Jedro

Šlo je za parkiranje „na črno“ in tožena stranka ni bila dolžna, da bi prepovedala parkiranje ali postavila ustrezne prometne znake. Samo dopuščanje parkiranja še ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost in protipravnost ravnanja oziroma opustitev dolžnega ravnanja. Uporaba tuje lastnine ni dovoljena in je parkiranje dovoljeno samo na za to namenjenem prostoru. Ker je šlo za „divje“ parkiranje, voznik, ki parkira na takem prostoru, prevzame odgovornost za morebitno škodo, ki mu nastane s takšnim parkiranjem. Ker je šlo za zasebno zemljišče, tožena stranka ni bila dolžna vzdrževati drevesa na tak način kot ugotavlja sodišče prve stopnje,

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 3.150,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011 dalje.“ Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 454,45 EUR in pritožbene stroške v znesku 509,63 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 3.150,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011 dalje in ji povrniti 1.028,03 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da ni odgovorna za škodo, ker je tožnica parkirala svoje vozilo na zemljišču, ki ni predvideno za parkiranje in tudi ni imela razloga, da bi se posvečala stanju drevesa, ki ni služilo ničemer, razen zelenilu in to na mestu, ki ni bilo narejeno javni uporabi. Brez podlage sodišče očita toženi stranki, da bi kot strokovnjak morala vedeti, da lahko pride do odloma veje in škode. Tožena stranka ne more odgovarjati za posledico nedovoljenega parkiranja na njenem zemljišču in je tožnica sama odgovorna za škodo, ki jo je utrpela. Tožena stranka ugovarja tudi višini prisojenega zneska. Tožnica ni dala popraviti vozila, ampak ga je prodala za 1.200,00 EUR tako, da je ob ugotovitvi vrednosti 3.231,00 EUR oškodovana za 2.031,00 EUR.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica zahteva plačilo odškodnine za poškodovani avtomobil, ki je bil parkiran na zemljišču tožene stranke pod drevesom, ko se je večja veja odlomila in padla na vozilo tožeče stranke.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prišlo do poškodbe avta na zasebnem zemljišču, ki ni namenjeno javnemu prometu, niti ni bilo urejeno parkirišče. Šlo je za parkiranje „na črno“ in tožena stranka ni bila dolžna, da bi prepovedala parkiranje ali postavila ustrezne prometne znake. Samo dopuščanje parkiranja še ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke in njeno protipravno ravnanje oziroma opustitev dolžnega ravnanja. Pritrditi je stališču tožene stranke, da uporaba tuje lastnine ni dovoljena in da je parkiranje dovoljeno samo za to namenjenemu prostoru. Ker je šlo za „divje“ parkiranje, voznik, ki parkira na takem prostoru, prevzame morebitne škode, ki mu nastane s takšnim parkiranjem. Ker je šlo za zasebno zemljišče, tožena stranka ni bila dolžna vzdrževati drevesa na tak način kot ugotavlja sodišče prve stopnje, še zlasti, ker iz izvedenskega mnenja izvedenca ni bilo po zunanjih znakih ugotoviti stopnje obolelosti drevesa in trhlosti. Opravljanje varnega železniškega prometa nima nobene zveze s stanjem drevja na zemljišču tožene stranke, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, niti ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Ravnanje tožene stranke ni v ničemer protipravno in je tožnica zaradi parkiranja na kraju, ki temu ni namenjen, sama odgovorna za škodo, ki je posledica njenega ravnanja.

Glede na navedeno je bilo pritožbi tožene stranke ugoditi in v izpodbijanem obsodilnem delu sodbo spremeniti ter zavrniti tožbeni zahtevek (člen 388 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnica v tej pravdi ni uspela in mora toženi stranki povrniti stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje odmerjene v skladu z OT na 454,45 EUR in pritožbene stroške v znesku 509,63 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.