Jedro

Stanovanjska hiša, v kateri sta v relevantnem obdobju od konca leta 2005 do konca oktobra 2008 prebivala tožnika, je od ceste oddaljena pet metrov, v tem obdobju pa je bila prva tožnica sprva hrupu izpostavljena praktično ves čas, saj je bila brez zaposlitve in v bolniškem staležu, od leta 2007 dalje pa zaradi službenih obveznosti odsotna z doma devet ur, drugi tožnik pa je bil vso obdobje zaradi službenih obveznosti odsoten po osem do devet ur dnevno. V tako določenih odškodninah je upoštevana tudi ugotovitev, da se v neposredni bližini stanovanjske hiše nahajata krožišče in prehod za pešce, kar je zaradi speljevanja in zaviranja tovornjakov povzročalo dodaten hrup.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje: - v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi še za znesek 2.200,00 EUR glede prve tožeče stranke in za znesek 1.300,00 EUR glede druge tožeče stranke ter temu posledično spremeni odločitev o pravdnih stroških, tako da se po navedeni spremembi sodba sodišča prve stopnje glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati prvi tožeči stranki S. F. 3.300,00 EUR, drugi tožeči stranki M. F. 3.200,00 EUR in tretji tožeči stranki U. F. 2.500,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2007 do plačila ter prvi in drugi tožeči stranki povrniti njune pravdne stroške v skupnem znesku 257,20 EUR in tretji tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 448,28 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“ - v tretjem odstavku izreka spremeni tako, da sta prva in druga tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 70,22 EUR, tretja tožeča stranka pa 32,19 EUR stroškov pritožbenega postopka, vse v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Prva in druga tožeča stranka sta dolžni toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe plačati 205,06 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev te obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da prvi tožnici plača znesek 6.500,00 EUR, drugemu tožniku znesek 5.000,00 EUR in tretji tožnici znesek 2.500,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2007 do plačila ter tožnikom povrne pravdne stroške v znesku 1.198,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov (v obsegu, ki se nanaša na odmero pravdnih stroškov) in pritožbi toženke (v obsegu, ki se nanaša na odločitev o višini odškodnine za prvo in drugo tožečo stranko) delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna prvi tožnici plačati 5.500,00 EUR, drugemu tožniku znesek 4.500,00 EUR in tretji tožnici znesek 2.500,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2007 do plačila ter jim povrne pravdne stroške v znesku 1.344,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sicer je pritožbo tožnikov in pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da so tožniki dolžni nerazdelno povrniti toženki 32,19 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 104/2011 z dne 13. 10. 2011 ugodilo predlogu toženke in revizijo dopustilo glede višine odškodnin, prisojene prvi tožnici in tožniku.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da odškodnino in stroške ustrezno zniža, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila za prvo tožnico primerna odškodnina v višini 2.800 EUR oziroma za 2.700 EUR manj od prisojene, za drugega tožnika pa v višini 2.400 EUR oziroma za 2.100 EUR manj od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Po mnenju revidetke odločitev odstopa od primerljivih zadev Višjega sodišča v Mariboru (sklicuje se na odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008, I Cp 1132/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1585/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1247/2010 z dne 27. 10. 2010) in od prakse Vrhovnega sodišča (sklicuje se na odločbe II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 301/2010 in II Ips 303/2010).

5. Sodišče je izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju obeh tožnikov, ki živita ob regionalni cesti G1-3 na relaciji Pesnica – Vučja vas in zaradi katerega so v obdobju 34 mesecev, to je od konca leta 2005 do 31. 10. 2008, trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine(1). Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Nekaj deset zadev je že bilo predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem, tako da je le-to dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. 8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in na Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov(2). V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve in na Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju v obravnavani in v tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste G1-3 in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, ki se nahajajo v neposredni bližini omenjene ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 metrov in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako od konca leta 2005 dalje ves čas presežene kritične vrednosti hrupa. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju vsega navedenega predstavlja primerno odškodnino, ki gre prvi tožnici, odmera v znesku 3.300,00 EUR oziroma tri in pol povprečne mesečne neto plače in drugemu tožniku odmera v znesku 3.200,00 EUR oziroma dobre tri povprečne mesečne neto plače. Stanovanjska hiša, v kateri sta v relevantnem obdobju od konca leta 2005 do konca oktobra 2008 prebivala tožnika, je od ceste oddaljena pet metrov, v tem obdobju pa je bila prva tožnica sprva hrupu izpostavljena praktično ves čas, saj je bila brez zaposlitve in v bolniškem staležu, od leta 2007 dalje pa zaradi službenih obveznosti odsotna z doma devet ur, drugi tožnik pa je bil vso obdobje zaradi službenih obveznosti odsoten po osem do devet ur dnevno. V tako določenih odškodninah je upoštevana tudi ugotovitev, da se v neposredni bližini stanovanjske hiše nahajata krožišče in prehod za pešce, kar je zaradi speljevanja in zaviranja tovornjakov povzročalo dodaten hrup. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da se prvi tožnici prisojen znesek odškodnine 5.500,00 EUR zmanjša za 2.200,00 EUR na 3.300,00 EUR in drugemu tožniku znesek 4.500,00 EUR zmanjša za 1.300,00 EUR na 3.200,00 EUR, v ostalem pa je revizijo zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je glede odmere potrebnih stroškov pravdnega postopka upoštevalo pravnomočno odločitev drugostopenjskega sodišča, ki je tožnikom priznalo 3.862,28 EUR in toženki 2.131,65 EUR. Glede na spremenjeno odločitev so tožniki uspeli s približno 42 % (prva tožnica s 3.300 EUR, drugi tožnik s 3.200 EUR in tretja tožnica s 2.500 EUR od skupno zahtevanih 21.600 EUR) in so upravičeni do zneska 1.622,16 EUR stroškov, toženka pa z 58 % uspehom in je tako upravičena do 1.236,36 EUR njenih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnikom povrniti 385,80 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, vsakemu tožniku 128,60 EUR. Ker sodišče v pravnomočno odločitev o stroških tretje tožnice U. F., glede katere toženka predloga za dopustitev revizije in revizije ni vložila, ni smelo poseči, je toženka dolžna tretji tožnici povrniti stroške v znesku 448,28 EUR (tj. 1/3 delež od zneska 1.344,83 EUR), prvi tožnici in drugemu tožniku pa po spremenjeni odločitvi skupno 257,20 EUR oziroma vsakemu 128,60 EUR.

14. Znižanje prisojene odškodnine je terjalo tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka. Toženka je po pravnomočni odmeri sodišča druge stopnje upravičena do povračila 292,62 EUR stroškov, glede na njen uspeh s pritožbo v obsegu 36 % (3.200 EUR glede prve tožnice in 1.800 EUR glede drugega tožnika od skupno izpodbijanih 14.000 EUR), pa so ji tožniki dolžni povrniti 105,34 EUR, vsak torej 35,11 EUR. Ker v pravnomočno odločitev o pritožbenih stroških, ki se nanašajo na tretjo tožnico U. F., glede katere toženka predloga za dopustitev revizije in revizije ni vložila, ni dovoljeno posegati, je tretja tožnica U. F. dolžna toženki povrniti pritožbene stroške v znesku 32,19 EUR, prva tožnica in drugi tožnik pa sta po spremenjeni odločitvi toženki dolžna povrniti skupno 70,22 EUR oziroma vsak 35,11 EUR, skupaj s pravnomočno prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Ker je toženka delno uspela tudi z revizijo, je sodišče prvi tožnici in drugemu tožniku naložilo, da ji povrneta ustrezen del njenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je po določbah 3. točke Tar. št. 21 in tretjem odstavku 13. člena OT upravičena do 612 točk, kar znaša 280,91 EUR (glej odmero na list. št. 153). Ker je z revizijo uspela s 73 % (2.200 EUR glede prve tožnice in 1.300 EUR glede drugega tožnika od izpodbijanih 4.800 EUR), sta ji prva tožnica in drugi tožnik dolžna povrniti 205,06 EUR stroškov. Le-te sta dolžna plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku od vročitve te sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008.