Jedro

Carinski dolg nastane tudi z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine, na carinsko območje. Za nezakonit vnos blaga med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom Carinskega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.5.2002. S to je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice Sežana z dne 28.5.1999, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo carine in prometnega davka v višini 451.835,00 SIT za blago, ki je bilo dne 26.11.1997 nezakonito vneseno na carinsko območje Republike Slovenije preko mednarodnega prehoda Kozina.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da je bilo blago, za katero je bil tožniku obračunan carinski dolg, nezakonito vnešeno v Republiko Slovenijo. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je tožnik sporno blago kupil in ga je pri izstopu iz Republike Italije pri italijanskem carinskem organu na Kozini prijavil za izvoz. To izhaja iz računov in obrazcev za povračilo davka, ki jih je potrdil italijanski carinski organ. Tako dejansko stanje je tudi po presoji sodišča podlaga za ugotovitev, da je sporno blago vnešeno v Republiko Slovenijo. Tožnik je bil obveščen, da je bilo ob preverjanju evidence Carinske izpostave Kozina ugotovljeno, da sporno blago ni bilo predloženo v postopek sprostitve v prost promet oziroma, da zanj ni bil obračunan carinski dolg. Tožnik kljub pozivu, da predloži dokaze o tem, da je bilo blago sproščeno v prost promet, tega ni storil. Zato je tudi po presoji sodišča carinski organ ravnal pravilno, ko je skladno z določbo 144. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) tožniku obračunal carinski dolg.

Tožnik v pritožbi navaja, da sporno blago ni prestopilo slovenske meje, na kar je opozarjal ves čas postopka. Navaja, da je bilo blago sicer pripeljano do italijanskega mejnega prehoda, vendar je bilo kasneje vrnjeno v Italijo. Pri tem seveda gre za kršenje carinskih prepisov, vendar ne predpisov Republike Slovenije, ampak predpisov Republike Italije. Morda gre celo za kaznivo dejanje davčne utaje. To je tudi razlog, da tožnik v postopku ni dokazal svojih trditev in sicer zaradi njegove lastne varnosti pred sostorilci in pred kazenskim pregonom. Navaja, da samo dejstvo, da je bilo blago prijavljeno italijanskim carinskim organom in sklicevanje na italijanske carinske dokumente ne more biti podlaga za ugotovitev, da je bilo blago vnešeno v Republiko Slovenijo. In ker v postopku ni bilo dokazano, da je blago prešlo slovensko carinsko črto, za uporabo določbe 144. člena CZ ni podlage. Meni, da je bilo v postopku kršeno načelo varstva pravic strank in načelo materialne resnice ter 22. člen Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik ob nesporni ugotovitvi, da je sporno blago pri izstopu iz Italije prijavil za izvoz in da to blago v Sloveniji ni bilo predloženo carinskemu organu, ne more računati, da se bo razbremenil plačila carinskih dajatev zgolj z zatrjevanjem, da blago ni bilo vnešeno v Republiko Slovenijo. Vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje zakonita. Razlogi, ki jih pri tem navaja so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 32. člena in 144. člena CZ, na kateri se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. CZ je v določbi 1. odstavka 32. člena, ki je veljala v času izdaje prvostopne odločbe, določal, da mora oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje, to blago, kakor hitro je mogoče, predložiti carinskemu organu, bodisi ga pripeljati na drugo mesto, ki ga je določil carinski organ, in o tem takoj obvestiti carinski organ. Po določbi 1. odstavka 144. člena CZ nastane carinski dolg tudi z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine, na carinsko območje. Za nezakonit vnos blaga med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom CZ (2. odstavek 144. člena CZ), kar pomeni kršitev obveznosti predložitve blaga pri pristojnem carinskem organu.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev upravnega organa prve stopnje in tožene stranke, da je tožnik sporno blago nezakonito vnesel na območje Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov v upravnih spisih in niti ni sporno, da je tožnik pri italijanskem carinskem organu blago, za katero je bilo naloženo plačilo carine in prometnega davka, prijavil ter z namenom pridobitve pravice do povračila davka v potrditev predložil račune. Ker pravico do povračila davka pridobi le tista fizična oseba, ki blago, za katerega je bila v državi izvoza ta pravica uveljavljena, tudi dejansko izvozi, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da je bilo blago dejansko vnešeno v Republiko Slovenijo. Tožnik bi zato moral blago predložiti v carinski postopek in zanj plačati uvozne dajatve. In ker ni tako ravnal, mu je bil utemeljeno obračunan carinski dolg.

Glede na navedeno na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati pavšalne in neizkazane navedbe tožnika, da blago dejansko ni bilo vnešeno v Republiko Slovenije, ampak je ostalo v Republiki Italiji, zlasti ker tožnik sam navaja, da o tem ne more predložiti nobenih dokazov. Ker dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, izhaja iz listinskih dokazov, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za sklep o nezakonitem vnosu blaga v Republiko Slovenijo, tožnik pa kljub pozivu upravnega organa, da za svoje navedbe o drugačnem dejanskem stanju predloži dokaze, le teh ni predložil, je neutemeljen tožnikov ugovor, da sta bili v upravnem postopku kršeni temeljni načeli Zakona o upravnem postopku - varstvo pravic strank in materialne resnice kot tudi ugovor o kršitvi 22. člena Ustave RS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.