Jedro

V zadevi ni sporna sama višina obdavčitve niti ugotovitve glede predmeta obdavčitve, temveč je sporen namen uporabe predmetnega plovila in sicer ali se uporablja za opravljanje registrirane dejavnosti ali pa za zasebne namene. Po 4. členu ZDVP je davčni zavezanec lastnik plovila, ki je kot tak evidentiran v davčni evidenci iz 9. člena tega zakona. V obravnavani zadevi je finančni organ po uradni dolžnosti ugotovil davčno obveznost za sporno obdobje. Ugotovitev davčne obveznosti izhaja iz podatkov konkretnega vodnega plovila (dolžina predmetnega plovila je 13,40 metrov in ima 36,8 kilovatov moči), kot seštevek splošnega dela obveznosti, dela obveznosti, ki se nanaša na dolžino plovila in dela obveznosti, ki se nanaša na moč pogona plovila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije tožniku za leto 2015 odmerila davek na vodna plovila v znesku 70,25 EUR in dodatni davek od plovil v znesku 70,25 EUR z rokom plačila 30 dni po vročitvi odločbe, po poteku katerega bodo tožniku zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V obrazložitvi se prvostopenjski organ sklicuje na določbe 2. člena, prvi odstavek 4. člena, 5. člena, prvi odstavek 6. člena, tretji odstavek 5a. člena, prvi odstavek 11. člena, prvi odstavek 10. člena in 12. člena Zakona o davku na vodna plovila (v nadaljevanju ZDVP), ki jih citira. Po podatkih iz evidence je razvidno, da ima tožnik na dan 1. 1. 2015 v lasti plovilo z registrsko številko …, leto izgradnje plovila 1998, ki je dolgo 13,40 m in ima 36,8 kilovatov moči. Glede na te podatke je finančni organ po uradni dolžnosti v skladu z zgoraj navedenimi določbami izračunal letno obveznost, za kar je pojasnil razloge, pri čemer je upošteval zneske iz dveh tabel, kot so navedeni. Davčno obveznost, ugotovljeno v skladu z drugim odstavkom in četrtim odstavkom 5. člena ter tretjim odstavkom 5a.člena ZDVP je glede na življenjsko dobo plovila znižal v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZDVP za 5% za vsako dopolnjeno leto starosti plovila.

2. Toženka se z izpodbijano odločbo strinja. Glede ugovora tožnika, da sporno plovilo uporablja izključno za njegovo registrirano dejavnost oddajanje nepremičnin in plovil v najem, ter da je bil za vsako uporabo plovila izstavljen račun, se toženka sklicuje na določbe 7. člena ZDVP, ki ga citira. Tožnik je na poziv toženke dostavil kopijo računa št. 527 z dne 31. 12. 2014, iz katerega izhaja, da je v letu 2014 plovilo jadrnico sicer zakupil za uporabo in potovanja po Egejskem morju, vendar ga je uporabljal samo lastnik družbe A.A. zgolj v mesecih septembru in oktobru (od 7. 9. do 26. 9. 2014 in od 11. 10. do 18. 10. 2014). Iz navedenega izhaja, da tožnik v preostalih mesecih leta 2014 niti prek oglasov niti kako drugače ni tržil oziroma ni poskušal dati plovila v najem komu drugemu. Na podlagi navedenega toženka ugotavlja, da tožnik v letu 2014 ni imel namena plovila dajati v najem drugim uporabnikom in da je tožnik predmetno plovilo uporabljal v zasebni namen in da gre za povezano osebo (tretji in četrti odstavek 7. člena ZDVP) in tako ni izpolnjen pogoj, določen v prvem odstavku istega člena ZDVP.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Tožnik je gospodarska družba, ki je med drugim registrirana za dajanje vodnih plovil v najem in ki ima v lasti jadrnico. Navaja določbe prvega in drugega odstavka 7. člena in 2. alinejo četrtega odstavka 7. člena ZDVP, ki jih citira. Tožnik se ne strinja z argumentacijo toženke. Relevantna je dejanska uporaba plovila za zasebno uporabo lastnika in ne vprašanje, ali in kako je lastnik tržil najem potencialnim drugim uporabnikom. Odsotnost oglasov samo po sebi ne utemeljuje sklepanja toženke. Najemnik v konkretnem primeru ni lastnik tožnika, ima pa v posredni lasti poslovni delež tožnika, ki je večji od 25 %. Napačna je argumentacija toženke, da dejstvo, da plovilo uporablja lastnik oziroma z njim povezana oseba, že tudi pomeni, da gre za zasebno uporabo v smislu drugega odstavka 7. člena ZDVP in s tem za uporabo za zasebni namen v smislu prvega odstavka tega člena. Za presojo je odločilno, ali je bila uporaba plovila odplačna ali neodplačna. Tožnik je jadrnico oddal v najem za tržno primerljivo najemnino in je sklenil posel v okviru svoje registrirane dejavnosti ter jo je s tem uporabil za namen opravljanja pridobitne dejavnosti na trgu. Sklicuje se na izdani račun za najemnino, ki je vključen v poslovne knjige tožnika in upoštevan pri odmeri davka od dobička pravnih oseb. Tožnik se ne strinja z naziranjem, da obdavčitev z davkom na plovila ni odvisna od odplačnosti najema plovila, temveč od tega, kdo so stranke, s katerimi gospodarska družba posluje. Takšna razlaga je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), saj postavlja gospodarsko družbo v davčni položaj, ki je odvisen od tega, kdo so njene stranke ter se s tem tožniku omejuje svobodna gospodarska pobuda, kar je v nasprotju s 74. členom Ustave RS.

4. Ureditev, ki jo vzpostavlja 7. člen ZDVP, je sporna z vidika načela enakosti pred zakonom. Pri tem navaja odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/03 z dne 21. 3. 2014. V konkretnem primeru ni jasno, kakšen namen zakonodajalec sploh zasleduje z razlikovanjem na plovila, ki so potrebna za opravljanje dejavnosti, od katerih se ne plačuje davek in plovila, ki se uporabljajo za zasebne namene oziroma so naložba v kapital, od katerih se plača davek. Absurdno je tudi določilo, da je lastnik zavezan plačilu davka na plovila, če je plovilo kapitalska naložba. Razlikovanje v obdavčitvi plovil glede na to, ali je plovilo potrebno za opravljanje registrirane dejavnosti, po presoji tožnika ni v razumni povezavi s predmetom in namenom obdavčitve. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče še dodaja:

8. Po presoji sodišča sta prvostopenjski organ in toženka navedla pravilno pravno in dejansko podlago za svojo odločitev. Sodišče se strinja tudi z dokazno oceno toženke in ji v celoti sledi. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. V zadevi ni sporna sama višina obdavčitve niti ugotovitve glede predmeta obdavčitve (2. člen ZDVP), temveč je sporen namen uporabe predmetnega plovila in sicer ali se uporablja za opravljanje registrirane dejavnosti ali pa za zasebne namene. Po 4. členu ZDVP je davčni zavezanec lastnik plovila, ki je kot tak evidentiran v davčni evidenci iz 9. člena tega zakona. V obravnavani zadevi je finančni organ po uradni dolžnosti ugotovil davčno obveznost za sporno obdobje. Način ugotovitve davčne obveznosti je razviden iz obrazložitve izpodbijane odločbe in skladno z določbami ZDVP izhaja iz podatkov konkretnega vodnega plovila (dolžina predmetnega plovila je 13,40 metrov in ima 36,8 kilovatov moči), kot seštevek splošnega dela obveznosti, dela obveznosti, ki se nanaša na dolžino plovila in dela obveznosti, ki se nanaša na moč pogona plovila (drugi odstavek 5. člena ZDVP), kar se da preizkusiti. Pojasnjen je tudi izračun dodatnega davka od predmetnega plovila na način, kot je določeno v členu 5a. členu ZDVP.

9. Tožnik izpodbija pravno podlago za naložitev obveznosti, ker zatrjuje, da je predmetno plovilo uporabljeno za namene registrirane dejavnosti. Tožnik namreč zatrjuje, da je med drugim registriran za oddajanje plovil v najem in da je bilo predmetno plovilo uporabljeno za opravljanje dejavnosti oddajanja plovil v najem, kar je v pritožbenem postopku izkazoval z računom. Člen 7 ZDVP določa posebno pravilo za plovila, ki se uporabljajo za zasebne namene in za opravljanje dejavnosti. Davek na plovila se ne plača za plovila, ki so potrebna za opravljanje registrirane dejavnosti. Ta določba ne velja za plovila, ki se uporabljajo hkrati za zasebne namene in za namene opravljanja registrirane dejavnosti ter za plovila, ki so naložba v kapital in se ne uporabljajo za opravljanje dejavnosti (prvi odstavek). Kot zasebni namen v skladu s prejšnjim odstavkom se šteje uporaba plovila za zasebno uporabo lastnika ali uporabnika plovila, njunih zaposlenih ali družinskih članov teh oseb oziroma z njimi povezanih oseb (drugi odstavek). Po četrtem odstavku 7. člena ZDVP se za povezane osebe iz tretjega odstavka tega člena štejejo: vse osebe, v katerih imajo davčni zavezanci iz 4. člena in njihovi družinski člani v posredni ali neposredni lasti več kakor 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, ali več kakor 25% deleža pri vodenju ali nadzoru in vse osebe in njihovi družinski člani, ki imajo pri davčnem zavezancu iz 4. člena tega zakona v posredni ali neposredni lasti več kakor 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, ali več kakor 25% deleža pri upravljanju ali nadzoru.

10. V zadevi ni sporno, da gre za povezano osebo, saj tožnik tudi sam pojasni, da je šlo po računu za najem s strani osebe, ki ima v posredni lasti poslovni delež tožnika, ki je večji od 25%. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila predloženi račun, s katerim je tožnik dokazoval, da je odplačno oddal plovilo v najem in da gre za opravljanje tožnikove registrirane dejavnosti (oddajanje plovil v najem). Toženka je pravilno ocenila predlagani dokaz-račun o oddajanju spornega vozila v obdobju 7. 9. do 26. 9. 2014 in 11. 10. do 18. 10. 2014 povezani osebi, ki tudi po presoji sodišča ne pomeni, da gre za dokazilo, da je plovilo potrebno le za opravljanje registrirane dejavnosti, saj v najbolj plovnih mesecih v juliju in avgustu tožnik ni izkazal, da je plovilo oddajal. Tožnik drugih dokazil ni predložil, kot npr. dokazov, da bi plovilo tržil, kot pravilno ugotavlja toženka. Zato se sodišče strinja z dokazno oceno toženke, da tožnik v spornem obdobju ni izkazal, da je imel namen izključno oddajati plovilo v najem drugim uporabnikom. Pravilno je zaključil, da je tožnik predmetno plovilo v letu 2014, za katero se odmerja davek, uporabljal v zasebne namene. Pri tem toženka pravilno izhaja tudi iz ugotovitve, da gre za povezano osebo po tretjem in četrtem odstavku 7. člena ZDVP.

11. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave Republike Slovenije, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 13. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.