Jedro

Regresna obveznost voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola se ne more nanašati na tisti del škode, ki ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, ampak je posledica drugih vzrokov.

Čeprav je bil sklenitelj kasko zavarovanja leasingojemalec, je zavarovalnica utemeljeno izplačala zavarovalnino lastniku avtomobila - leasingodajalcu. Zavarovan je bil njegov premoženjski interes in zavarovalna pogodba sklenjena na njegov račun. Sklenitelj zavarovanja in zavarovanec sta bili dve različni osebi. Zavarovalnica krije škodo zavarovancu, ki se ukvarja z izposojo vozil ali dajanjem v zakup, če je zavarovalni primer povzročil voznik pod vplivom alkohola. Tak voznik je na podlagi 3. točke 2. odstavka 10. člena Splošnih pogojev o zavarovanju avtomobilskega kaska dolžan izplačano zavarovalnino povrniti zavarovalnici, ta pa ima od njega pravico terjati povračilo na podlagi 1. odstavka 939.člena ZOR v obsegu, za katerega je odgovoren za nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo še spornega zneska 3.753,27 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in tožeči stranki naložilo v plačilo 2.053,92 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka naprej.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo še spornemu zahtevku ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Sprejema odločitev prvega sodišča o deljeni odgovornosti za škodni dogodek tako, da je zanj v 50% odgovorno Cestno podjetje, pokojni pravni prednik toženke J. K. pa v preostalih 50%. Meni pa, da je v pravnem in dejanskem pogledu zmotna ocena, da je bil pokojni J. K. zavarovanec po Pogodbi o zavarovanju avtomobilskega kaska. Prvo sodišče se je neutemeljeno oprlo na zeleno karto, ki je bila predložena prepozno, in zmotno ocenilo zavarovalno polico. Opozarja, da med strankama ni bilo sporno, da je imel pokojni J. K. v uporabi vozilo na podlagi leasing pogodbe. Torej je bila zavarovalna pogodba sklenjena na tuj račun, sklenitelj in zavarovanec sta bila različna. J. K. je bil samo sklenitelj, zavarovanka pa zgolj ... kot lastnica vozila, katere premoženjski interes je bil zavarovan z zavarovalno pogodbo. Ob ugotovitvi, da je J. K. odklonil preizkus alkoholiziranosti, bi bilo treba uporabiti 3. točko 2. odstavka 10. člena Splošnih pogojev avtomobilskega kaska in ugotoviti, da je tožeča stranka utemeljeno izplačala škodo na vozilu lastniku vozila ..., tožeči stranki pa glede na 50% soodgovornost J. K. zaradi domneve vinjenosti prisoditi 50% vtoževane terjatve, izplačane iz naslova zavarovanja avtomobilskega kaska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi z odločitvijo glede odškodnine za poškodovane tuje stvari, izplačane iz naslova avtomobilskega zavarovanja, v skupnem znesku 562,47 EUR pa očita absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), češ da izrek ni pravilen in v razlogih ni razvidno, da je tožena stranka dolžna povrniti izplačilo odškodnine iz tega naslova. Priznava, da je tožena stranka 27.5.1998 plačala 6.994,10 EUR, vendar so to le izplačane glavnice oškodovancem brez upoštevanja zakonskih zamudnih obresti. Posledično se pritožuje tudi glede stroškov in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala od tožene stranke povračilo izplačanih škod iz škodnega dogodka z dne 27.10.1995, v katerem je bil udeležen pravni prednik toženih strank z vozilom, ki je bilo obvezno zavarovano pri tožeči stranki in za katero je bila pri njej sklenjena tudi zavarovalna pogodba o zavarovanju avtomobilskega kaska. Ni bilo sporno, da je na podlagi zahtevkov oškodovancev in na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti AO-92 trem oškodovancem izplačala skupaj 134.791,00 SIT (zdaj 562,47 EUR), na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska AK-92/XI pa podjetju ... dne 24.11.1995 znesek 1.529.297,00 SIT. V obeh primerih je terjala povračilo od pravnega prednika toženih strank. Sklicevala se je na izgubo njegovih - voznikovih zavarovalnih pravic zaradi domneve o njegovi vinjenosti, ker je nesporno odklonil preizkus alkoholiziranosti, oziroma na njegovo odgovornost za nezgodo. Tožena stranka se je branila z ugovorom o pomanjkanju vzročne zveze med škodo in domnevo vinjenosti. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je pravni prednik toženih strank 27.5.1998 tožeči stranki izplačal 1.664.088,00 SIT s pridržkom zahtevati plačilo, če bi v pravdi uspel. V prvem sojenju je prvo sodišče v celoti ugodilo regresnemu zahtevku (izplačilo odškodnine po zavarovanju avtomobilske odgovornosti), kljub temu da je ugotovilo, da je del škode (50%) ni v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke, ampak je posledica drugih vzrokov. Zahtevku iz naslova subrogacije (izplačilo zavarovalnine o zavarovanju avtomobilskega kaska) pa je ugodilo do višine 50%. V presežku je zahtevek zavrnilo. Plačanega zneska tožeči stranki z dne 27.5.1998 ni upoštevalo.

Po pritožbah obeh pravdnih strank je bila prva sodba razveljavljena v ugodilnem in stroškovnem delu. V zavrnilnem delu je bila potrjena in je s tem postala pravnomočna. V ponovljenem postopku je moralo prvo sodišče ponovno odločati o regresnem zahtevku v skupni višini 134.791,00 SIT (zdaj 562,47 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih izplačanih zneskov ter za še sporni 50% delež izplačane zavarovalnine zavarovancu oziroma lastniku vozila za škodo na osebnem vozilu po Pogodbi o zavarovanju avtomobilskega kaska v višini 764.648,00 SIT (zdaj 3.190,82 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1995. Ponovno je ugotovilo deljeno vzročnost za nastanek prometne nezgode, v kateri je nastala obravnavana škoda: 50% na strani cestnega podjetja in 50% na strani voznika - pravnega prednika toženih strank, in sicer zaradi njegove prehitre vožnje, ki je bila po nadaljnjih ugotovitvah prvega sodišča v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. V navedenem obsegu je bila po obeh zavarovalnih pogodbah podana domneva o njegovi vinjenosti, ki je tožena stranka po pravilni ugotovitvi prvega sodišča ni uspela izpodbiti. Teh ugotovitev pritožnica ne izpodbija. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj imajo osnovo v izvedenih dokazih. Odločitev pa je tokrat v razlogih sodbe tudi primerno utemeljena, za razliko od prvega sojenja, ko sodišče ni ugotovilo in obrazložilo odločilnega dejstva o tem, ali je ugotovljena voznikova protipredpisna vožnja tudi v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Pritožba nadalje ne graja ugotovitve prvega sodišča (ki je bila nenazadnje tudi nesporna), da je tožena stranka že 27.5.1998 plačala tožeči stranki 6.994,10 EUR. Trdi sicer, da je šlo le za glavnico, ki jo je tožeča stranka izplačala ... in trem oškodovancem, brez upoštevanja zakonskih zamudnih obresti. Pri tem pa prezre zgornjo negrajano ugotovitev o le 50% odgovornosti tožene stranke za navedena izplačila, kar vpliva na obseg njenih obveznosti, ki jih je dolžna poravnati tožeči stranki. Obe pravno relevantni dejstvi (50% odgovornost tožene stranke za izplačane zneske ter dne 27.5.1998 izvedeno plačilo pravnega prednika toženih strank tožeči stranki) je prvo sodišče pravilno upoštevalo. Po obračunu glavnice in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti za vse terjatve (vključno za škodo na vozilu po pogodbi o avtomobilskem kasku) in po pravilni uporabi 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporaba na podlagi člena 1060. Obligacijskega zakonika - OZ) o vračunanju izpolnitve je zanesljivo ugotovilo, da je J. K. z navedenim plačilom v celoti izpolnil obveznost, za katero po tej sodbi odgovarja tožena stranka glede na delež ugotovljene odgovornosti (50%). Z izpolnitvijo je obveznost tožene stranke prenehala in je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno prvega sodišča o izpolnitvi obveznosti in z natančnimi razlogi o tem, kakšne so bile po posameznih vrstah izplačil. Razlogi so podani izčrpno, natančno in pravilno v 2. in 3. odstavku na 12. strani sodbe, glede višine toženčevih obveznosti iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja tudi v 2. odstavku na strani 10 sodbe, ki jim ni treba ničesar dodati. S pritožbo zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z izplačili iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja tako ne najde. Odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Po pogodbenih določilih iz Splošnih pogojev AO-92 tožena stranka namreč odgovarja tožeči kot zavarovalnici le v tistem obsegu, ki je posledica protipogodbenega ravnanja pravnega prednika sedanjih toženk kot voznika (vožnja pod vplivom alkohola), odgovornega za nastanek škode, ki je obenem v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in z v njem nastalo škodo. Njegova regresna obveznost se ne more nanašati na tisti del škode, ki ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, ampak je posledica drugih vzrokov. Zato je pritožbeno sklicevanje na celotno izplačilo glavnic v skupni višini 561,47 EUR zmotno in ga je treba zavrniti.

Tudi dokazna ocena o izpolnitvi obveznosti kot temelju za zavrnitev še spornega tožbenega zahtevka je pravilna in temelji na pravilno ocenjenih dokazih glede toženčeve odgovornosti, na nespornih dejstvih glede datumov in višine plačil in na pravilnih obračunih zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, ki so sestavni del sodbe. Pritožba teh obračunov ne graja, pritožbeno sodišče pa jih tudi sprejema, saj v njih ne najde napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožnici pa je treba pritrditi, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialnopravno določilo zavarovalne pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska, ko je ugotovilo, da je imel pravni prednik toženih strank položaj zavarovanca. Pri tem se je oprlo zgolj na zavarovalno polico (ne pa tudi na zeleno karto, kot neutemeljeno očita pritožba), na kateri je pravni prednik toženih strank naveden v rubriki "sklenitelj-zavarovanec". Glede na nesporno ugotovljeno nadaljnje dejstvo, da je imel pravni prednik toženih strank vozilo v uporabi na podlagi leasing pogodbe, je prvo sodišče polico zmotno ocenilo. Po 2. točki 2. odstavka 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska je zavarovanec oseba, katere premoženjski interes je zavarovan, pri čemer sta sklenitelj iz zavarovanec ista oseba, razen pri zavarovanju na tuj račun. Pritožnica utemeljeno opozarja, da gre v primeru leasing pogodbe za tak primer. To pa nenazadnje dopušča tudi prvo sodišče samo v razlogih na strani 12 sodbe (prvi odstavek). Prav ti razlogi so v celoti pravilni in jim je treba pritrditi, kot zmotne pa glede na ugotovljeno dejansko stanje o sklenjeni leasing pogodbi za vozilo zavrniti napačne razloge na strani 11 sodbe, da tožeča stranka ne bi smela povrniti lastniku vozila škode na vozilu, ker je šlo za pravo rizično izključitev po 2. točki 1. odstavka 10. člena Splošnih pogojev AK-92/XI. Čeprav je bil sklenitelj zavarovanja pravni prednik toženih strank kot leasingojemalec avtomobila, je tožeča stranka kot zavarovalnica utemeljeno izplačala zavarovalnino lastniku avtomobila - leasingodajalcu, družbi ... d.d. Zavarovan je bil njen premoženjski interes, zavarovalna pogodba pa sklenjena na njen račun. Sklenitelj zavarovanja in zavarovanec sta bili torej dve različni osebi. Po 3. točki 2. odstavka 10. člena Splošnih pogojev je tožeča stranka zavarovancu - lastniku vozila - upravičeno izplačala škodo na vozilu tudi glede na nadaljnjo dejansko ugotovitev, da je bil pravni prednik toženih strank v času nezgode pod vplivom alkohola. Po navedenem pogodbenem določilu zavarovalnica krije škodo zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem vozil ali dajanjem v zakup, če je zavarovalni primer povzročil voznik pod vplivom alkohola. Tak voznik, kot je bil v obravnavanem primeru po ugotovitvah prvega sodišča pravni prednik tožene stranke, je na podlagi istega pogodbenega določila dolžan izplačano zavarovalnino povrniti zavarovalnici. Ta pa ima od njega pravico terjati povračilo na podlagi 1. odstavka 939. člena ZOR v obsegu, za katerega je odgovoren za nastalo škodo.

Napačno materialnopravno izhodišče o tožencu kot zavarovancu in neupravičenem izplačilu zavarovalnine pa na pravilnost odločitve prvega sodišča ni vplivala. Kot že rečeno, je namreč ugotovilo, da je pravni prednik toženk že pred pravdo tožeči stranki poravnal pred pravdo zahtevane zneske. Preizkusilo in obračunalo je tudi dolgovane obveznosti po pogodbi o zavarovanju avtomobilskega kaska. Iz razlogov na strani 12 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje, izhaja, da je s plačanim zneskom pred pravdo poravnal tudi delež škode, za katerega ima tožeča stranka pravico terjati od njega povračilo po 3. točki 2. odstavka 10. člena Splošnih pogojev o zavarovanju avtomobilskega kaska in 1. odstavku 939. člena ZOR. 764.648,50 SIT glavnice in zakonske zamudne obresti od 24.11.1995 do plačila dne 27.5.1998 v obračunani višini 644.305,03 SIT, to je skupaj 1.408.953,52 SIT). Zato je v tudi v tem delu zahtevek zaradi izpolnitve pravilno zavrnjen.

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena. Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona.