Jedro

Sodni izvedenec je zavezan svoje delo opraviti v skladu s pravili znanosti in stroke in je mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti dolžan upoštevati tudi v vlogi sodnega cenilca in ne le v vlogi pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij.

Razlage spornega pravila ni mogoče širiti na primere, ki ne izhajajo niti iz samega zapisa spornega določila niti iz skupnega namena pogodbenikov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka po tožbi P. d.o.o. je dolžna tožeči stranki po tožbi G. d.o.o. plačati 13.540,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 dalje do dne plačila, v presežku za 345.239,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 dalje do dne plačila pa se tožbeni zahtevek po tožbi zavrne.

II. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki glasi: "Tožena stranka po nasprotni tožbi G. d.o.o. je dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi P. d.o.o. v roku 15 dni plačati 300.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 11. 2010 dalje do dne plačila" se zavrne.

III. Tožeča stranka po tožbi G. d.o.o. je toženi stranki po tožbi P. d.o.o. dolžna v roku 15 dni povrniti pravdne stroške postopka po tožbi v višini 4.298,88 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka po nasprotni tožbi P. d.o.o. je toženi stranki po nasprotni tožbi G. d.o.o. dolžna v roku 15 dni povrniti pravdne stroške postopka po nasprotni tožbi v višini 4.620,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del I. točke in III. točko sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke. Podrejeno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijani II. točki razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je poimenovanje strank kot tožeče stranke in tožene stranke ohranilo po prvi tožbi.

K odločitvi po tožbi:

6. Pravdni stranki (še pred toženo stranko njen pravni prednik Gr. d.o.o.) sta poslovno sodelovali, tožeča stranka pa je bila do 30. 9. 2010 družbenik z 49 % deležem tožene stranke in je na ta dan iz družbe izstopila. Toži na izplačilo vrednosti poslovnega deleža v toženi stranki. Na podlagi cenitve pooblaščene ocenjevalke vrednosti M. K. trdi, da je delež vreden 377.790,00 EUR.

7. Ker se tožena stranka z ugotovljeno vrednostjo poslovnega deleža ni strinjala, je po izstopu tožeče stranke predlagala postopek zavarovanja dokazov (IR 935/2010), v katerem je bila na podlagi cenitve izvedenke A. Č. vrednost poslovnega deleža tožeče stranke ugotovljena na 19.518,00 EUR. Ni sporno, da je tožena stranka zato leta 2012 tožeči stranki že plačala 19.540,74 EUR.

8. Tožeča stranka mnenja sodne izvedenke A. Č. v postopku zavarovanja ne sprejema. Iz naslova izstopa iz družbe zato zahteva še razliko, to je 358.260,00 EUR.

9. Peti odstavek 502. člena ZGD-1 določa, da ima družbenik, ki je izstopil iz družbe, pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu (družba pa mu mora to vrednost izplačati najpozneje v šestih letih od dneva izključitve z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled).

10. Sodišče prve stopnje je v postopku imenovalo sodnega izvedenca M. P., ki je po metodi diskontiranega čistega denarnega toka (DCF metoda) kot najverjetnejšo tržno vrednost 49 % deleža navedel 33.039,00 EUR. Izvedenec je izdelal tudi dopolnitev izvedenskega mnenja in je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo.

11. Pritožnica izpostavlja 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje sledilo stališču sodnega izvedenca, da je pravilno uporabil mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (MSOV), saj je njihova uporaba v skladu s hierarhijo pravil ocenjevanja, in dodalo, da tožeča stranka razlogov, zakaj standardi ne bi smeli biti uporabljeni, ni konkretizirala, neutemeljeno pa je tudi grajala, da sodni izvedenec ne bi smel vpogledati v ostale cenitve.

12. Pritožnica vztraja, da izvedenec skladno s pravili stroke sklicevanja na MSOV ne bi smel uporabiti, saj je to dovoljeno le pooblaščenim ocenjevalcem vrednosti podjetij, ki so člani ocenjevalne organizacije, ki je članica odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, medtem ko je z izdelavo izvedenskega mnenja M. P. deloval kot sodni izvedenec.

13. Tako stališče tožeče stranke je zmotno. Dejstvo, da je sodni izvedenec tudi pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, je za ta spor pomembno, saj je sodišče potrebovalo prav tovrstno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga (243. člen ZPP). Podlaga za ocenitev vrednosti poslovnega deleža je namreč tudi ocena vrednosti podjetja. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da v tej zadevi vloga izvedenca ni bila vloga pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij.

14. Sodni izvedenec je zavezan svoje delo opraviti v skladu s pravili znanosti in stroke (2. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih) in je torej mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti dolžan upoštevati tudi v vlogi sodnega cenilca in ne le v vlogi pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij. Pravila stroke so ena sama in jih je torej pooblaščeni ocenjevalec podjetij dolžan upoštevati tudi, kadar deluje kot sodni izvedenec. Pritožbeno stališče, da se na pravila stroke sodni izvedenec ne bi smel sklicevati, je zato neutemeljeno.

15. Tožeča stranka vztraja, da sodni izvedenec ne bi smel imeti vpogleda v ostale cenitve, saj naj bi to vplivalo na njegovo nepristranskost. Pri tem pa ne trdi, da obstajajo razlogi za izločitev izvedenca, kot jih določa ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedencu naložilo, da preuči vse podatke sodnega spisa in morebitna druga pomembna dejstva in torej na podlagi teh dejstev poda svoje strokovno mnenje o vrednosti podjetja. Višje sodišče tudi pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da se je sodni izvedenec seznanil z ostalimi cenitvami, ne pomeni, da svojega dela ni opravil samostojno in neodvisno. Ker torej niso podane nobene druge okoliščine, ki bi vzbujale dvom v izvedenčevo nepristranskost, saj pritožbenih trditev v tej smeri pritožnica ni podala, je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da naj bi bilo mnenje nestrokovno zato, ker sodni izvedenec ni izdelal lastnih analiz in preveritev. Sodni izvedenec je namreč moral preučiti podatke sodnega spisa in ostale morebitne relevantne podatke po nalogu sodišča. Pri tem ne gre spregledati, da je že v postopku zavarovanja dokazov oceno vrednosti tega poslovnega deleža izdelala sodna izvedenka, ta ocena pa je bila prav tako podlaga za izdelavo naloge izvedenca. Procesno pravna vrednost dokaza, ki je bil opravljen v postopku za zavarovanje dokazov, pa je enaka vrednosti dokazov, ki jih sodišče izvede med postopkom. Analiza dejanske finančne situacije podjetja, ki je podlaga za določitev vrednosti deleža, je bila torej večkratna in temeljita. Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je finančna analiza izvedenca skromna. Pritožnica ni pojasnila, glede na to, da je izvedenec izbral metodo diskontiranega čistega denarnega toka, zakaj je tako pomembna analiza gibanja obratnega kapitala. Tudi očitki v zvezi s tržno analizo, ki naj bi bila skromna, niso konkretizirani, saj pritožnica ne navede podjetij, ki so z ocenjevanim podjetjem dejansko primerljiva. Trdi namreč le, da se tudi podjetja znotraj panoge pomembno razlikujejo, pri tem pa kriterija, po katerem bi določili podjetja, ki jih je treba vzeti za primerjavo, ne pojasni. Pritožbene trditve, da je sodni izvedenec primerjavo med poslovanjem ocenjevane družbe in primerljivimi podjetji pripravil kar na osnovi celotne panoge, pa po ugotovitvi višjega sodišča ne držijo. Iz izvedenskega mnenja na strani 18 izhaja, da je izvedenec konkretno identificiral družbe, ki so uvrščene v podskupino dejavnosti, kot jo opravlja ocenjevana družba, pa tudi, kateri so glavni konkurenti ocenjevanega podjetja.

17. Višje sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da sodni izvedenec ni bil dolžan narediti revizije računovodskih izkazov tožene stranke. To v sklepu sodišča, ki je določilo, kakšno izvedensko nalogo naj izvedenec opravi, ni bilo navedeno. Že izvedenec pa je pravilno pojasnil tudi, da za računovodske izkaze družbe odgovarja direktor družbe in podrejeno računovodja. Računovodski izkazi res posledično vplivajo tudi na izračun vrednosti podjetja, a se nasproti zunanjim uporabnikom šteje, da so prikazani podatki pravilni. Tudi ZGD-1 v zvezi z izplačilom ocenjene vrednosti poslovnega deleža ne zahteva, da mora biti ocena napravljena na podlagi revidiranih računovodskih izkazov. Zato je sklicevanje tožeče stranke, da izkazi na dan 30. 9. 2010 niso bili revidirani, neutemeljeno, s tem pa tudi stališče, da je naloga sodnega izvedenca prav ta, da se povpraša o pravilnosti in ustreznosti izkazov na datum vrednotenja.

18. Višje sodišče še ugotavlja, da sta si oceni dveh sodnih izvedencev, imenovanih v pravdnem postopku, mnogo bližje kot ocena, ki jo je po naročilu tožeče stranke za namen pogajanj o odkupu poslovnega deleža izdelala pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij M. K. Na tem mestu zato zaključuje naslednje: dokaz z izvedencem izvaja sodišče in ga tudi vodi. Potrebuje ga za lastno razjasnitev dejstev, na katerih podlagi bo mogoče napraviti pravne zaključke. Tožeča stranka je podala tako pisne pripombe na izvedensko mnenje, na katere je izvedenec tudi izčrpno odgovoril, kot tudi postavljala vprašanja izvedencu ob njegovem zaslišanju. Na podlagi tako razčiščenih dejstev je sodišče napravilo sklep, s katerim, kot izhaja še iz pritožbe, se tožeča stranka ne strinja. Pritožbene trditve tako kažejo zgolj na apriorno nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca, s tem pa pritožbe ni mogoče utemeljiti, še posebej, če pritožnica hkrati ne uveljavlja, da in katere njene relevantne pripombe niso bile upoštevane oziroma so bile spregledane. Razlogi sodišča prve stopnje v 16. točki obrazložitve, ki jo sedaj v pritožbi graja pritožnica, so po stališču višjega sodišča razumni, prepričljivi in izčrpni, v njih ni nobenih nejasnosti, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

19. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na 254. člen ZPP, po katerem se dokazovanje ponovi (tudi z drugimi izvedenci), če se podatki izvedencev bistveno razlikujejo. Pritožbenih trditev, ki bi tak pogoj izkazovale, ni podala, že zgoraj pa je višje sodišče ugotovilo, da med ugotovitvama dveh, v pravdnem postopku imenovanih sodnih izvedencev, ni bistvenih razhajanj. Upoštevaje dejstvo, da so bile za sporni poslovni delež izdelane kar tri ocene vrednosti (prva s strani izvedenke tožeče stranke, druga s strani neodvisnega sodnega izvedenca v postopku zavarovanja dokazov in tretja v tem pravdnem postopku), pa se pritožnica ne more uspešno sklicevati niti na sklep VSL II Cp 1355/2014 z dne 3. 9. 2014, v katerem je višje sodišče zavzelo stališče, da to, da stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja, ne pomeni tudi tega, da stranka sploh nikoli nima pravice do drugega mnenja. V tej zadevi je bila namreč tožeči stranki dana prav možnost drugega mnenja. Očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca in s tem kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, je zato neutemeljen.

20. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K odločitvi po nasprotni tožbi:

21. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali, in sicer je tožena stranka v okviru sejemske dejavnosti tožeče stranke opravljala naloge urejanja razstavnih prostorov, postavljanja stojnic ipd. Tožeča stranka kot naročnica in tožena kot izvajalka sta 1. 1. 2005 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: pogodba), ki jo je tožeča stranka 13. 10. 2010 odpovedala s šestmesečnim odpovednim rokom. Na podlagi 7. člena pogodbe1 tožena stranka z nasprotno tožbo uveljavlja plačilo 300.000,00 EUR in trdi, da je tožeča stranka od pogodbe neupravičeno odstopila, zato je dolžna plačati odškodnino. Tožeča stranka trdi, da je pogodbo odpovedala na podlagi 333. člena OZ, ki določa, da lahko vsaka stranka trajno dolžniško razmerje prekine z odpovedjo.

22. Ob izhodišču, da določba prvega odstavka 333. člena OZ2 ni kogentna in da je odpoved pogodbe treba ločiti od odstopa od pogodbe, je sodišče prve stopnje v zvezi s spornim 7. členom pogodbe na podlagi gramatikalne razlage najprej ugotovilo, da sta pravdni stranki sankcionirali le neupravičen odstop od pogodbe (in ne odpovedi pogodbe). Ker pa nobena ne trdi, da naj bi prišlo do prekinitve pogodbe zaradi kršitev pogodbe s strani tožene stranke (kar bi ustrezalo za odstop), ugotavljanje (ne)upravičenosti odstopa ni bilo potrebno. Ker je v dokaznem postopku ugotovilo, da namen strank ni bil v zaostritvi pogojev za katerikoli način prenehanja pogodbe, sodišče prve stopnje (upoštevaje namen pogodbe) ni moglo zaključiti niti, da sankcija plačila zadane tudi stranko, ki pogodbo odpove s primernim odpovednim rokom (in če odpoved ni podana ob neprimernem času). Ker je bila pogodbena kazen dogovorjena le za primer neupravičenega odstopa od pogodbe, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo.

23. Tožena stranka se v pritožbi z zgornjim stališčem ne strinja. Uvodoma se sklicuje na to, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas in trdi, da je tožeča stranka odstopila enostransko in neupravičeno, torej brez razlogov, zato gre toženi stranki pogodbeno dogovorjena odmena.

24. A golo dejstvo, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas, tožene stranke (v primeru odpovedi oziroma odstopa) do plačila odmene ne upravičuje avtomatično. Dejstvo, da je pogodbeno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, vpliva zgolj na to, na kakšen način se razveže (saj do razveze pogodbe zaradi poteka roka, za katerega je bila sklenjena, ne pride). Zato le zaradi tega, ker je tožeča stranka pogodbo odpovedala (oziroma je potrditvah pritožnice od pogodbe odstopila), na neupravičenost takega ravnanja ni mogoče sklepati, tudi če tožeča stranka razlogov za odstop od pogodbe ni navedla.

25. Pritožnica trdi, da sta pravdni stranki sami pogodbeno določili predpostavke in načine prenehanja pogodbe, sodišče prve stopnje pa se pri tem naj ne bi opredelilo do bistvenega. Kot bistveno je, kot izhaja iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče pravilno zaznalo prav vprašanje, ali sta pravdni stranki s spornim pogodbenim določilom zaostrili pogoje za katerikoli način prenehanja pogodbe. V spornem določilu enostranska odpoved pogodbe izrecno ni omenjena, saj, kot že navedeno, člen ureja le primera odstopa pogodbi zveste stranke zaradi kršitev pogodbe s strani nasprotne stranke. Pri tem se višje sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da razlage spornega pravila ni mogoče širiti na primere, ki ne izhajajo niti iz samega zapisa spornega določila niti iz skupnega namena pogodbenikov. Sodišče prve stopnje je namreč pri razlagi spornega določila pravilno iskalo tudi skupen namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ). Dejanskih ugotovitev o skupni volji pogodbenih strank pa pritožnica le z očitkom o nekritičnem naslanjanju na izpovedbo prič L. in M. ni izpodbila. Pritožbenih trditev, da zaključek sodišča prve stopnje, da sankcija plačila ne velja za primer, ko bi katera od pogodbenih strank odpovedala pogodbo s primernim odpovednim rokom, iz izpovedi prič oziroma takratnih direktorjev ne izhaja, namreč pritožnica ni pojasnila.

26. Tožena stranka pritožbo torej utemeljuje s sklicevanjem na prvi odstavek 82. člena OZ, po katerem se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, in trdi, da je bila "pogodbena kazen" dogovorjena v primeru neopravičenega odstopa - torej tudi, kadar ni bilo razlogov za prenehanje pogodbe, ker pogodbe ni kršila nobena stranka. Vendar višje sodišče ugotavlja, da takega stališča v postopku ni zastopala tudi tožeča stranka - ta se je sklicevala na to, da lahko vsaka stranka pogodbeno razmerje odpove ob primernem času oziroma s primernim rokom, pogodbena kazen pa je vezana na neupravičen odstop in ne na odpoved pogodbe. Sodišče pa je dolžno določila pogodbe uporabiti tako kot se glasijo le v primeru, če obe stranki postopka pogodbeno določilo razumeta enako.3 Le takrat sodišče te določbe ne sme razlagati drugače in ji pripisati drugačnega pomena, kot izhaja iz med strankama nespornega pomena te določbe. Pritožnica pa uvodne ugotovitve sodišča prve stopnje, da pogodbeni stranki 7. členu pogodbe očitno pripisujeta različen pomen, niti ne nasprotuje.

27. Zato je z gramatikalno razlago sodišče prve stopnje prišlo do pravilnega zaključka, da sta pravdni stranki s plačilom pogodbeno dogovorjenega zneska sankcionirali zgolj neupravičen odstop od pogodbe in ne odpovedi pogodbe. Ker pa je pogoj za odstop dejstvo, da je ena stranka kršila pogodbo, so trditve tožene stranke, da naj bi do neupravičenega odstopa prišlo zato, ker ni bilo razlogov za prenehanje pogodbe, ker pogodbe ni kršila nobena stranka, neutemeljene.

28. Pritožnica vztraja, da gre v konkretnem primeru v bistvu za odstopnino oziroma kvečjemu za pogodbeno klavzulo o odškodnini. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bil namen strank pri zapisu spornega določila v tem, da se varujejo interesi tožeče stranke in toženi stranki oteži takojšen odhod z lokacije. V zvezi s trditvijo, da to iz izpovedi prič ne izhaja, pa pritožnica pove le, da se sodišče nekritično naslanja na izjavi prič L. in M. Pritožbene trditve tožena stranka ni pojasnila. Zakaj pogodbeno določilo ni jasno, zaradi česar je bila njegova razlaga potrebna, pa bilo že obrazloženo zgoraj, zato je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da obojestranska obveza o skesnini oziroma odstopnini izhaja iz pogodbe in da je klavzula iz 7. člena jasna.

29. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi se samo v primeru, ko pravdni stranki ne bi sami določili elementov prenehanja njune pogodbe, za prenehanje trajnih razmerij lahko neposredno uporabile določbe OZ o odpovedi, ki so splošne narave. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da določilo 333. člena OZ o odpovedi ni kogentne narave, zato lahko to vprašanje stranki določita drugače, v nadaljevanju pa je presojalo prav dogovor strank, kot sta ga zapisali v 7. členu. Dejstvo, da stranki lahko določita posebne pogoje za odpoved pogodbe, je zato sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar na podlagi 7. člena pogodbe zaključka, za katerega se tožeča stranka zavzema, ni mogoče napraviti.

30. Tožena stranka zastopa stališče, da je dogovorjena odmena v smislu pogodbe o naročilu urejala tudi to, da lahko tožeča stranka kadarkoli odstopi od pogodbe ne glede na svoje razloge, mora pa nasprotni stranki plačati odmeno. V nadaljevanju trdi, da gre za odstopnino, ki bi služila utrditvi obveznosti in torej temu, da druga stranka ne bi odstopila od pogodbe.

31. Nedvomno je tak dogovor možen, a iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi bil v tej zadevi sklenjen. Višje sodišče ugotavlja, da 7. člen pogodbe za to ne daje podlage, saj ureja zgolj neupravičen odstop od pogodbe in pa pravico do odstopa od pogodbe pogodbi zveste stranke (zaradi kršitev pogodbe s strani nasprotne pogodbene stranke). Da ima bodisi ena bodisi vsaka od strank pravico odstopiti od pogodbe, če da odstopnino (skesnino), pa v pogodbi ni nikjer izrecno (jasno in nedvoumno) zapisano.4 Tudi nadaljnje pritožbene trditve, zakaj ne gre za pogodbeno kazen v primeru neutemeljenega odstopa od pogodbe, so zato neutemeljene.

32. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožene stranke pa neutemeljena, in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K odločitvi o pravdnih stroških:

33. Nobena od strank s pritožbo ni uspela, zato vsaka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ta določa: „Ta pogodba se sklepa za nedoločen čas. Če pogodbena stranka neupravičeno odstopi od pogodbe, je dolžna drugi stranki v največ 30 dneh po odstopu od pogodbe plačati pogodbeno kazen v znesku protivrednosti 300.000,00 EUR na dan plačila. Če pogodbena stranka krši svoje obveznosti ali ravna v nasprotju z interesi druge stranke, ki izvirajo iz poslovnega sodelovanja, lahko pogodbi zvesta stranka od pogodbe odstopi brez plačila pogodbene kazni in povrnitve izgubljenega dobička pogodbi nezvesti stranki.“ 2 Ta določa: „Če trajanje dolžniškega razmerja ni določeno, ga vsaka stranka lahko prekine z odpovedjo.“ 3 Prim. Sodba II Ips 244/2008 z dne 6. 10. 2011. 4 Tako tudi N. Plavšak v: N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.) idr., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 406.