Jedro

Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne presoje o porazdelitvi odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne presoje o porazdelitvi odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru.

Obrazložitev

1. Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki ji je nastala 30. 6. 2011, ko je svoj avtomobil parkirala na zemljišču v lasti toženke, pri čemer se je od drevesa, pod katerim se je nahajal avto, odlomila veja in ga pri padcu poškodovala.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 3.150,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011 dalje; tožbeni zahtevek v obrestnem delu za čas od 13. 8. 2011 do 17. 11. 2011 pa je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Zoper to sodbo je tožnica na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnih vprašanj, (1) ali je tisti, ki parkira na zasebnem zemljišču, kjer se dopušča parkiranje, sam odgovoren za škodo na avtomobilu, ki nastane zaradi padca drevesa na avtomobil zaradi lastnikove opustitve vzdrževanja drevesa, ali za tako škodo odgovarja lastnik zemljišča; (2) ali dopuščanje parkiranja na zasebnem zemljišču pomeni podlago za odškodninsko odgovornost; (3) ali gre za bistveno procesno kršitev po 360. členu ZPP v primeru, ko sodišče druge stopnje sprejme drugačno materialnopravno odločitev kot sodišče prve stopnje s tem, da jo utemelji z drugačnim dejanskim stanjem, kot je bilo ugotovljeno kot nesporno pred sodiščem prve stopnje; (4) ali gre v primeru, ko sodišče druge stopnje spremeni nesporne ugotovitve dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje, za bistveno procesno kršitev po 360. členu ZPP ali za sodbo presenečenja, ki je nedovoljena; (5) ali gre v primeru, ko sodišče druge stopnje ugotovi drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, za kršitev 285. člena ZPP, ker se stranki ne omogoči, da izkoristi svojo pravico do izjave glede novo ugotovljenega dejanskega stanja; (6) ali lahko višje sodišče sprejme odločitev na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga je ena od pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje izpodbijala, pa navedbe niso bile preverjene oziroma upoštevane; (7) ali gre v primeru, ko sodišče druge stopnje opre svojo odločitev na izpodbijano izvedensko mnenje, za bistveno procesno kršitev po 360. členu ZPP; (8) ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje storilo bistveno procesno kršitev po 360. členu ZPP, ker obrazložitev ne zadošča standardu obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje. Tožnica je parkirala na zemljišču v lasti toženke, ki temu ni nikoli oporekala ali tega na kakršenkoli način fizično onemogočala; postavila ni nobenih opozorilnih tabel ali znakov, ki bi parkiranje prepovedovali. Navedeno pomeni, da je parkiranje na svojem zemljišču dovoljevala in da je opustila nadzorstvo nad svojim zemljiščem, na katerem je raslo tudi drevo. Nesreči bi se lahko izognila, če na svojem zemljišču ne bi dopuščala parkiranja in bi to z vsemi pritiklinami ustrezno vzdrževala (primerjaj odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 156/2009 z dne 22. 10. 2009). Toženkina dolžnost je bila zagotoviti ustrezne varovalne ukrepe (postavitev ustrezne zaščitne ograje ali druge bariere), ki bi zagotovili neuporabo njenega zemljišča in s tem preprečili morebiten nastanek kakršnekoli škode (primerjaj 10. člen Obligacijskega zakonika /OZ/ in sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1226/2008 z dne 19. 11. 2008). Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je toženka s konkludentnimi dejanji dopuščala parkiranje, višje sodišče pa je materialno pravo uporabilo z utemeljitvijo, da je šlo za parkiranje na črno, ki ga toženka ni bila dolžna prepovedati. Odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse. Parkiranje na krajih, ki niso označeni kot javno parkirišče, in nastanek škode v takih primerih sta v praksi pogosta. Tožnica opozarja, da je na mnenje izvedenca za gozdarstvo podala pripombe. Ta bi po fotografijah velikosti lesne gobe moral ugotoviti, da je ta rasla več let, kar pomeni, da je bila trdota lesa močno načeta in da to postaja trhlo in propada. Izvedenec si je v svojih trditvah prihajal v nasprotje, njegovo mnenje ni bilo jasno in nedvoumno. Sodišče prve stopnje je kljub pomanjkljivemu izvedenskemu mnenju sprejelo pravilno odločitev, da je do škode prišlo zaradi veje, ki se je z drevesa odlomila, ker je bilo to že dalj časa bolno in trhlo. To sodišče zato ni sledilo pripombam in ni pozvalo izvedenca, da se o njih izjasni. Sodišče druge stopnje pa se glede na pripombe, s katerimi je tožnica povzročila dvom v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, nanj ne bi smelo opreti. Njegova odločitev odstopa od sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2012 z dne 5. 9. 2013). Sodišče druge stopnje je na podlagi popolnoma enako ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo popolnoma drugačno odločitev, pri čemer se je oprlo na tisti del izvedenskega mnenja, v katerem je navedeno, da po zunanjih znakih na drevesu ni bilo mogoče ugotoviti stopnje obolelosti drevesa ter s tem njegove trhlosti in možnosti odloma veje. Sodišče druge stopnje, ki je izpodbijano sodbo spremenilo, ni zadostilo standardu obrazloženosti odločbe, saj je ta v primeru, ko višje sodišče poseže v sodbo sodišča prve stopnje, višji; obrazložitev mora biti izčrpnejša (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 42/2013 z dne 8. 1. 2015).

5. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).