prijavi za iznos iz Republike Italije iz te države ni bilo izneseno. Na tožniku je namreč dokazno breme, da dokaže v upravnem postopku, da blago, ki je bilo prijavljeno kot carinsko blago italijanskim carinskim organom, ni bilo izneseno iz Republike Italije v Republiko Slovenijo. Tožnik v pritožbi ponavlja svoje navedbe, da ni dolžan posredovati dokazov o tem, na kakšen način je ostalo blago v tujini ter da ga nobena mednarodna pogodba ali sporazum ne zavezujeta, da predlaga listine v domačem carinskem postopku v zadevah carinskih postopkov tujih držav. Tožnik v upravnem postopku ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, iz upravnih spisov pa ne izhaja, da ni imel možnosti predlagati izvedbe dokazov, da blago ni bilo vneseno v Republiko Slovenijo. Če bi bilo res to, kar zatrjuje tožnik, da blago ni bilo vneseno v Republiko Slovenijo, torej, da je bilo vrnjeno v Italijo oziroma ostalo v Italiji, bi bilo treba pri italijanskih carinskih organih anulirati potrditev izstopa iz Republike Italije oziroma o tem obvestiti ustrezni finančni organ. Tožnik pa tudi takšnega dokaza ni predložil. Glede na povedano tožena stranka zaključuje, da je bilo carinsko blago vnešeno v Republiko Slovenijo nezakonito, zato je prvostopni carinski organ pravilno obračunal carinski dolg v skladu s 144. členom CZ, saj je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom, za katerega je nastal carinski dolg imel podlago za obračun carinskega dolga v določbi točke a 1. odstavka 154. člena CZ. Po določbi 4. člena CZ so carinsko blago vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje in niso bile sproščene v prost promet. V obravnavanem primeru je vrednost vnešenega blaga presegla tolarsko protivrednost 80 ECU, za katero je domači potnik oproščen plačila carine (2. točka 161. člena CZ v povezavi z 8. in 11. členom Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve - Uradni list RS, št. 56/95), zato za blago ni mogoča oprostitev plačila carine. Po mnenju tožene stranke je bil carinski organ prve stopnje dolžan obračunati uvozne dajatve za sporno blago.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Carinarnica ni ugotovila vnosa kupljenega blaga v Republiko Slovenijo, niti tega blaga ni odkrila v Republiki Sloveniji, po drugi strani pa tožena stranka samo sklepa, ocenjuje in meni, da naj bi carinski zavezanec, sedaj kot tožnik, blago nezakonito odnesel v Republiko Slovenijo. Za vsako trditev mora obstajati določen dokaz. Tožena stranka pa dokaza o vnosu blaga (čeprav nezakonitem) nima, niti ga ne ponuja, temveč samo sklepa, da je temu tako. To pa je najmanj dvom, na podlagi katerega ni moč izdati odločbe o odmeri carinskih obveznosti. Očitek tožene stranke, da bi tožeča stranka lahko v upravnem postopku dokazala nasprotno, je neutemeljen. Tožeča stranka oziroma druga stranka v upravnem postopku ni dolžna navajati določenih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bil zoper to stranko lahko uveden kakšen kazenski postopek. Od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi se tako rekoč sam ovadil zaradi določenih nepravilnosti v tujini ali v Republiki Sloveniji. Samo sklepanje o prehodu blaga čez mejo Republike Slovenije ne zadostuje, potreben je dokaz, takšnega dokaza pa tožena stranka ne nudi, pač pa se oprijemlje samo sklepanja, kar pa je za odločitev premalo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v nekem drugem kazenskem postopku glede prehoda čez državno mejo odločilo, da če se določene nepravilnosti dogajajo v tujini izven meje Republike Slovenije, ne gre za kršitev prehoda čez državno mejo, kar je analogno uporabiti v tej upravni zadevi. Ni stvar upravnega postopka, da zavezanec dokazuje, da je blago ostalo v tujini, temveč ravno nasprotno, tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da je blago prešlo mejo Republike Slovenije oziroma carinsko črto Republike Slovenije, česar pa tožena stranka ni izkazala niti dokazala, temveč njena odločitev iz izpodbijane odločitve temelji le na domnevi, mnenju in sklepanju. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Iz podatkov v upravnih spisih nesporno izhaja, da je tožnik blago po spornih računih kupil in da je za to blago uveljavljal povračilo davka. O tem obstajajo v upravnih spisih računi in obrazci za povračilo davka, ki jih je potrdil italijanski carinski organ. Zato se tudi sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je sporno blago vstopilo v Republiko Slovenijo, saj tožnik nasprotnega ni dokazal. V postopku je bila tožniku dana možnost, da predloži dokaze o tem, da je bilo blago po spornih računih predloženo v postopek sprostitve v prosti promet, oziroma da je bil za blago obračunan carinski dolg, oziroma da je bilo prepuščeno v tranzitni postopek. Tožnik v postopku ni predložil dokazil o tem, da je bil za sporno blago izpeljan carinski postopek, zato je tudi po presoji sodišča utemeljena ugotovitev tožene stranke, da je bilo carinsko blago nezakonito vneseno na območje Republike Slovenije. Po določbi 2. odstavka 144. člena CZ se šteje za nezakonit vnos blaga na carinsko območje med drugim tudi vnos blaga v nasprotju z 32. členom CZ, ki pomeni kršitev obveznosti predložitve blaga pri pristojnem carinskem organu, carinski dolg pa nastane v trenutku nezakonitega vnosa, ki predstavlja podlago za naknaden obračun carinskega blaga. Kadar carinski organ ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg, tako kot je to v obravnavanem primeru, carinski organ po uradni dolžnosti izda odločbo o nastali obveznosti (točka a 1. odstavka 154. člena CZ). Tožbene navedbe o dokaznem bremenu sodišče kot neutemeljene zavrača. Carinski organ je v obrazcih za povračilo davka, ki so jih potrdili italijanski carinski organi, imel zadostno podlago za ugotovitev, da je bilo blago nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo, tožniku pa je bila dana možnost da dokaže nasprotno, česar pa ni storil. Po določbi 6.člena CZ, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, če s tem zakonom ni urejeno drugače, 15.člen Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS št. 18/96 do 108/99) pa določa, da mora carinski zavezanec za svoje trditve v carinskem prestopku predložiti dokaze. Ker tožnik ustreznih dokazov ni predložil, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev carinskega organa prve stopnje in tožene stranke, da je tožnik dolžan poravnati carinske dajatve skladno z določbo točke a 1. odstavka 154. člena CZ.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in v zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, zavrnilo.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.