Jedro

Med pravdnima strankama temelj odškodninskih obveznosti ni bil sporen, ampak zgolj njihova višina za posameznega tožnika. Ker je višina pravične denarne odškodnine odvisna od intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin zaradi posega v osebnostno pravico (prvi odstavek 179. člena OZ), je bilo dopustno prisoditi odškodnino tožnikom le v ugotovljenem obsegu, čemur sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo. Osebno trpljenje je lahko priznano le toliko, kolikor so ga tožniki sami zaznavali kot takšnega. Ker gre za duševne bolečine kot posledico prekomernega hrupa, morajo za njihovo pravno priznanje preseči povprečen odziv ljudi na običajen hrup. Toženka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje subjektivni vidik trajanja odškodovanja nezadostno upoštevalo. Prva tožnica in drugi tožnik sta kot obdobje neznosnega hrupa opredelila šele čas od konca leta 2005, medtem ko je tretja tožnica izpovedala, da je ta zanjo postal neznosen od leta 2005 dalje, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje med svoje dejanske ugotovitve. S tem se izkaže kot materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki upravičeni do odškodnine za obdobje odškodovanja od trenutka treh let pred vložitvijo tožb (torej od 20.2.2004 dalje) do izgraditve avtoceste 30.10.2008, torej tudi za obdobje, za katerega se niti sami niso čutili oškodovani. Pritožbeno sodišče je zato pri spremembi svoje odločitve upoštevalo zgoraj pojasnjeno krajše obdobje njihovega oškodovanja.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke (v obsegu, ki se nanaša na odmero pravdnih stroškov) in tožene stranke (v obsegu, ki se nanaša na odločitev o višini odškodnine za prvo in drugo tožečo stranko) se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek glasi: „I. Tožena stranka je dolžna plačati tožnikom odškodnino in sicer 1. tožnici F.S. 5.500,00 (pet tisoč petsto 00/100) EUR, 2. tožniku F.M. 4.500,00 (štiri tisoč petsto 00/100) EUR in 3. tožnici F.U. 2.500,00 (dva tisoč petsto 00/100) EUR, skupno tedaj 12.500,00 (dvanajst tisoč petsto 00/100) EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2007 do plačila ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 1.344,83 (en tisoč tristo štiriinštirideset 83/100) EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki so dolžni nerazdelno v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 32,19 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati prvotožnici znesek 6.500,00 EUR, drugotožniku 5.000,00 EUR in tretjetožnici 2.500,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.01.2007 do plačila. Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnikov v višini 1.198,30 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. V presežku je tožbene zahtevke zavrnilo.

2. Tožniki se pravočasno pritožujejo zoper zavrnilni del in odločitev o stroških iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar v nadaljevanju vsebinsko grajajo le prenizko odmero odškodnine glede na sodno prakso v primerljivih zadevah. Opozarjajo, da je druga družina v isti stavbi že dobila pravnomočno prisojene višje zneske v povsem identičnih okoliščinah. Ne strinjajo se z zavrnitvijo priglašenih pravdnih stroškov 3 x po 400 točk za predpravdne zahtevke in grajajo odločitev o nižjem vrednotenju njihove 3.,4.,5.,7. in 8. pripravljalne vloge. Menijo, da so upravičeni tudi do povišanja nagrade pooblaščencu za 20 %, ker je ta zastopal tri tožeče stranke, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Predlagajo spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njihovim zahtevkom v celoti ugodi, in podrejeno njeno razveljavitev v izpodbijanem obsegu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Proti obsodilnemu delu sodbe vključno s stroškovno odločitvijo, se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Bistveno kršitev določil postopka vidi v tem, da ima izpodbijana sodba razloge, ki so v nasprotju z navedbami tožeče stranke. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zastaranje podano zgolj za obdobje starejše od treh let pred vložitvijo tožbe, ampak meni, da je zastarala celotna njena odškodninska obveznost, ko je tožeče stranke niso uveljavljale do konca leta 2003. Začetek teka zastaralnega roka namreč veže na okoliščino, da so bile že leta 2001 presežene kritične vrednosti hrupa na predmetni cesti G1-3 na potezi Lipovci-Dolga vas, medtem ko v konkretni zadevi glede na pridobljeno izvedensko mnenje vsaj od leta 2003. Ne strinja se z višino dosojene odškodnine, za katero meni, da je previsoka, ter da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da živimo v času, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, ter izpovedb tožnikov, ki so v primerjavi z nekaterimi oškodovanci v podobnih primerih imeli bistveno manj nevšečnosti. Opozarja, da je hrup postal za tožnike, glede na njihove izpovedbe, neznosen šele od konca leta 2005, česar sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo. Prisojena odškodnina po njenem mnenju odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. Ne strinja se tudi s stroškovno odločitvijo, saj sodišče prve stopnje naj ne bi dosledno sledilo načelu vestnosti in poštenja in Odvetniški tarifi - OT. Predlaga spremembo sodbe prvostopnega sodišča v izpodbijanem obsegu sodbe oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pravdne stranke na pritožbo nasprotne stranke niso odgovorile.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena le glede stroškovne odločitve.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v obsegu v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri tem pa tudi ne v pritožbi očitane kršitve določila 7. člena ZPP. Tožniki so zatrjevali svoje oškodovanje v zadnjih petih letih pred vložitvijo tožb, medtem ko je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnine le za obdobje treh let pred vložitvijo tožb. Tako ni odločalo mimo trditvene podlage, kakor se zmotno zavzema pritožba tožečih strank.

8. Ker pa je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (peta alineja 358. člena ZPP), kar zadeva višino dosojene odškodnine in odločitev o stroških postopka, je pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo iz razlogov, razvidnih v nadaljevanju obrazložitve.

9. Zastaranje temelji na očitku, da upnik kljub temu, da mu je dana možnost, svoje pravice ne uveljavlja. Ugasnitev sodnega varstva posega v temeljno načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti, s čimer se privilegira dolžnika. Zato je treba ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (15. člen Obligacijskega zakonika - OZ) dati pri razlagi določil o teku zastaralnih rokov prednost varstvu interesov oškodovanca (do povrnitve škode) pred možnostjo hitrejšega zastaranja. Še posebej tedaj, ko je odškodninskopravno varstvo namenjeno varovanju ustavno zagotovljene človekove pravice, kakor v obravnavanem primeru. Ugasnitev takega varstva naj bo presojana toliko bolj strogo. S tem namenom je pravilno preučiti vse okoliščine posameznega primera. Začetek teka zastaralnega roka zakonodajalec veže na pojem nastanka škode in ne na trenutek škodnega ravnanja oziroma posega v osebnostne pravice, saj sam poseg ne predstavlja pravno priznane škode. Subjektivni triletni rok teče od tedaj, ko je oškodovanec za to dejstvo izvedel (in tudi za povzročitelja), medtem ko objektivni petletni rok teče od samega nastanka škode (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ).

10. Poseg v pravico do zdravega okolja se je v obravnavani zadevi izrazil kontinuirano ponavljajoče skozi daljše časovno obdobje. Zavzeti je stališče, da je tudi nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin nastajala tožnikom kontinuirano. Posegi zaradi hrupa so se pri tem ves čas stopnjevali, kar priznava tudi sama toženka, in s tem objektivno gledano tudi intenzivnost duševnih bolečin.

11. Ko sta glavni merili prisojanja denarne odškodnine prav intenzivnost in trajanje duševnih bolečin (prvi odstavek 179. člena OZ), je ob sistemski razlagi mogoče nastalo škodo opredeliti le tedaj, ko je opredeljen tudi njen obseg. Ta pa je lahko znan šele tedaj, ko pride do stabilizacije nastajanja škode, kakor je bilo v zvezi z nepremoženjsko škodo že večkrat v sodni praksi poudarjeno (na primer sorodno pri prometnih nesrečah, ko zastaranje teče od zaključka zdravljenja, torej stabilizacije oškodovančevega zdravstvenega stanja). Odškodninska terjatev ne more zastarati, še preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati (enako sodba VS RS II Ips 570/2002 z dne 18.12.2003). Drugačen zaključek bi bil v nasprotju z utemeljevanjem zastaranja z neizvrševanjem pravice. Stabilizacija škode in s tem določljiv (dokončen) obseg škodnih posledic je v tej zvezi odločilen. Takšno razlago potrjuje tudi v pravni teoriji zastopano stališče, da v primeru ponavljajočih škodnih dejanj začne teči zastaralni rok šele od nastanka zadnjih škodnih posledic (primerjaj V. Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 479).

12. Če pri tem upoštevamo še v teoriji zastopano stališče o nedeljivosti oškodovančevega osebnega prikrajšanja, ko se poudarja, da oškodovanec svoje trpljenje zaradi nepremoženjskega prikrajšanja dojema kot celoto (primerjaj D. Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 931 in 1054), bi moralo enako veljati tudi za opredelitev zastaranja odškodninske terjatve, ki se na takšno celoto nanaša. Šele tedaj, ko je celotno trpljenje določljivo in s stališča nastajanja bodoče škode predvidljivo, je dopusten očitek oškodovancu, da terjatve ni pravočasno uveljavljal. V luči takšne razlage je zavzeti stališče, da ne gre za več posameznih (dnevnih) odškodninskih terjatev, ki bi lahko delile različno usodo, ampak eno samo odškodninsko terjatev, ki se nanaša na določljivo (opredeljivo) kontinuirano škodo. Le v primeru, da se ta ne more uveljavljati kot bodoča škoda, jo je dopustno ob morebitnem kasnejšem nastanku (kot samostojno novo škodo) ločeno obravnavati tudi z vidika zastaranja (primerjaj sodbo VS RS II Ips 647/96 z dne 9.4.1998).

13. V obravnavani zadevi glede na podano trditveno podlago (prvi odstavek 7. člena ZPP) v trenutku začetka posega v pravico do zdravega okolja, torej ob ugotovljenem začetku preseganja mejnih in kritičnih vrednosti hrupa (zgolj na ta trenutek se namreč sklicuje tožena stranka v pritožbi), ni bilo mogoče določiti, kako dolgo in v kakšni (ne)spremenljivi intenzivnosti je še bilo po normalnem teku stvari pričakovati nadaljevanje poseganja. Tedaj posledične škode tožniki zaradi njene nepredvidljivosti ne bi mogli uveljavljati niti kot kontinuirane bodoče škode (182. člen OZ). Tožena stranka, na kateri je bilo trditveno breme glede zastaranja, takega pričakovanja oziroma trenutka, ko je prišlo do stabilizacije stanja nastajanja škode, v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjevala (212. člen ZPP in tretji odstavek 335. člena OZ). V svoji drugi pripravljalni vlogi je zgolj poudarila pravno stališče, da bi tak trenutek sodišče moralo ugotoviti, saj od njega teče zastaralni rok, vendar ga pri tem ni sama opredelila. Sodno prakso, ki se izpostavlja v zvezi z zastaranjem terjatve glede sukcesivno nastajajoče škode, je pravilno razumeti tako, da je dopustno zastaranje celotne uveljavljane terjatve le tedaj, če se ta nanaša s stališča trenutka začetka teka zastaralnega roka na predvidljivo škodo (ob zadostni stabilizaciji okoliščin, ki omogočajo njeno določljivost), medtem ko v zvezi z nepredvidljivo škodo, taka razlaga ni dopustna, glede na zgoraj poudarjeno vprašanje dospelosti odškodninske terjatve.

14. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je kot trenutek, kdaj so bili tožniki seznanjeni z obsegom škode in povzročiteljem, sprejelo datum 19.12.2006, ko so se oglasili pri svojem pooblaščencu in sklenili mandatno pogodbo ter jim je pooblaščenec pojasnil, da bo vložil ustrezne zahtevke proti državi (tretji odstavek na 3. strani obrazložitve sodbe). Ko enako izhaja iz izpovedb tožnikov, je pravilno zavzeti stališče, da je tedaj najkasneje zanje nastopil trenutek stabilizacije stanja, ki je omogočalo uveljavljanje odškodnine. Tak zaključek potrjujejo tudi navedbe v tožbah, v katerih so tožniki opredelili tudi do bodoče škode, ki naj bi nastajala še nekaj let vse do izgradnje avtoceste. Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno opredeliti do trenutka stabilizacije stanja glede nastajanja škode z objektivnega vidika, ampak le s stališča vedenja tožnikov osebno, saj je ugovor preteka petletnega objektivnega roka toženka brez pojasnila razlogov podala šele po prvem naroku v šesti pripravljalni vlogi, zaradi česar so bile navedbe v tej smeri neupoštevne (četrti in šesti odstavek 286. člena ZPP).

15. Med pravdnima strankama temelj odškodninskih obveznosti ni bil sporen, ampak zgolj njihova višina za posameznega tožnika. Ker je višina pravične denarne odškodnine odvisna od intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin zaradi posega v osebnostno pravico (prvi odstavek 179. člena OZ), je bilo dopustno prisoditi odškodnino tožnikom le v ugotovljenem obsegu, čemur sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo. Osebno trpljenje je lahko priznano le toliko, kolikor so ga tožniki sami zaznavali kot takšnega. Ker gre za duševne bolečine kot posledico prekomernega hrupa, morajo za njihovo pravno priznanje preseči povprečen odziv ljudi na običajen hrup. Toženka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje subjektivni vidik trajanja odškodovanja nezadostno upoštevalo. Prva tožnica in drugi tožnik sta kot obdobje neznosnega hrupa opredelila šele čas od konca leta 2005, medtem ko je tretja tožnica izpovedala, da je ta zanjo postal neznosen od leta 2005 dalje, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje med svoje dejanske ugotovitve. S tem se izkaže kot materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki upravičeni do odškodnine za obdobje odškodovanja od trenutka treh let pred vložitvijo tožb (torej od 20.2.2004 dalje) do izgraditve avtoceste 30.10.2008, torej tudi za obdobje, za katerega se niti sami niso čutili oškodovani. Pritožbeno sodišče je zato pri spremembi svoje odločitve upoštevalo zgoraj pojasnjeno krajše obdobje njihovega oškodovanja.

16. Pri odločanju o višini odškodnin za posamezne tožnike je izhajalo iz naslednjih v pritožbi negrajanih dejanskih okoliščin: - oddaljenost stanovanjske hiše je 5 metrov od ceste (v sodbi je očitna pomota v četrtem odstavku na 6. strani obrazložitve, da je ta 15 m, na kar tudi opozarja tožeča stranka v pritožbi, a iz zaključka v tretjem odstavku na isti strani izhaja pravilna oddaljenost, zato je pritožbeni očitek nepotreben), od leta 2003 je izkazan obremenjujoč porast hrupa na odseku prebivanja tožnikov, pri čemer so bile vseskozi do trenutka odprtja avtoceste 30.10.2008 presežene kritične vrednosti hrupa (kakor podrobneje izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče na tem mestu povzema v svojo obrazložitev), v neposredni bližini je krožišče ter prehod za pešce, kar je ob zaviranju in pospeševanju tovornjakov povzročalo dodaten hrup, tožniki so trpeli nevšečnosti zaradi hrupa v obliki razdražljivosti, utrujenosti, stresa, motenj medsebojne komunikacije in slabega spanca, prva tožnica je bila v kritičnem obdobju zaposlena od leta 2007 (odsotna od doma 9 ur), pred tem pa brez zaposlitve in v bolniškem staležu, drugi tožnik je bil ves čas odsoten zaradi dela 8 do 9 ur in tretja tožnica pred letom 2007 dijakinja, ko je bila doma od petka do ponedeljka (čez vikend), in po letu 2007 kot izredna študentka z doma le nekajkrat v tednu za 2-3 ure ter preostali čas večinoma doma.

17. Sodišče prve stopnje je zmotno ovrednotilo intenzivnost in trajanje duševnih bolečin prvotožnice in drugotožnika, medtem ko je znesek odškodnine 2.500,00 EUR za tretjo tožnico primeren. Upoštevaje obdobje oškodovanja in zgoraj navedene okoliščine za posameznega tožnika je pravičen znesek odškodnine za prvotožnico 5.500,00 EUR namesto na prvi stopnji prisojen znesek 6.500,00 EUR in za drugotožnika 4.500,00 EUR namesto 5.000,00 EUR. Drugačna pritožbena prizadevanja pravdnih strank so neutemeljena.

18. Pri svoji odločitvi je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki so v nasprotju z njenim namenom zadoščenja, zlasti, da se je treba izogniti namenu bogatenja oškodovanca in morebitni kaznovalni funkciji odškodnine. Kot element presoje je upoštevalo tudi obstoječo splošno raven življenjskega standarda družbe, ki ji pripadamo, in višino odškodnin, ki so bile prisojene v podobnih primerih.

19. Tako tožeče stranke, kakor tudi tožena stranka, ob primerjanju z v pritožbah navedenih primerov iz sodne prakse zanemari načelo individualizacije, ki nalaga sodišču, da za vsakega od oškodovancev upošteva njegovo subjektivno prizadetost. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne predstavlja matematično izračunane pavšalne odškodnine zgolj glede na objektivne okoliščine, kakor je razumeti pritožbene navedbe, zato je zneskovna primerjava prisojenih odškodnin v podobnih primerih nezadostna. Glede na različno osebno doživljanje hrupa je lahko tudi v isti stanovanjski hiši stanujočim prisojena različna odškodnina. Objektivne okoliščine lahko pomenijo le okvirno vodilo. V podobni zadevi je bila dosojena ob nekoliko daljšem obdobju oškodovanja tožnikom odškodnina med 6.500,00 do 5.500,00 EUR (VS RS II Ips 318/2010 z dne 13.12.2010). Pritrditi je sicer potrebno pritožbenim navedbam toženke, da živimo v času, ko se v urbanem okolju imisije vseh vrst povečujejo. Omenjeno res zahteva večjo toleranco krajanov pri prenašanju teh obremenjujočih vplivov, vendar pritožba pri tem prezre, da je podlaga odškodninske odgovornosti ravno prekomerna obremenitev, ki presega normalne meje in je zato ljudje v določenih prizadetih okoljih niso dolžni več trpeti, saj jim Ustava RS in predpisi zagotavljajo pravico do bivanja v zdravem življenjskem okolju.

20. Podlaga odločitve o stroških so določila drugega odstavka 165. člena, drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 163. člena ZPP in Odvetniška tarifa - OT. Sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev o stroških glede na spremenjeni uspeh po spremembi odločitve o glavni stvari, pri čemer je pri odmeri odpravilo v nadaljevanju pojasnjene kršitve sodišča prve stopnje.

21. Odmera pravdnih stroškov je odvisna od njihove potrebnosti za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Z vidika načela vestnosti in poštenja, ki ga izpostavlja tožena stranka, je v okoliščinah, ko sta obe stranki z namenom izrabe pravice do odgovora na vlogo nasprotnika vložili številne pripravljalne vloge, sodišče prve stopnje obema strankama enakovredno priznalo priglašene stroške in jih tudi enakovredno obravnavalo, glede na vsebino, zato je pritožbeno sodišče ocenilo takšno odmero navedenih stroškov s strani sodišča prve stopnje kot pravilno, razen glede predpravdnih zahtevkov tožnikov in povišanja nagrade zaradi zastopanja več tožnikov. Predpravdni zahtevki ustrezajo določilu tar. št. 38/1, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo za sestavo vsakega po 400 točk. Prav tako je pooblaščenec po združitvi zadev ob zastopanju treh tožnikov upravičen do povečanja nagrade za 20 % (9. člen OT), kakor se utemeljeno zavzemajo v pritožbi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo tožnikom pravilno priznalo stroške v višini 600 odvetniških točk v skladu s tar. št. 20/1 OT, ko se je s podajanjem tožbe in odgovora na tožbo ter dokaznih predlogov obravnavala glavna stvar in ne zgolj procesna vprašanja, kot neutemeljeno meni toženka.

22. V obravnavani zadevi dejansko stanje glede obsega nepremoženjske škode ni bilo identično za vse tožnike, kakor se zmotno sklicuje toženka. Nenazadnje tako kažejo tudi različno prisojeni zneski odškodnine. Tedaj obvezno vlaganje skupne tožbe in drugih vlog ne more priti v poštev, s čimer se izkaže kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je priznalo do združitve zadev stroške zastopanja vsakemu tožniku posebej.

23. Ker nobena od strank ni nasprotovala načinu izračuna uspeha, kakor ga je opravilo sodišče prve stopnje, mu je sledilo tudi pritožbeno sodišče. Tožniki so od vtoževanega skupnega zneska 21.600,00 EUR uspeli skupaj z 12.500,00 EUR, kar predstavlja njihov 58 % uspeh. Od skupaj na prvi stopnji priznanih 4.297 točk povečanje nagrade za 20 % ni dopustno pred združitvijo zadev za 3 x po 400 točk za tožbo in enako za prvo pripravljalno vlogo (skupaj 2.400 točk). Tako 1.897 točk ob povečanju nagrade znese 2.276,4 točke, k čemur je nato prišteti 2.400 točk in dodatno 3-krat po 400 točk za predpravdne zahtevke, kar skupaj znese 5.876,40 točk. Z upoštevanjem 20 % DDV ti znesejo 3.236,72 EUR. K temu je prišteti še 625,56 EUR za sodne takse in izvedenino, skupaj torej 3.862,28 EUR. Upoštevaje njihov uspeh so tožniki upravičeni do povrnitve 2.240,12 EUR pravdnih stroškov, medtem ko je tožena stranka glede na njen 42 % uspeh od na prvi stopnji priznanih 2.131,65 EUR upravičena do povrnitve zneska 895,29 EUR. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti 1.344,83 EUR pravdnih stroškov, ki so nastali v postopku na prvi stopnji.

24. Tožena stranka je delno uspela v pritožbenem postopku (od izpodbijanih 14.000,00 EUR je uspela s 1.500,00 EUR), zato je v tem obsegu tudi upravičena do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov: 625 točk za pritožbo (21/1 OT) znese 286,88 EUR in 2 % (5,74 EUR) materialnih stroškov (13. člen OT), vse skupaj torej 292,62 EUR. Upoštevaje njen 11 % uspeh so ji tožniki dolžni povrniti nerazdelno 32,19 EUR pritožbenih stroškov.

25. Ker so tožniki uspeli s pritožbo v zanemarljivo majhnem delu, le glede pravdnih stroškov, sami krijejo svoje pritožbene stroške (smiselno prvi odstavek 154. člena ZPP).